U-I-157/94 - 8

25. januar 1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Martina Habjana iz Kranja na seji dne 25. januarja 1996

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 62. člena in prvega odstavka 65. člena Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in 45/94) ter 6. alinee 98. člena in prvega in drugega odstavka 120. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 1/92 in 42/94) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnik, zaposlen kot direktor v domu upokojencev, torej v smislu 16. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV) zavodu za institucionalno varstvo, meni, da je kršena pravica iz 14. člena Ustave (enakost pred zakonom), ker Zakon o zavodih (v nadaljevanjuu: ZZ) in ZSV določata takim organizacijam zgolj pravno obliko zavoda (62. člen ZZ), njihovo premoženje, ki je družbena lastnina, pa spreminjata v lastnino ustanoviteljev (65. člen ZZ), ker za institucionalno varstvo določa financiranje iz republiškega proračuna (98. člen ZSV) in ustanoviteljstvo socialno varstvenih zavodov, katerih ustanoviteljice so bile občine, prenaša na Republiko Slovenijo (120. člen ZSV); z vsem tem pa delavcem, zaposlenim v socialno varstvenih zavodih, odvzema pravico do sodelovanja v lastninjenju, kot jo imajo delavci v gospodarstvu, institucijam odvzema premoženje, ki je po mnenju pobudnika njihovo oziroma njihovih delavcev, in jim onemogoča, da bi se oblikovale kot profitne organizacije.

V utemeljitev pobude navaja, da se dom upokojencev, v katerem je zaposlen, pretežno financira z oskrbnino, ki gre iz žepov oskrbovancev; da je premoženje doma v veliki meri sad dobrega gospodarjenja delovnega kolektiva; ko bi lahko posloval samostojno, bi dom lahko razvijal in izpopolnjeval svojo dejavnost, država pa financiranju takega institucionalnega varstva ne bo kos in bo v resnici le omejevala njegovo izvajanje; ni pravih razlogov za drugačno lastninjenje te dejavnosti v primerjavi z gospodarstvom.

B.

2.Ustavno sodišče je najprej ugotovilo, da je pravni interes pobudnika izkazan in so izpolnjeni tudi drugi procesni pogoji po 25. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). V postopku preizkusa pobude pa se je izkazalo, da je pobuda očitno neutemeljena.

3.Zmotno je gledanje, da so sredstva socialnega varstvenega zavoda, ki so doslej bila družbena lastnina, v resnici last takega zavoda ali njegovih delavcev ali da so to postala s spremembo družbenega sistema. Lastnina na nekdaj družbenih sredstvih nastane šele z zakonom, ki tudi določi lastnika. Dobro gospodarjenje z družbeno lastnino je bilo že v prejšnjem sistemu zakonska obveznost za vsakogar, ki je imel na njej pravico do upravljanja in razpolaganja.

4.Ustavno sodišče je že večkrat razsodilo in obrazložilo, da ni kršitve načela enakosti pred zakonom, če zakon za različne dejanske stanove določa različne pravne ureditve. To velja tudi za lastninjenje premoženja v družbeni lasti (glej n.pr. odločbo št. U-I-322/94 z dne 18.10.1995).

5.Ni dvoma, da so med gospodarskimi dejavnostmi in tako imenovanimi družbenimi dejavnostmi na eni strani in tistimi med njimi, ki so bile v prejšnji ureditvi določene kot dejavnosti posebnega družbenega pomena, danes pa so to javne službe, na drugi strani pomembne razlike, ki nalagajo zakonodajalcu različne odločitve glede lastninjenja v njih. Kaj bo v posameznem obdobju veljalo za javno službo in kdo bo zagotavljal njeno reševanje, pa sodi v območje zakonodajalčeve proste presoje.

6.Poglavitna značilnost javne službe je, da njeno izvajanje in dostopnost zagotavljata država ali lokalna skupnost v javnem interesu, zato mora biti z njune strani tudi nadzorovana. Pri odločanju o njej in v njej torej dobiček ne more biti odločilen kriterij. Za javno službo tudi ni odločilno, ali in koliko sredstev za dejavnost prispeva proračun oziroma kolikšen del dejavnosti se financira iz prispevkov neposrednih uporabnikov.

7.Zakonodajalec je bil torej pristojen urediti institucionalno varstvo starejših občanov kot sestavni del javne službe socialnega varstva, katere izvajanje zagotavlja država, in ni kršil ustavnega načela enakosti pred zakonom, ko je lastninjenje take institucije in njenega premoženja uredil drugače kot lastninjenje v gospodarstvu.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno. Sodnik Krivic je dal pritrdilno ločeno mnenje.

P r e d s e d n i kdr. Tone Jerovšek

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Krivica

K obrazložitvi odločitve, s katero soglašam, želim dodati, da - vsaj po mojem mnenju - ta odločitev ne pomeni, da argumenti pobudnika na splošno ne bi imeli nobene teže. Pri tem mislim tudi na pobudnikovo trditev, da pomemben del premoženja nekaterih javnih zavodov ni rezultat vlaganja javnih sredstev (v prejšnjem in sedanjem sistemu), ampak rezultat boljšega ali slabšega gospodarjenja z njimi, s čimer so torej delavci v takih zavodih lahko enako pomembno prispevali k ohranjanju in večanju družbene lastnine kot delavci v gospodarstvu, kjer jim zakon priznava pravico do lastninjenja. Zakonodajalec bi te argumente po mojem mnenju lahko upošteval in bi se lahko odločil za (delno) lastninjenje tovrstnih socialnih zavodov, katerih delovanje v veliki meri sloni na ekonomskih zakonitostih in katerih uspešnost je v veliki meri odvisna od vzpodbud za dobro gospodarjenje in siceršnje delo zavoda pri vodstvu in zaposlenih, če bi presodil, da bi se ta javna služba na ta način lahko bolje opravljala in da bi tudi javni nadzor nad njo ob tem lahko bil učinkovit. Toda presoja tega zapletenega vprašanja, hkrati z odgovornostjo za izbiro ustrezne rešitve, je v rokah zakonodajalca, in rešitve, ki jo je izbral, iz razlogov, navedenih že v obrazložitvi, ni mogoče šteti za neustavno.

Matevž Krivic