Jedro

Toženka o zahtevi za denacionalizacijo gradu v ... v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 2788/2017 z dne 20. 2. 2018 ni odločila v zakonsko predpisanem roku 30 dni, določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po zahtevi tožnikov z dne 13. 5. 2019, ter sodišču tudi ni pojasnila, zakaj ne. Opravičljivi razlogi za molk organa torej niso podani.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se Ministrstvu za kulturo naloži, da v roku treh mesecev po pravnomočnosti te sodbe izda upravni akt, s katerim bo odločilo o zahtevi za denacionalizacijo nepremičnine ..., ob podržavljenju parc. št. 150/3 stavbišče – grad, k.o. ..., danes parc. št. 1678/0, k.o. ....

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek stranke z interesom, Občine ..., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniki v tožbi navajajo, da toženka v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča I U 2788/2017 z dne 20. 2. 2018 ni spoštovala 30 dnevnega roka, določenega v četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) za izdajo novega akta. Zato so 13. 5. 2019 na podlagi 28. člena ZUS-1 zahtevali, da o zahtevi za denacionalizacijo odloči v nadaljnjih sedmih dneh, ker bodo v nasprotnem primeru vložili tožbo zaradi molka organa. Toženka do vložitve predmetne tožbe o zahtevi za denacionalizacijo ni odločila. Prepričani so, da je po 21 letih postopka dejansko stanje razjasnjeno v takšni meri, da je o zahtevku mogoče odločiti. Sodišču zato predlagajo, naj upravičenki A.A., vrne nepremičnino na naslovu ..., ob podržavljenju parc. št. 150/3, k.o. ..., danes parc. št. 1678, k.o. ..., z vzpostavitvijo lastninske pravice; zavezanka za vračilo je Občina ...; ter odloči, da se premoženje izroči v začasno upravljanje odvetniku D.D. kot skrbniku za poseben primer. Podrejeno predlagajo, da toženki naloži, da v roku 30 dni odloči o zahtevku tožnikov za denacionalizacijo predmetne nepremičnine. Hkrati zahtevajo povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka odgovora na tožbo ni podala, niti ni sporočila razlogov, zakaj v zadevi še ni odločeno, čeprav jo je sodišče k temu pozvalo z dopisom I U 1770/2019-4 z dne 13. 11. 2019. Poslala pa je upravni spis zadeve.

3. Stranka z interesom, Občina ..., odgovarja na tožbene navedbe, ki jim nasprotuje in sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, tožnikom pa naloži plačilo njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožba je utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 28. člena ZUS-1 sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo stranke ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po določbi tretjega odstavka istega člena sme po prejšnjem odstavku ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe.

6. V obravnavanem primeru gre za enostopenjski denacionalizacijski upravni postopek, o katerem je skladno s 3. točko prvega odstavka 54. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pristojna odločati toženka. Tožniki so obstoj procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka, to je vložitev zahteve za izdajo odločbe v nadaljnjih sedmih dneh v skladu s citirano določbo 28. člena ZUS-1, izkazali. K tožbi so namreč priložili kopijo zahteve za izdajo odločbe z dne 13. 5. 2019, naslovljeno na toženko, ter kopijo potrdila o oddaji te pošiljke z dne 13. 5. 2019 (priloga A6). Sicer pa toženka temu niti ne oporeka, na tožbo namreč, kot rečeno, sploh ni odgovorila.

7. Skladno s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 sodišče tožbi zaradi molka ugodi, če spozna, da je upravičena in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena tega zakona samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda.

8. Sodišče ugotavlja, da toženka o zahtevi za denacionalizacijo gradu v ... v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 2788/2017 z dne 20. 2. 2018 ni odločila v zakonsko predpisanem roku 30 dni, določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po zahtevi tožnikov z dne 13. 5. 2019, ter sodišču tudi ni pojasnila, zakaj ne. Opravičljivi razlogi za molk organa torej niso podani. Toženka sodišča do izdaje te sodbe prav tako ni obvestila o izdaji upravnega akta (prvi odstavek 39. člena ZUS-1).

9. Zato je sodišče v skladu s citiranim prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženki naložilo izdajo upravnega akta v treh mesecih od prejema te sodbe. Pri določitvi roka za odločitev toženke je sodišče upoštevalo naravo zadeve na eni strani in dolgotrajnost tega postopka na drugi strani. Po oceni sodišča je ob upoštevanju navedenega določeni tri mesečni rok za odločitev toženke primeren za dopolnitev ugotovitvenega postopka v skladu z napotki tega sodišča v sodbi I U 2788/2017 z dne 20. 2. 2018. 10. Sodišče pa ni sledilo predlogu tožnikov, naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani, saj podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage, sicer pa že narava stvari, glede na kompleksnost te denacionalizacijske zadeve, tega ne dopušča. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti1. Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami. Ob tem je treba izpostaviti, da tožniki niti ne zatrjujejo, da bi jim postopek pri pristojnem organu (toženki) prizadel težko popravljivo škodo. Po povedanem je sodišče na podlagi 69. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

11. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnikov (II. točka izreka te sodbe) temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato jim je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznalo stroške v višini 285,00 EUR, povišane za 22 % DDV, saj je njihov pooblaščenec zavezanec za ta davek. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

12. Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo (III. točka izreka te sodbe). V odgovoru na tožbo je predlagala zavrženje oziroma zavrnitev tožbe, iz česar sledi, da nastopa na strani toženke, torej na strani, ki v tem upravnem sporu ni uspela. To po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pomeni, da ji povračilo stroškov ne pripada.

1 Glej: B. Domjan Pavlin v Zakonu o upravnem sporu s komentarjem, E. kerševan (ur.), Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 390-391.