Jedro

Glede na določbo drugega odstavka 78. člena, ki določa trenutek prehoda zapuščine na dediče (pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji: 13.10.1994), torej zapustnikova vdova premoženja, ki sestavlja zapuščino, ni mogla podedovati, ker je umrla pred prehodom zapuščine na dediče (15.6.1982). Vdova po pokojnem A. torej ne more biti dedinja in ker pri oporočnem dedovanju ni vstopne pravice, tudi zakoniti dediči pokojne vdove ne dedujejo po zapustniku A., temveč po zapustniku dedujejo zapustnikovi zakoniti dediči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep o dedovanju se v točkah 3, 4, 5, 6 pod A, v točki B in v točki C razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje drugemu sodniku.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo (točka A 1), da v zapuščino po pok. B. K. sodi denacionalizirani poslovni prostor v izmeri 417,78 m2, na drugem vhodu stavbe ...., ki stoji na parc.št. 285, vpisan v zemljiškoknjižni vložek št. 264 k.o. .... in najemnina za navedeni poslovni prostor, ki jo najemnik ... mesečno plačuje na žiro račun pri NLB d.d. Ljubljana, Podružnica Mestna hranilnica Ljubljana. Nadalje je ugotovilo (točka A 2) vrednost čiste zapuščine in višino takse. Ugotovilo je tudi (točka A 3), da obstaja po zapustniku oporoka z dne 8.3.1951, s katero zapustnik za edino dedinjo vsega svojega premičnega in nepremičnega premoženja postavlja ženo J. in da nihče od zakonitih dedičev ni izpodbijal zapustnikove oporoke (točka A 4). Nato je ugotovilo (točka A 5), da je bila zapustnikova vdova J. M. K. proglašena za dediča celotne zapuščine B. K. s sklepom Občinskega sodišča I v Ljubljani, opr. št. O 691/96 z dne 20.10.1964 in da je K. J. umrla 15.6.1982 (točka A 6). Nadalje je sodišče (v točki B) ustanovilo dedno pravico za zapustnikovo vdovo J. M.K., roj. 11.3.1910, umrlo 15.6.1982, do celote dodatne zapuščine. Odredilo je, da bo vknjižba v zemljiški knjigi izvedena uradoma na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju. Ljubljanski banki je naročilo, da vlogo na žiro računu realizira ter skupaj z obrestmi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju nakaže na naslov dedičev pokojne J. M. K., ki se bodo izkazali z ustreznimi pravnomočnimi sklepi (točka C). Zoper ta sklep (v točkah 3, 4, 5, 6 pod A, v točki B in v točki C) so se pravočasno pritožili zakoniti dediči po pok. B. K. Uveljavljajo pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ustanovi dedna pravica v korist zakonitih dedičev pok. B. K. oziroma podrejeno, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne v novo odločanje drugemu sodniku. V pritožbi navajajo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo instančnih napotkov višjega sodišča in je ponovno odločilo kot pri prvem odločanju ob povsem enakem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje po mnenju pritožnikov nepravilno interpretira določbe Zden, na katere se sklicuje, zlasti nepravilno uporabi določbo 81. in 82. člena Zden. V konkretnem primeru je pok. upravičenec napravil oporoko pred podržavljenjem premoženja. V oporoki je lahko razpolagal le s tistim premoženjem, ki bo njegovo tudi še ob njegovi smrti. Ko je bilo premoženje podržavljeno, se torej ta oporoka ni mogla več nanašati na podržavljeno premoženje oziroma za del premoženja, ki je bil podržavljen, ni imela nobenih pravnih učinkov več. V konkretnem primeru pride v poštev določba 81. člena Zden le v tem smislu, da se oporoka ne nanaša na podržavljeno premoženje in bi bilo potrebno soglasje zakonitih dedičev oziroma njihovih potomcev, da bi imelo oporočno razpolaganje pok. B. K. pravni učinek tudi glede podržavljenega premoženja. Glede na določbo 78. člena Zden pridejo v poštev za dedovanje denacionaliziranega premoženja tako le še v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji živeči zakoniti dediči, ugotovljeni s sklepom po pok. B. K., oziroma po vstopni pravici njihovi danes živeči potomci. To pa so potomci že umrlih brata in sester pok. B. K., nikakor pa ne dediči pok. vdove upravičenca, ki je umrla pred odločbo o denacionalizaciji, potomcev pa ni zapustila. Pritožba je utemeljena. Če je upravičenec do denacionalizacije mrtev in je bil opravljen zapuščinski postopek ter s pravnomočnim sklepom o dedovanju končan, vendar pa v tem postopku sodišče ni odločilo tudi o dedovanju premoženja, ki gre upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, izpelje sodišče glede tega premoženja nov zapuščinski postopek (člen 74/1 v zvezi s členom 67/3 Zakona o denacionalizaciji, Ur.l. RS/I št. 27/91 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: Zden). Zakon o denacionalizaciji torej odstopa od pravila Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št.15/76; v nadaljevanju:ZD), da se tedaj, kadar se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da spada v zapuščino, ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak razporedi sodišče to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (člen 221/1 ZD). 82. člen Zden določa, da če v prejšnjem zapuščinskem postopku ni bilo okoliščin iz 80. ali 81. člena tega zakona, sodišče razdeli premoženje, ki je pripadlo zapustniku po odločbi o denacionalizaciji, s sklepom iz prvega odstavka 221. člena Zakona o dedovanju (torej z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju). Posebno pravilo iz prvega odstavka 74. člena Zden torej ne pride v poštev (in se uporabi splošno pravilo ZD iz 221/1 člena) le takrat, če ni bilo niti oporočnih razpolaganj niti dednih izjav niti dednopravnih pogodb. Povedano drugače, ureditev po prvem odstavku 221. člena velja le, če je po zapustniku tekel prejšnji zapuščinski postopek izključno po zakonu. V obravnavani zadevi je Občinsko sodišče I v Ljubljani dne 20.10.1964 izdalo sklep o dedovanju (ki je postal pravnomočen dne 21.11.1964), s katerim je bila kot dedinja na podlagi oporočnega dedovanja proglašena J. M. K. (zapustnikova vdova) do celotne takratne zapuščine, ki je obsegala le odškodnino za nacionalizirano premoženje. Ker torej v prejšnjem zapuščinskem postopku ni prišlo do dedovanja na podlagi zakona, temveč na podlagi oporoke, ne pride v poštev razdelitev denacionaliziranega premoženja na podlagi določbe prvega odstavka 221. člena ZD, torej z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, saj v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 82. člena Zden, kot to napačno meni sodišče prve stopnje in na kar pravilno opozarja pritožba. Zakon o denacionalizaciji je specialni predpis, ki vsebuje posebna pravila za dedovanje denacionaliziranega premoženja, ki so navedena v 74. členu in naslednjih. Ena od takih posebnih določb je tudi določba 78. člena Zden, ki je izjema od splošnih pravil, po katerih se dedovanje uvede s smrtjo zapustnika (prvi odstavek 123. člena ZD), pokojnikova zapuščina pa preide na njegove dediče v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Tako je v drugem odstavku 78. člena določeno, da pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, kar pomeni, da do tedaj nihče ni pravni naslednik zapustnika glede denacionaliziranega premoženja. Šele tedaj torej nastopi eden od pogojev za to, da pride do dedovanja, to je predmet dedovanja - zapuščina. V obravnavanem primeru se je to zgodilo dne 13.10.1994, ko je postala pravnomočna odločba o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 125. člena ZD je lahko dedič samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Zapustnikova vdova J. M. K. je umrla dne 15.6.1982. Glede na določbo drugega odstavka 78. člena, ki določa trenutek prehoda zapuščine na dediča, torej zapustnikova vdova premoženja, ki sestavlja zapuščino, ni mogla podedovati, ker je umrla pred prehodom zapuščine na dediče. Vdova po pok. B. K. torej ne more biti dedinja in ker pri oporočnem dedovanju ni vstopne pravice, tudi zakoniti dediči pokojne vdove J. M. K. ne dedujejo po zapustniku B. K., temveč po zapustniku dedujejo zapustnikovi zakoniti dediči. Vrnjeno premoženje torej ni moglo preiti na vdovo pok. B. K., zato vdova tudi ne sodi v krog dedičev, ki pridejo v poštev za dedovanje (na dan 13.10.1994), Sodišče prve stopnje je v točki B izpodbijanega sklepa za zapustnikovo vdovo ustanovilo dedno pravico. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj je takšna rešitev možna samo v sistemu ležeče zapuščine, v katerem dobi dedič s smrtjo zapustnika samo pravico da deduje, šele kasneje pa pridobi dediščino. S sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS 65/98), ki je začel veljati 7.11.1998, je namreč bil odpravljen tudi vsak dvom o tem, ali je glede dedovanja denacionaliziranega premoženja sprejeta ureditev, ki je skladna s sistemom Zakona o dedovanju, to je ureditev, kjer trenutek uvedbe dedovanja, delacija, sovpada s trenutkom pridobitve dediščine, z akvizicijo. To pa je trenutek, ko je postala pravnomočna odločba o denacionalizaciji. Tako tudi pri dedovanju denacionaliziranega premoženja zapuščina ni niti trenutka brez subjekta, kar je skladno z našim sistemom Zakona o dedovanju, ki ne pozna ležeče zapuščine (hereditas iacens). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava s strani sodišča prve stopnje, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. To je narekovalo razveljavitev sklepa o dedovanju sodišča prve stopnje (v izpodbijanem delu) in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, v zvezi s členom 163 ZD). V tem postopku bo sodišče moralo ugotoviti, kdo so bili zakoniti dediči po pokojnem B. K. na dan 13.10.1994 in ugotoviti njihove dedne deleže. Takšen napotek je bil sodišču prve stopnje dan že v sklepu sodišča druge stopnje z dne 17.6.1998. V skladu z določbo 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) je pritožbeno sodišče odredilo, da se opravi nov postopek pred drugim sodnikom. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.