Jedro

Tako iz Ponudbe zavarovalnici za sklenitev zavarovanja odgovornosti (priloga B2 spisovnega gradiva), kot iz zavarovalne police (priloga B4 spisovnega gradiva) izhaja, da sta stranki dogovorili plačilo zavarovalne premije v obrokih. Navedeno pomeni, da je bilo dogovorjeno plačilo zavarovalne premije po sklenitvi pogodbe, zaradi česar je treba obveznost toženke presojati po drugem odstavku 937. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami krijeta nastale jima stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2018 dalje do plačila, v presežku, za znesek 5.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2018 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna v 15 dneh tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.283,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev plačila in tečejo do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se po pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da glede na listinske dokaze in izvedeni dokazni postopek ni podlage za odločitev, da zavarovalno kritje obstoji, prav tako pa ni podlage za odločitev, da je podana protipravnost ravnanja zavarovanca toženke oziroma odgovornost toženke za škodo, ki jo je utrpel tožnik, sodišče prve stopnje pa je tudi odstopilo od pravilne uporabe materialnega prava ter od ustaljene sodne prakse pri odločanju o višini odškodnine.

Pritožba uveljavlja, da zavarovalno kritje ni podano, saj sta se toženka in njen zavarovanec na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti - ABHP 2010/Stopnja 1 (v nadaljevanju Splošni pogoji) dogovorila za plačilo premije ob sklepanju zavarovalne pogodbe ter za posledice neplačila premije po prvem odstavku 937. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je zato povsem protispisno zaključilo, da je bilo med toženko in njenim zavarovancem na podlagi ponudbe za sklenitev zavarovanja, z dne 28. 10. 2016, dogovorjeno, da se bo zavarovalna premija poravnavala obročno in to po sklenitvi zavarovalne pogodbe. Takšna ugotovitev prvostopenjskega sodišča predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj iz navedene listine in zavarovalne police to ne izhaja. Dogovor, da bo zavarovalna premija poravnana po sklenitvi zavarovalne pogodbe, ne izhaja niti iz ponudbe niti iz police, edini med strankama zavarovalne pogodbe veljavni dokument, ki determinira soglasje o tem, ali bo premija plačana ob sklenitvi pogodbe ali po sklenitvi pogodbe, pa so Splošni pogoji. Prvostopenjsko sodišče se o tovrstnih navedbah toženke, ki so pravno relevantne, sploh ni izreklo ter je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker je zavarovanec toženke zamudil s plačilom premije, se zavarovalno kritje nikoli ni vzpostavilo. V konkretnem primeru je bilo namreč izrecno dogovorjeno, da prične teči jamstvo zavarovalnice šele naslednji dan po plačilu premije, ker se drugi odstavek 10. člena Splošnih pogojev sklicuje na pravne posledice plačila premije iz prvega odstavka 937. člena OZ. Takšno stališče toženke je povsem skladno s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi in sklepu II Ips 430/2005, z dne 30. 8. 2007. Toženka tudi sicer meni, da Splošni pogoji drugega odstavka 10. člena ne morejo biti nični, saj za zavarovanca niso pretirani v razmerju na podlagi 121. člena OZ.

Pritožba se prav tako ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča glede temelja zahtevka, ko je prvostopenjsko sodišče kot nosilno ugotovilo dejstvo, da se je tožnik poškodoval, ko je v okviru svojih delovnih nalog uporabljal lestev ter se je pri sestopu z lestve zadnji klin odlomil, tožnik pa je nato z višine cca 30 cm padel na tla in se poškodoval. Prvostopenjsko sodišče je kot ključno ugotovilo, da je bila lestev predhodno poškodovana in neprimerno popravljena z manjšim vijakom, ki se je odlomil. Toženka je v zvezi s tem izpostavila dejstva, do katerih se sodišče sploh ni opredelilo, tako med drugim do navedb toženke, da so trije različni dokumenti, ki jih je tožnik predložil, različno opisovali nastanek škodnega dogodka. Iz poškodbenega lista, z dne 21. 11. 2016, izhaja, da je pri hoji po stopnicah nerodno stopil in si poškodoval koleno, iz izvida fiziatra, z dne 20. 12. 2016, da je nerodno stopil z lestve navzdol ter iz obrazca ER-8, da si je pri sestopu z lestve poškodoval koleno. Prvostopenjsko sodišče se prav tako ni opredelilo do navedbe toženke, da je bil tožnik tisti, ki je zadolžen za vzdrževanje opreme, tako tudi lestve, ter je tako imel kot vzdrževalec dolžnost, da kot delovno opremo pregleda tudi lestev. Zaradi navedenega neskrbnega ravnanja ni mogoče pripisati zavarovancu toženke. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da je fotografijo sporne lestve predložil šele po odgovoru na tožbo toženke, nenavadno pa je, da pozneje lestev ni bila več na razpolago. Tudi zaradi vsega navedenega toženka uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženka prav tako meni, da je glede na to, da je tožnik pri zavarovanki toženke kot vzdrževalec bil zadolžen za popravilo strojev, bil še toliko bolj dolžan pregledati orodje, ki ga bo sam uporabil, zato ni podlage za zaključek, da soprispevka k nastanku škodnega dogodka ni, ker ob običajnem pregledu napake lestve ni bilo mogoče odkriti.

Pritožba graja tudi višine odmerjenih odškodnin po posamičnih postavkah in izpostavlja, da so glede na ugotovljena dejstva previsoke. Glede na to, da je izvedenec bolečinsko obdobje hudih telesnih bolečin v grobem zaokrožil le na 1 dan, je dosojena odškodnina v višini 7.600,00 EUR bistveno previsoka. Tudi višina odškodnine za prestani strah, glede na tožnikov padec z višine 30 cm, pri čemer se je tožnik ujel na noge, po nezgodi pa še lahko odšel peš domov, zagotovo ne more utemeljevati takšne stopnje primarnega strahu, ki bi utemeljeval prisojo odškodnine iz tega naslova. Po mnenju pritožnika je pretirana tudi odškodnina zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je tožnik tudi zgolj pavšalno zatrjeval ter z ničemer izkazal. Tožnik svoje delo še vedno opravlja enako kot pred nezgodo, obseg dela je enak, v ničemer ni omejen, le povečane napore mora vlagati v delo.

Pritožba v zvezi z dosojeno odškodnino kot celoto izpostavlja tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v primerljivih zadevah, II Ips 448/2009 in II Ips 367/2007, v katerih je bila po mnenju pritožbe oškodovancem prisojena nižja odškodnina, oškodovanci pa so utrpeli hujše posledice.

Zaradi vsega navedenega toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, prav tako pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja, kot sledi.

6. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da zaradi nobenega v pritožbi uveljavljenega razloga ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je prvostopenjsko sodišče s tem, da se ni izreklo o relevantnih navedbah toženke, toženki odvzelo pravico do obravnavanja pred sodiščem oziroma do možnosti, da se izjavi.

Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do vseh navedb toženke, ki so za odločitev v obravnavani zadevi pravno relevantne, tako glede navajanj, da zavarovalno kritje ni podano (točke 11 do 14 obrazložitve izpodbijane sodbe), kot tudi glede fotografije sporne lestve (točka 20 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter zatrjevanja, da je tožnik tisti, ki je bil zadolžen za vzdrževanje sporne lestve (točka 29 obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa ob pravici stranke, da se v postopku izjavi, obstoji obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih opredeli v obrazložitvi svoje odločbe le, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene.1 Skladno s tem tako prvostopenjsko sodišče navaja, da toženka izpostavlja, da iz predložene medicinske dokumentacije ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa navedb toženke, da je tožnik predložil tri različne dokumente, ki so različno opisovali nastanek škodnega dogodka, ne povzema, ampak zaključek zakaj šteje za dokazano, da se je škodni dogodek pripetil tako, kot zatrjuje tožnik, utemeljuje z razlogi, navedenimi v točkah 18, 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, torej predvsem na podlagi izpovedb v postopku zaslišanih prič in zaključka v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke, da je mehanizem nastanka poškodbe povsem skladen z opisom nastanka poškodbe, kot ga navaja tožnik v tožbi oziroma ga je podal pri izvedencu na pregledu.

7. Prav tako ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz vsebine listine Ponudba zavarovalnici za sklenitev zavarovanja odgovornosti in iz zavarovalne police ne izhaja nobena navedba o tem, ali bo premija poravnana ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ali po sklenitvi zavarovalne pogodbe, kot to navaja prvostopenjsko sodišče. Prvostopenjsko sodišče po oceni pritožbenega sodišča v odločilnih dejstvih ne navaja v nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini navedenih listin in med samimi temi listinami, saj podaja le oceno teh listin, da je bilo dogovorjeno, da bo zavarovalna premija poravnana obročno in to po sklenitvi zavarovalne pogodbe (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prvostopenjsko sodišče tako ne povzema odločilne vsebine navedenih listin, temveč ju dokazno ocenjuje.

8. Pritožba poudarja, da na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe zavarovanca toženke, katere sestavni del so Splošni pogoji, izhajajoč iz 2. točke 10. člena Splošnih pogojev, zavarovalno kritje v obravnavanem primeru ni podano. Zavarovanec toženke se ni držal dogovora, da bo račun za prvi obrok premije, ki ga je prejel 15. 11. 2016, plačal v roku 8 dni po prejemu računa, to je 23. 11. 2016 in je račun poravnal šele 2. 12. 2016, torej po poteku 8 dnevnega roka, določenega za plačilo v računu in po nastanku škodnega dogodka dne 21. 11. 2016. Glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo je bilo treba premijo plačati ob sklenitvi pogodbe, zato pride v poštev določilo prvega odstavka 937. člena OZ ter prične teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalnino ali odškodnino, naslednji dan po plačilu premije.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče v točkah 11 do 14 obrazložitve izpodbijane sodbe takšna naziranja toženke utemeljeno zavrača. Tako iz Ponudbe zavarovalnici za sklenitev zavarovanja odgovornosti (priloga B2 spisovnega gradiva), kot iz zavarovalne police (priloga B4 spisovnega gradiva) izhaja, da sta stranki dogovorili plačilo zavarovalne premije v obrokih. Navedeno pomeni, da je bilo dogovorjeno plačilo zavarovalne premije po sklenitvi pogodbe, zaradi česar je treba obveznost toženke presojati po drugem odstavku 937. člena OZ.2 Zavarovalno kritje je zato nastopilo z dnem, ki sta ga stranki dogovorili za začetek veljavnosti zavarovanja, konkretno z dnem 1. 11. 2016. Prvostopenjsko sodišče se v zvezi s tem pravilno sklicuje na določila drugega in tretjega odstavka 937. člena OZ, ki določata, da če je dogovorjeno, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe, začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalnino ali odškodnino, na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja (drugi odstavek 937. člena OZ), in da obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino, preneha v primeru, če zavarovalec ne plača do zapadlosti zavarovalne premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe, in tega tudi ne stori kdo drug, ki je za to zainteresiran, po 30 dneh od dneva, ko je bilo zavarovalcu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, pri čemer pa tak rok ne more izteči prej, preden ne preteče 30 dni od zapadlosti premije (tretji odstavek 937. člena OZ).

9. Prvostopenjsko sodišče je tako primarno obstoj zavarovalnega kritja zavarovalnice v obravnavanem primeru ugotovilo zaradi zgoraj navedenih razlogov, sekundarno pa določilo drugega odstavka 10. člena Splošnih pogojev, zaradi razlogov, ki jih navaja v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, utemeljeno ocenilo kot nično. Zakonska določba tretjega odstavka 937. člena OZ v povezavi z 924. členom OZ je namreč kogentne narave in je v škodo zavarovanca ni mogoče obiti.

10. Pritožbeno sodišče se prav tako pridružuje zaključku prvostopenjskega sodišča v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe glede načina nastanka škodnega dogodka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazni postopek nudi vso podlago za zaključek, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke za v škodnem dogodku tožniku nastalo škodo. Tožniku je namreč za opravo odrejenega dela bila dana na razpolago poškodovana lestev, ki je bila neprimerno popravljena, kar navzven ni bilo vidno, tožnik jo je zato pri opravi dela uporabil ter pri sestopu z lestve zaradi odloma zadnjega klina z levo nogo udaril ob tla in si poškodoval koleno leve noge, tako da je utrpel raztrganino notranjega meniskusa, raztrganino in razpoko notranjega meniskusa in delno pretrganje sprednje križne vezi.

11. Tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, ki bi v skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ utemeljevali tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Vse v postopku zaslišane priče so izpovedale, da poškodba lestve navzven ni bila vidna, navedeno pa potrjuje tudi fotografija sporne lestve, ki je sestavni del prilog spisovnega gradiva (priloga A9 spisovnega gradiva).3 Tožniku zato pred uporabo lestve ni mogoče očitati premajhne skrbnosti. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da obstoji izključna krivdna odgovornost zavarovanca toženke za nastanek škodnega dogodka, je zato pravilna.

12. Pritožbeno sporna je tudi višina odmerjenih odškodnin za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, ki jih je prvostopenjsko sodišče po mnenju toženke odmerilo previsoko.

13. Dejansko stanje v obsegu škode in naravi tožnikove poškodbe, kar vse je bilo podlaga odmeri tožniku dosojene odškodnine, je sodišče prve stopnje ugotovilo upoštevajoč ugotovitve v izvedenskem mnenju v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke, medicinske dokumentacije in tožnikove izpovedbe.

14. Kriteriji za odmero tovrstnih denarnih odškodnin za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati poleg subjektivnega merila (dejanskih okoliščin konkretnega primera) tudi objektivno merilo (odločitve v sodni praksi v podobnih primerih), ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin, primerljivih z obsegom obravnavane škode.

15. Pritožba zoper odmero višine odškodnine (7.600,00 EUR) iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni utemeljena. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, v točkah 31, 32 in 33 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova odmerilo odškodnino, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz prej citiranih zakonskih določb OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja, intenziteto bolečin in vse nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožba kot argument za previsoko odmerjeno odškodnino v tem delu navaja, da je izvedenec bolečinsko obdobje hudih telesnih bolečin v grobem zaokrožil le na 1 dan in nikakor ni potrdil navedb tožnika, da bi naj kar 21 dni trpel hude bolečine, da navedeno dejstvo za višino odmerjene odškodnine tožniku iz tega naslova ni odločilno, saj je po drugi strani potrebno upoštevati, da je poškodba tožniku povzročila dolgotrajno bolečinsko obdobje z različno intenziteto bolečin, od hudih bolečin, preko srednje hudih, dva meseca neprestanih in tri mesece občasnih, do neprestanih lahkih telesnih bolečin, približno dva meseca in pol ter nato občasnih lahkih, po navedbi izvedenca ves čas aktivnega zdravljenja, to je vse od nastanka škodnega dogodka 21. 11. 2016 pa do zaključka aktivnega zdravljenja 7. 8. 2017, tudi po tem obdobju pa so tožniku po navedbi izvedenca ostale občasne lahke bolečine, ki se pojavljajo pri vsakokratnih povečanih obremenitvah kolena. Vse navedeno, kakor tudi prestane številne nevšečnosti med zdravljenjem, kot jih navaja prvostopenjsko sodišče, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča višino tožniku odmerjene odškodnine iz tega naslova v celoti podpirajo.

16. Pritožba uveljavlja, da glede na to, da je tožnik doživel padec le z 30 cm višine, pri tožniku ne more iti za primarni strah takšne intenzitete, ki bi utemeljeval plačilo odškodnine iz tega naslova. Po oceni pritožbenega sodišča intenziteta tako primarnega strahu, kot sekundarnega strahu, kot ga navaja izvedenec v izvedenskem mnenju, utemeljuje zaključek, da intenziteta prestanega primarnega in sekundarnega strahu, ki ga je utrpel tožnik, nudi podlago za oceno, da gre za pravno priznano nematerialno škodo. V zvezi s primarnim strahom ni bistveno, da je tožnik padel z višine 30 cm, ampak intenziteta nenadne in močne bolečine, ki je govorila v prid resni akutni okvari zdravja, kot navaja izvedenec, sekundarni strah pri tožniku pa je bil dolgotrajen, saj je sovpadal z dolžino zdravljenja. Po oceni izvedenca je ta porušil tožnikovo psihično ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče tožniku iz tega naslova odmerilo pravično odškodnino v višini 800,00 EUR.

17. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožniku odmerilo ustrezno odškodnino v višini 6.600,00 EUR. Pritožbeno sodišče zato povzema razloge sodišča prve stopnje v točki 36 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj ti v celoti podpirajo višino odmerjene odškodnine iz tega naslova ter zavrača pritožbeno grajo, da tožniku tako visoka odškodnina ne gre, saj še vedno opravlja enako delo kot pred poškodbo, le povečane napore mora vlagati v delo. Po navedbah izvedenca se posledice zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti kažejo na vseh področjih udejstvovanja. Oviran je predvsem v službi, kjer je zaposlen kot vzdrževalec strojev v mizarstvu, kjer sicer lahko še naprej opravlja svoje delo, vendar z večjo previdnostjo in z vlaganjem povečanih naporov. Pri vsakokratni intenzivnejši obremenitvi kolena ga opomni bolečina, posebej v položajih klečanja, pri počepih, pri hitrejših odrivih, pri naglih zaustavitvah, pri nenadnih spremembah smeri gibanja in podobno. Ne zmore daljše in hitre hoje, predvsem po neravnih terenih, strminah in stopnicah. Prvostopenjsko sodišče zato utemeljeno tožniku verjame, da je opustil rekreativno igranje tenisa in smučanje ter da je oviran v nekaterih delih v domačem okolju, kot na primer pri urejanju ohišnice, prekopavanju vrta in košnji trave in podobno. Po prepričanju pritožbenega sodišča zato odmerjeni znesek odškodnine iz tega naslova ni previsok in tožniku predstavlja ustrezno satisfakcijo za duševne bolečine, ki jih zaradi navedenih prikrajšanj trpi.

18. Odmerjena odškodnina kot celota (15.000,00 EUR), ki zajema vse postavke, je prav tako po oceni pritožbenega sodišča ustrezna, tako iz objektivnega kot tudi subjektivnega vidika. Glede na obstoječo sodno prakso v primerljivih primerih, odstopa prej navzdol kot navzgor, pa tudi glede na primera, ki ju izpostavlja pritožba, je izhajajoč iz števila povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji, dosojena nižje in ne višje, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.4

19. Pritožba iz navedenih razlogov ni utemeljena, pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije nastale ji stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo k rešitvi zadeve na drugi stopnji niso bistveno pripomogle, zato je dolžan sam kriti te stroške (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Glej Komentar pravdni postopek, zakon s komentarjem III. knjiga, J. Zobec, stran 300. 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 99/2016, ki se sklicuje v zvezi s tem na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ip 430/2005, ki jo izpostavlja tudi pritožba; v navedeni zadevi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je med drugim zastopano stališče, da se je v primeru obročnega plačila premije treba opreti na drugi odstavek 913. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja primer, ko je dogovorjeno, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe in določa, da v tem primeru začne teči jamstvo zavarovalnice na dan, ki je v pogodbi določen kot dan zavarovanja. 3 Da gre prav za lestev, na kateri se je tožnik v škodnem dogodku poškodoval, izpoveduje v postopku tožnik, da je sporno lestev slikal, pa potrjuje v postopku zaslišana priča D.O. 4 Glej povzetke odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o nepremoženjski škodi v zadevah II Ips 87/2008, II Ips 900/2006, II Ips 448/2009 in II Ips 367/2007.