Jedro

Ko gre za uporabno dovoljenje (64. in 70. člen ZGO) se zoper takšno dovoljenje glede na določbo 72. člena ZGO pritožijo poleg investitorja še udeleženci gradnje. Tožnica to ni bila, zato nima pravice do pritožbe zoper izdano uporabno dovoljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 785/96-10 z dne 14.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 25.3.1996. Z njo je ta zavrgla pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava C., z dne 25.9.1995, s katero je bilo investitorici J.N. izdano dovoljenje za uporabo gostinskega lokala - okrepčevalnice v delu pritličja objekta, R. ulica, L.. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje v smislu 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge tožene stranke: po 69. členu ZGO so stranke v upravnem postopku pridobitve uporabnega dovoljenja predstavniki investitorja, nadzornega organa, izvajalskih in projektivnih organizacij ter dobaviteljev glavne opreme, ki so sodelovali pri graditvi objekta. Po določbi 72. člena ZGO se lahko zoper odločbo, s katerim upravni organ izda uporabno dovoljenje ali pa odredi odpravo ugotovljenih pomankljivosti oziroma rušitev objekta, se pritožijo poleg investitorja tudi udeleženci pri gradnji, torej le še izvajalci del na objektu. Namen tehničnega pregleda in izdaje uporabnega dovoljenja je, da se ugotovi, ali se sme zgrajeni objekt uporabljati in ali se smejo vgrajene napeljave, naprave in oprema, ki ne služijo objektu, dati v obratovanje. Tožnica ni v nobenem razmerju do obravnavane upravne stvari, saj ni investitor in ne nastopa v vlogi drugih udeležencev pri graditvi. Ker glede na 49. člen ZUP in 72. člen ZGO, ki je v odnosu do ZUP specialen zakon, ni stranka v postopku, po 223. členu ZUP tudi ni upravičena do vložitve pritožbe. Odločitev tožene stranke je zato pravilna.

K navedenim razlogom sodišče prve stopnje še dodaja: Po 72. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94 in 69/94) se zoper uporabno dovoljenje lahko pritožijo poleg investitorja še udeleženci pri gradnji. Te opredeljujejo 69. člen ZGO. Odločba o uporabnem dovoljenju je izdana po tehnični kontroli zgrajenega objekta (64. člen ZGO), v kateri se preverjajo tehnična vprašanja (70. člen ZGO), in ob morebiti ugotovljenih nepravilnostih določi ukrep inšpekcijskega značaja (71. člen ZGO). Pravice in pravni interesi z lokacijo oziroma gradnjo prizadetih strank, kolikor so v javnem interesu varovani v upravnem postopku, pa se varuje v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja in v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Iz upravnih spisov, navedb tožnice v tožbi in njej predloženih listin, ne izhaja, da tožnica v teh postopkih ni imela možnosti sodelovati in tako varovati svoje pravice in pravne interese v zvezi z obravnavano gradnjo. Iz sklepa Upravne enote L., Izpostava C. z dne 14.7.1995 izhaja, da je tožnica sodelovala v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja in vlagala pritožbe. Po podatkih predloženih upravnih spisov se je pritožila tudi zoper gradbeno dovoljenje. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je imela možnost varovati svoje pravice in pravne interese že v postopkih pri izdaji gradbenega dovoljenja in se te možnosti tudi poslužila. Zato ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke ter ji naloži, da pritožbo tožnika ponovno obravnava in o njej meritorno odloči. Tožnica je bila pri vodenju upravnih postopkov izigrana. Saj ni bila vabljena k udeležbi v postopkih izdaje lokacijskega, gradbenega in uporabnega dovoljenja. S temi postopki se je seznanila šele takrat, ko je pismeno zahtevala kopijo navedenih dovoljenj. Bivanjske razmere tožnice in njene družine so se spremenile v nevzdržne, odkar je gostinski lokal začel poslovati, to pa je že 6 let. Uporabno dovoljenje za gostinsko dejavnost je bilo izdano na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki pa ne more ostati v veljavi, ker se je tožnica pritožila in ker niso bila pridobljena vsa potrebna soglasja. Tožnici ni znano, kako je bil izveden tehnični prevzem in na podlagi kakšne dokumentacije je bilo izdano uporabno dovoljenje. Zato ponovno izpostavlja neveljavnost gradbenega, lokacijskega in uporabnega dovoljenja. Vsa so bila izdana v nasprotju z veljavno zakonodajo.

Tožena stranka in prizadeta stranka (investitorica) na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica v konkretnem primeru v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, nima položaja stranke, in to iz razlogov, ki sta jih navedli že tožena stranka in sodišče prve stopnje. Ob takšni ureditvi omejenega kroga strank, ko gre za uporabno dovoljenje, zlasti tistih, ki se lahko pritožijo zoper odločbo o uporabnem dovoljenju, med katere pa tožnice na navedeni pravni podlagi ni mogoče uvrstiti, je pravilna odločitev tožene stranke o zavrženju tožničine pritožbe. Zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo tožnice zoper takšno odločbo tožene stranke zavrnilo. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča zato ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Določbe ZUP, ZGO in ZUS so bile zato v navedenem obsegu pravilno uporabljene.

Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga je tožnica vključila v svoj pritožbeni predlog, pa je po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS dopustno uveljavljati le, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V tem konkretnem upravnem sporu je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (1. odstavek 51. člena ZUS). Zato tega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ni preizkušalo.

Ker niso podani ne uveljavljani in ne pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.