Jedro

Po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa zanikala. Pri tem uporabi tudi določbo prvega odstavka 11. člena ZPP o prepovedi zlorabe pravic v postopku. Verodostojnost okoliščin, ki bi mogle narekovati zanikanje prvotno priznanih dejstev, je treba poiskati v ustreznem dokaznem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Zaradi povračila vlaganj v poslovni prostor, ki je v solasti tožencev, je sodišče prve stopnje tožencem naložilo, da morajo nerazdelno plačati tožnici znesek 803.051,44 SIT (sedaj 3.351,07 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2005 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožečo stranko pa je zavezalo, da mora tožencem povrniti njihove pravdne stroške v znesku 222.798,00 SIT (sedaj 929,71 EUR).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške le v znesku 161,70 EUR. V presežku je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu, potrdilo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da bo ugodeno njeni pritožbi in tožencem naložen v plačilo celoten vtoževani znesek 2,000.000,00 SIT (sedaj 8.345,85 EUR). Res je, da je tožnica svoj prvotni tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je od vrednosti vlaganj odštela znesek 22.000 DEM, ki naj bi predstavljal neplačano najemnino. Vendar pa je med postopkom (27. 9. 2005) takšen tožbeni zahtevek spremenila (modificirala) tako, da je glede na pridobljeno izvedensko mnenje od ugotovljene vrednosti vlaganj zahtevala od tožencev plačilo polovice vrednosti zneska 4,302.528,00 SIT (17.954,13 EUR). Pri tem ni upoštevala neplačane najemnine. Sodišče je odločalo o utemeljenosti spremenjenega zahtevka, pri čemer bi moralo upoštevati, da tožene stranke niso podale pobotnega ugovora glede domnevno neplačane najemnine. Sodišče prve stopnje je torej opravilo pobot medsebojnih terjatev brez podlage in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Toženci bi namreč morali izrecno zahtevati, specificirati in dokazati višino neplačane najemnine. Ta je bila opredeljena le za potrebe sklenitve poravnalne pogodbe. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno tudi v obsegu odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od 25. 3. 2005 dalje do plačila. Vrednost, ki jo je ugotovil izvedenec, pomeni opredelitev vlaganj na določen dan, medtem ko imajo zamudne obresti kaznovalno funkcijo. Morale bi teči od 31. 12. 1999, ko je prišlo do prehoda koristi in obogatitve na tožničin račun.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ko pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pri opredelitvi utemeljenosti višine vtoževanega zneska je sodišče prve stopnje upoštevalo poleg mnenja izvedenca gradbene stroke A. V. o vrednosti investicij (stanje na dan 31. 12. 1999 in cene na dan izdelave mnenja 25. 3. 2005) tudi izpoved priče B. V. ter poravnalni predlog z dne 28. 5. 1999 (priloga A3). Ob vezanosti na tožbeno trditveno podlago (tožba z dne 13. 11. 2001) je upoštevalo tudi spremembo (modifikacijo) tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi tožeče stranke dne 27. 9. 2005. 7. Tožbeni predlog, zajet v tožbi z dne 13. 11. 2001, po svoji vsebini meri na povrnitev vrednosti investicij v sporni lokal, vendar ob upoštevanju (odbijanju) amortizacije in neplačane najemnine za obdobje 20-ih mesecev po 1.100 DEM mesečno. Pri tem je tožeča stranka izhajala iz poravnalne ponudbe z dne 28. 5. 1999 ter poravnave, sklenjene dne 20. 8. 1999 s solastnicama do ½ lokala E. D. in E. R. Podlago za sklenjeno poravnavo (cenitev vlaganj z upoštevanjem amortizacije in neplačane najemnine za obdobje 20-ih mesecev) je tožeča stranka v tožbi upoštevala kot izhodišče pri opredelitvi višine vtoževanega zneska 1,725.486,00 SIT.

8. V pripravljalni vlogi dne 27. 9. 2005 tožeča stranka ni spremenila tožbenega predloga. Višino tožbenega zahtevka je prilagodila cenitvi vlaganj, ki jo je opravil izvedenec gradbene stroke A. V. (upoštevaje amortizacijo) z zneskom 4,302.528,00 SIT, pri čemer pa 20-mesečnega neplačevanja najemnine ni upošteval. Takšni vrednosti vlaganj je tožeča stranka po višini prilagodila tožbeni zahtevek in od tožencev kot solastnikov do ½ sporne nepremičnine zahtevala solidarno plačilo zneska 2,000.000,00 SIT (sedaj 8.345,85 EUR). V nasprotju s tožbeno trditveno podlago je tožeča stranka v zadnji pripravljalni vlogi neplačevanje najemnine prezrla.

9. V reviziji se tožeča stranka sklicuje na določbo drugega odstavka 184. člena ZPP in svojo pripravljalno vlogo z dne 27. 9. 2005 enači s spremembo tožbe. Ob enakem tožbenem predlogu ter isti tožbeni podlagi pa je spremenila tožbo (le) z zvišanjem vtoževanega prikrajšanja. Vendar pa je, kot je zapisano v sodbi sodišča prve stopnje, s tem „prišla v nasprotje s svojimi lastnimi navedbami“, ker pri izračunu vtoževanega zneska ni upoštevala neplačane najemnine. Ne glede na razlago procesne vsebine vloge tožeče stranke z dne 27. 9. 2005 s stališča uporabe določbe drugega odstavka 184. člena ZPP (sodišči druge in prve stopnje jo štejeta le za modifikacijo tožbenega zahtevka), je pri presoji mogoče analogno uporabiti določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč dejstvo neplačane najemnine kot odbitek zahtevka za povrnitev vrednosti vlaganj najprej v tožbeni trditveni podlagi priznala, v vlogi z dne 27. 9. 2005 pa ga ni upoštevala. Ocenjujoč vsebino revizije je mogoče celo sklepati, da ga je zanikala, čeprav vse do vložitve navedene vloge ni bilo sporno.

10. Po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa zanikala. Pri tem uporabi tudi določbo prvega odstavka 11. člena ZPP o prepovedi zlorabe pravic v postopku. Verodostojnost okoliščin, ki bi mogle narekovati zanikanje prvotno priznanih dejstev, je treba poiskati v ustreznem dokaznem postopku. Sodiščema druge in prve stopnje ni mogoče očitati, da bi odločali arbitrarno. Dejstvo neplačane najemnine je bilo ugotovljeno z zaslišanjem priče B. V. in z vsebino poravnalne ponudbe z dne 28. 5. 1999 s presojo, „da bi morala tožeča stranka glede na prvotni tožbeni zahtevek v modifikaciji upoštevati tudi neplačano najemnino“.

11. Ne glede na navedeno prosto prepričanje v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP pa je treba zavrniti revizijsko trditev, da „tožena stranka ni postavila pobotnega ugovora zaradi neupoštevanje neplačevanja najemnine“. Ker je tožbena trditvena podlaga neplačevanje najemnine že odštela od vrednosti vlaganj v lokal, je takšen ugovor bil nepotreben. Iz podatkov spisa pa izhaja (list 80), da je na glavni obravnavi dne 25. 5. 2004 tožena stranka v zvezi z neplačano najemnino celo zahtevala presojo, ali je neplačane najemnine za 20 ali 32 mesecev. Neizvedba ustreznega dokaznega postopka v tej smeri – ob ugodnejšem stališču izpodbijane sodbe za tožečo stranko – glede na procesno stanje stvari ne more biti predmet revizijske presoje.

12. V reviziji zatrjevanih procesnih nepravilnosti izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati.

13. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska. Po stališču revizije naj bi te obresti tekle od 31. 12. 1999 dalje, ko naj bi prešlo do prehoda koristi in obogatitve tožencev. Vendar pa o reviziji v tej smeri ni mogoče odločati. Tožena stranka obrestnega dela sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno ni izpodbijala, kar pomeni, da je v tem delu sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna in je v navedenem obsegu glede na določbe prvega odstavka 367. člena ZPP ni mogoče izpodbijati z revizijo (nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev).

14. Revizija tudi nima prav v trditvi, da pritožba zoper odločitev o glavnici zajema tudi pritožbo zoper obrestno odločitev. Obresti so stranska terjatev, ki ima podlago v drugačnih dejanskih ugotovitvah. Zato tudi ni mogoče sprejeti revizijske teze, po kateri bi o teku zakonskih zamudnih obresti revizijsko sodišče moralo odločati po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Problem (časovne) zapadlosti terjatve je sicer res problem materialnega prava, vendar je presoja mogoča le ob ustreznih dejanskih ugotovitvah. Zato v tem primeru uporaba določbe 371. člena ZPP ne prihaja v poštev.

15. Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo v skladu z določbo 378. člena ZPP.