Jedro

V 37. členu ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Tako se moškemu za 15 let zavarovalne dobe odmeri v višini 26 %, za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje še 1,25 % brez zgornje omejitve, na način, da pri 40 letih pokojninske dobe odmerni odstotek znaša 57,25 %. Tožniku, ki je dopolnil 58 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, je bila pokojnina pravilno odmerjena v višini 57,25 % od pokojninske osnove, obračunane iz najugodnejšega 19 - letnega povprečja plač iz obdobja 1993 do 2011. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 18. 12. 2013 in št. ... z dne 16. 4. 2014, vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni upravni postopek ter povračilo stroškov sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da sta izpodbijani odločbi o odmerjeni starostni pokojnini, pravilni in zakoniti.

2. Zoper sodbo je tožnik po pooblaščeni odvetnici vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

S stališčem sodišča, da je bila v predsodnem postopku pokojnina za 40 let in 20 dni pokojninske dobe odmerjena ob pravilni uporabi 37. člena ZPIZ-2 v višini 57,25 %, se ne strinja. Vztraja pri pritožbenih trditvah, da je z navedeno določbo kršeno načelo iz 155. člena Ustave RS, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, in da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Pravilnost svojega stališča utemeljuje z 409. členom ZPIZ-1, ki je izrecno določal, da se je pokojninska doba, dopolnjena do 31. 12. 1999 odmerjala ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Določba 37. člena ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 naprej pa se uporablja za obdobje od 1. 1. 1970 dalje, torej za nazaj in s tem posega v pridobljene pravice. S tem je kršeno tudi načelo pravne države (2. člen Ustave). Veljavnost novih določb ne sme poseči v pravice zavarovancev, pridobljenih po predpisih, veljavnih pred 1. 1. 2013. Med zavarovanjem je plačeval visoke zneske v pokojninski sklad, z namenom, da doseže pokojninsko osnovo, ki mu bo omogočila dostojno pokojnino in je to glede na takrat veljavne predpise tudi upravičeno pričakoval. Izračunal je, da je brez ustrezne prehodne ureditve pri pokojnini prikrajšan za skoraj 25 %. Ker je 37. člen ZPIZ-2 v nasprotju z Ustavo, meni da bi moralo sodišče sprožiti ustavno sodno presojo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi ter pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja le še naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta upravni odločbi z dne 14. 6. 2014 in z dne 18. 12. 2013, pravilni in zakoniti. Tožniku je od 1. 10. 2013 dalje priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 796,45 EUR mesečno ob dopolnjenih 58 letih in 4 mesecih starosti ter 40 letih pokojninske dobe. Pokojnina je odmerjena je v višini 57,25 % od pokojninske osnove, obračunane iz najugodnejšega 19 - letnega povprečja plač iz obdobja 1993 do 2011. 6. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi pravica do starostne pokojnine priznana in odmerjena ob pravilno uporabljenih relevantnih določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2). ZPIZ-2 celovito na novo ureja sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj so njegovo reformo narekovali makroekonomski, javnofinančni in demografskih razlogi. Med drugim so uzakonjeni zaostreni pogoji upokojevanja, in na novo urejeni odstotki za odmero pokojnin od pokojninske osnove glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. V 37. členu ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Tako se moškemu za 15 let zavarovalne dobe odmeri v višini 26 %, za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje še 1,25 % brez zgornje omejitve, na način, da pri 40 letih pokojninske dobe odmerni odstotek znaša 57,25 %.

Z zakonsko ureditvijo odmernega odstotka ni kršena prepoved 155. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) o povratni veljavi pravnih aktov, saj se uporablja izključno od 1. 1. 1013 dalje, niti ni z njo poseženo v pridobljene pravice, kot zmotno meni pritožnik. Res je sicer, da gre pri obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju za dolgoročno vključenost v zavarovanje, in da je pravica do pokojnin (starostne, invalidske in predčasne) dolgoročna pravica iz tega zavarovanja. Ob vsakokratni reformi prav iz tega razloga zakonodajalec posebno pozornost posveča ustrezni urediti varstva pridobljenih in pričakovanih pravic.

Tudi ZPIZ-2 v 389. členu zagotavlja varstvo pridobljenih pravic po prejšnjih predpisih. Uživalcem, ki so pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavili do uveljavitve ZPIZ-2, se tudi po uveljavitvi tega zakona zagotavljajo v obsegu, določenem v predpisih, ki so veljali do uveljavitve zakona in se usklajujejo po določbah tega zakona. Na istovrsten način kot ob preteklih reformah je urejeno tudi varstvo pričakovanih pravic. V skladu z 391. členom ZPIZ-2 lahko namreč tisti, ki so do vključno 31. 12 2012 izpolnili pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložili zahteve, pravico uveljavilo po prej prejšnjih predpisih tudi po uveljavitvi ZPIZ-2. Torej pod pogoji iz prej veljavnega ZPIZ-1(1). V ZPIZ-2 sicer ni določbe, ki bi tako kot 409. člen ZPIZ-1, različno vrednotila pokojninsko dobo, dopolnjeno do 31. 12. 2012 in po 1. 1. 2013, kar pa ne pomeni, da nova ureditev varstva pričakovanih pravic nebi bila ustavno skladna.

Ustavno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec na področju socialne varnosti široke možnosti pravnega urejanja. Pravica do pokojnine, ki je v 1. odstavku 50. člena Ustave določena kot del pravice do socialne varnosti, je v celoti prepuščena zakonskem urejanju. Ustava ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej določene pravice z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom in drugim ustavnim določbam, vključujoč tudi načelo zaupanja v pravo, kot eno od načel pravne države. Obseg pravic, določen z zakonom, se zato lahko tudi zmanjša, seveda le z veljavnostjo za naprej(2).

7. Vendar nova ureditev odmernega odstotka v 37. členu ZPIZ-2, čeprav je začetni % za 15 let pokojninske dobe nižji od %, določenega v prej veljavnem ZPIZ-1 in je tudi za nadaljnja leta dosežene pokojninske dobe vrednoten nižje, sploh nima za posledico zmanjšanja obsega pravic. Temeljni razlog določitvi nižjih minimalnih odstotkov (tudi za ženske) za odmero starostne pokojnine in nižjega vrednotenja vsakega leta pokojninske dobe, je namreč v učinku drugačnega načina določanja valorizacijskih količnikov pri preračunavanju osnov iz prejšnjih let zavarovanja (35. člen) in zagotavljanje relativne enakosti pogojev pri odmeri pokojnine v primerjavi s prejšnjimi predpisi(3). Če bi še naprej veljali minimalni odstotki in način vrednotenja pokojninske dobe, kot je bilo urejeno z ZPIZ-1, bi višina novih pokojnin, odmerjenih od bistveno višjih pokojninskih osnov(4) , znatno odstopala od že uveljavljenih pokojnin po ZPIZ-1(5) ter prej veljavnimi predpisi. Pravni ureditvi v 409. členu ZPIZ-1 in novem 37. členu ZPIZ-2 torej nista primerljivi. Odstotna odmera pokojnin in varstvo pričakovanih pravic je v ZPIZ-2 urejeno povsem na novo v povezavi z novim načinom oblikovanja pokojninske osnove. Tožnikova pokojnina zaradi nižjih odmernih odstotkov, sploh ni nižja za 25 %, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. V primerjavi z ureditvijo odmere pokojnin po ZPIZ-1 je za toliko, oz. celo več ugodnejši izračun pokojninske osnove, ki seveda enako kot odmerni odstotek, vpliva na višino pokojninske dajatve.

8. Glede na predhodno izpostavljene materialno pravne razloge je potrebno zaključiti, da z uporabo ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni poseženo v pridobljeno pravico. Tožniku po prejšnjih predpisih pravica do starostne pokojnine sploh ni bila priznana, ker zanjo ni izpolnjeval pogojev. Z novo ureditvijo odstotkov za odmero starostne pokojnine končno ni kršena niti prepoved retroaktivne veljavnosti zakona oz. njegove določbe. V konkretni zadevi zato ni razloga, da bi sodišče postopalo po 156. členu Ustave.

9. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je ob uporabi 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da nosi sam svoje stroške tega pritožbenega postopka.

(1) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS št. 106/1999 s poznejšimi spremembami; ZPIZ-1)

(2) Npr. odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-31/69 z dne 5. 1. 1999

(3) Novi veliki komentar ZPIZ-2; Založba Reforma d. o. o., Ljubljana 2014 - str.132 in ostale.

(4) Zaradi drugačnega izračunavanja valorizacijskih količnikov po 35. členu ZPIZ-2. (5) Prav zaradi izenačitve učinkov novega načina izračunavanja valorizacijskih količnikov in s tem bistveno višje ravni pokojninskih osnov, se pokojninske osnove v primerih uveljavljanja pravic po ZPIZ-1, preračunajo s korekcijskim faktorjem 0,732. Torej se pokojninska osnova zniža za nekoliko več kot 25,00%, kar zagotavlja primerljivost višine pokojnin ob prehodu iz prejšnjega na novo sistemsko ureditev pravic iz obveznega zavarovanja zaradi nižjih odmernih % po ZPIZ-2.