Jedro

Dedni dogovor je sporazum med dediči, ki ima vse učinke sodne poravnave, zato je izpodbijanje dednega dogovora možno le s tožbo (392. člen ZPP). S pritožbo je mogoče izpodbijati sklep o dedovanju, ki temelji na dednem dogovoru, le s trditvami, da sporazuma niso sklenili vsi dediči, ali pa, da je v sklepu o dedovanju sporazum netočno povzet, česar pa dedič v pritožbi ne trdi.

Izrek

I. Pritožbi se zavržeta.

II. Pritožniki in dedinja A. M. sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem; na podlagi pisne oporoke pred pričama z dne 27. 2. 2003 kot oporočno dedinjo razglasilo zapustnikovo izvenzakonsko partnerko A. M., kot nujnega dediča pa zapustnikovega sina D. O. ter v izrek sklepa povzelo dedni dogovor, ki sta ga sklenila dediča zaradi ureditve medsebojnih razmerij.

2. Zoper drugi, tretji in četrti odstavek dednega dogovora je pravočasno pritožbo vložil zapustnikov sin D. O., zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka in predlagal, da se sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sta se v dednem dogovoru dediča sporazumela, katere konkretne prostore lahko uporablja pritožnik, kar pa je v nasprotju s pravnomočno sodbo V P 902/92 z dne 3. 10. 2005, ki določa, da je zapustnik dolžan bratu M. V. izročiti v neposredno posest del tam navedenih parcel, dolžan pa je odstraniti tudi del senika. Dedni dogovor tako v izpodbijanem obsegu posega v pravice tretje osebe, to je sedaj pokojnega M. V. oziroma njegovih dedičev T. V. in T. K. Dedinja A. M. tudi nima pravice, da bi brez soglasja ostalih dedičev v zapuščinski zadevi II D 371/1984, komurkoli dovoljevala uporabo spornih nepremičnin, saj je le njihova solastnica.

3. Oporočna dedinja je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Zoper sklep o dedovanju sta pravočasno pritožbo vložila tudi J. V. in T. V., in sicer zoper tretji in četrti odstavek v izreku sklepa povzetega dednega dogovora, zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Prav tako izpostavljata, da je dedni dogovor v spornem obsegu protizakonit, saj je v nasprotju s pravnomočno sodno odločbo V P 902/92 z dne 3. 10. 2005 in tako neposredno posega v pravice tretje osebe, dedičev po pokojnem M. V. Oporočna dedinja A. M. ni imela pravice, da bi brez soglasja ostalih dedičev v zapuščinski zadevi II D 371/1994, kakorkoli dovoljevala uporabo spornih nepremičnin, saj je le njihova solastnica.

5. Pritožbi nista dovoljeni.

6. Če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju (tretji odstavek 214. člena Zakona o dedovanju – ZD), kar pa ni odločitev sodišča (sklep o dedovanju), pač pa dogovor dedičev. Dednega dogovora ni mogoče preklicati in ga povzetega v sklepu o dedovanju s pritožbo tudi ni mogoče izpodbijati. Dedni dogovor je sporazum med dediči, ki ima vse učinke sodne poravnave, zato je izpodbijanje dednega dogovora možno le s tožbo (392. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). S pritožbo je mogoče izpodbijati sklep o dedovanju, ki temelji na dednem dogovoru, le s trditvami, da sporazuma niso sklenili vsi dediči, ali pa, da je v sklepu o dedovanju sporazum netočno povzet, česar pa dedič v pritožbi ne trdi.

7. Pritožba, kakršno je vložil pritožnik, po povedanem ni dovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).1

8. Za stranke zapuščinskega postopka še štejejo dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (175. člen ZD), torej vse osebe, ki jim pripada kakšna pravica na dednopravni podlagi oziroma iz naslova dedovanja. Stranke zapuščinskega postopka so lahko tudi upniki zapustnika, ki zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dediča (143. člen ZD). Kot izhaja iz pritožbe, pritožnika J. V. in T. V. nista takšni osebi in s tem tudi ne stranki tega zapuščinskega postopka. To pa pomeni, da nimata pravice do pritožbe. Pravico do pritožbe zoper sklep o dedovanju imajo namreč le stranke zapuščinskega postopka (prvi odstavek 333. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Že iz tega razloga je pritožbeno sodišče tudi njuno pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Sicer pa dedič s pritožbo ne uveljavlja varstva svojih pravic in interesov, ampak pravice tretjih oseb, za kar pa nima pravnega interesa, in je torej pritožba tudi iz tega razloga nedopustna.