Jedro

Okoliščine narekujejo uporabo pravila iz prvega odstavka 140. člena OZ, da tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil (pravilo volenti non fit iniuria). Npr. iz 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zavestna odločitev "zgolj in samo" naročnice "same", da se bo gradnjo izjemno zahtevnega objekta pričelo na podlagi za izvedbo gradnje popolnoma neustrezne projektne dokumentacije PGD, ki je s to odločitvijo sprejela vsa tveganja za nastanek napak in pomanjkljivosti, ki so se kasneje tudi zgodile.

Podrobno je obrazloženo, zakaj tretja toženka ni bila nadzornik v smislu ZGO-1, kako ni imela nobenih relevantnih pooblastil za izvajanje nadzora (v razmerju do izvajalca, nadzornika in projektanta), kako ji je bila zgolj tožnica zavezana izročiti vse razpoložljive podatke in ji omogočiti dostop do objektov in naprav, ki so predmet pogodbe, in se je zavezala redno sodelovati s tretjo toženko, in zakaj posledično tretja toženka ne more odgovarjati za plačilo vtoževane škode.

Drži, da je odgovorni nadzornik dodatno zagotovilo naročniku gradnje, da bodo dela izdelana strokovno, vendar ravnanj tega "zagotovila" ni mogoče presojati izven konkretnih okoliščin primera, to je interesov, ravnanj in opustitev drugih udeležencev gradnje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi in drugi toženki 14.106,25 EUR ter tretji toženki 11.882,80 EUR pritožbenih stroškov in vsem v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za solidarno plačilo 2.540.343,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 483.033,62 EUR od 15.7.2011 dalje do plačila in od zneska 2.057.310,04 EUR od 1.2.2011 dalje do plačila in (II.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov toženk in stranske intervenientke, ki bodo po pravnomočnosti odločbe odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obširna pritožba se na tem mestu povzema le okvirno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke. Tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedenčevi ekspertizi, ki vsebuje nedosledne zaključke, ki so tudi pravni. Gre za spor med laikom (tožnico) in profesionalnimi osebami. Kopica preostalih dokazov je ostala dokazno neocenjena (npr. predpravdna izvedeniška mnenja). Tretja toženka je sklenila jasno gospodarsko pogodbo, ki vključuje super oziroma poseben nadzor. Sodišče prve stopnje je prezrlo pisni zagovor priče A. A. iz kazenske zadeve in se ni opredelilo do izpovedbe priče B. B. V tem delu izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti (nima dokazne ocene izpovedbe priče B. B.), nima odločilnih razlogov in so si njeni razlogi v medsebojnem nasprotju. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo prve in druge toženke tožnica izpostavlja določbe takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Sodišče prve stopnje materialno pravno ne izpostavi dejstva, da mora gradbeni nadzor napredovanje gradbenih del spremljati glede na projekt za izvedbo (PZI), zato izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti. Tožnica pogreša dokazno oceno listine (uvedba v delo), ki jo je 2.10.2006 podpisala prve toženka in s tem pristala na sukcesivno dobavo projektov PZI. Izpodbijana sodba je sama s seboj v nasprotju, saj na enem mestu nalaga investitorju pravočasno pribavo PZI, drugje pa izpostavlja sukcesivno dobavo PZI skladno s pogodbenimi določili. Gradbeni nadzor nima ničesar nadzorovati, če ni PZI. Izvedenec ni odgovoril na tožničina vprašanja (op. tožnica v pritožbi izpostavlja vprašanja, pri katerih naj bi bili vsi odgovori praktično enaki). V nadaljevanju pritožbe tožnica izpostavlja posamične oblike škode (napake na zunanji obbazenski ploščadi, napake na opornem zidu, odstopanje keramike na bazenih, neizvedeno hidroizolacijo, škodo na velikem Whirlpoolu, škodo v kletnih prostorih - puščanje po diletacijah, posedanje zunanjega rekreacijskega bazena) in v zvezi z njimi (med drugim) uveljavlja (po vsebini) očitek bistvene kršitve iz 14. toIZBRIS_Ačke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Gradnja se ni vršila po predvidenih projektih in ni odgovora, ali je bil objekt grajen in nadzorovan po projektih ali ne. Nedopustno je, da je gradnja potekala očitno brez projektov. Gradbeni nadzor ni smel izvajati nadzora v teh okoliščinah in bi lahko ustavil gradnjo. Izpodbijana sodba je v nasprotju s sodno prakso (odločbe VSK Cpg 235/2015 z dne 19.11.2015, VSL I Cpg 485/2020 z dne 1.6.2021 in I Cpg 1375/2010 z dne 30.11.2010). Treba bi bilo angažirati drugega izvedenca, ker izvedenec ni odgovoril na zastavljena vprašanja. Izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti zaradi lastnega nasprotovanja med odločilnimi dejstvi.

3.Prva in druga toženka v (obširnem) vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotujeta pritožbenim trditvam, soglašata z razlogi sodišča prve stopnje in predlagata zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov. Med drugim izpostavljata, da tožnica ni obrazložila predloga za postavitev novega sodnega izvedenca, da so očitki v smeri kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pavšalni, da so bila predpravdna izvedeniška mnenja pravilno upoštevana kot tožničine trditve, da ni podane zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da je prepričljivo pojasnjen pomen ustavitve gradnje in da je bila sukcesivna dobava PZI zavestna odločitev naročnika in projektanta.

4.Tretja toženka v (obširnem) vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov.

5.Stranska intervenientka na strani prve toženke na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne povzema, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa v nadaljevanju te obrazložitve opredeljuje do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi se izpodbijajo pravno relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje.

8.Da se je sodišče prve stopnje (med drugim) oprlo na zaključke iz izvedeniške ekspertize in da je angažirani izvedenec morebiti v določeni meri podajal tudi svoja pravna naziranja (op. dokazi so sicer namenjeni ugotavljanju dejstev), ne konstituira nobene pravno relevantne postopkovne kršitve. Angažirani izvedenec je v konkretni pravdi izdelal (obširno) ekspertizo, pisno dopolnitev ekspertize in je bil tudi zaslišan. Tožnica je podala pripombe na njegovo ekspertizo. Na pisno dopolnitev (op. ki sicer ni bila vročena z rokom za podajo pripomb) ni podala pisnih pripomb in izvedenčevo zaslišanje se je zaključilo s tem, da za izvedenca ni bilo dodatnih vprašanj. Tožnica je po izvedenem zaslišanju zahtevala angažiranje novega izvedenca, ker predmetni ni bil kos nalogi in ni odgovoril na vsa tožničina vprašanja. Toženke so jo opozorile, da je njen predlog pavšalen, vendar ga tožnica ni dopolnila, je pa v zvezi z zavrnitvijo predloga uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov. V odstavku na 14. in 15. strani izpodbijane sodbe so pojasnjeni utemeljeni razlogi za zavrnitev predloga za angažiranje novega izvedenca, ki jih tožnica s pritožbo konkretizirano niti ne izpodbija. Pritožba ob povedanem ne more biti namenjena "opozarjanju pritožbenega sodišča na nedosledne zaključke izvedeniške ekspertize," karkoli naj bi že predmetno sploh pomenilo. V tem delu tožnica hkrati izvaja tudi lastno in neutemeljeno dokazno oceno. Tožnici je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se "predpravdna" (privatna) izvedenska mnenja upoštevajo kot del trditvene podlage pravdnih strank. Zato takšnih mnenj ni potrebno dokazno oceniti, saj niso dokazi. Vsakršno drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno, pri čemer se je sodišče prve stopnje s pomočjo angažiranega izvedenca opredelilo tudi do privatnih ekspertiz, ki so bile upoštevane kot del tožničinih trditev. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da se sodišče prve stopnje v zvezi s pravno relevantnimi ugotovitvami ni oprlo na druge dokaze (izpovedbe, listine).

9.Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje, da gre za spor med "laikom in profesionalnimi subjekti na določenem področju, zaradi česar je tožnici oteženo pravdanje." Evidentno tožnica ni profesionalec s področja gradnje objektov, vendar je pravna oseba, ki je sklepala pogodbe v zvezi z gradnjo, projektiranjem, nadzorom in svetovanjem ter je bila hkrati redno seznanjana z okoliščinami gradnje. Tožnica s pritožbo konkretizirano niti ne izpodbija nekaterih bistvenih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki že same po sebi narekujejo zavrnitev tožbenega zahtevka, s katerim od toženk terja povračilo škode, ki naj bi ji jo povzročile s svojimi ravnanji oziroma opustitvami, in posledično tudi zavrnitev neutemeljene pritožbe. Gre za okoliščine, ki narekujejo uporabo pravila iz prvega odstavka 140. člena Obligacijskega zakonika (OZ), da tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil (pravilo volenti non fit iniuria). Tako npr. iz 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zavestna odločitev "zgolj in samo" naročnice "same", da se bo gradnjo izjemno zahtevnega objekta pričelo na podlagi za izvedbo gradnje popolnoma neustrezne projektne dokumentacije PGD (PGD), ki je s to odločitvijo sprejela vsa tveganja za nastanek napak in pomanjkljivosti, ki so se kasneje tudi zgodile. Pritožbena navedba, da gre za abotno ugotovitev, teh dejanskih zaključkov ne izpodbije. Iz 28. in 29. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidna pomembnost časovne komponente za tožnico, ki je težila h končanju projekta in pridobitvi nepovratnih evropskih sredstev (glej tudi stran 75 izpodbijane sodbe) oziroma predvsem k pravočasnemu zaključku gradnje. Iz 35. točke obrazložitve (in iz nekaterih drugih) izhaja, da je bil za izdelavo in pravočasno dostavo PZI odgovoren naročnik. Iz 78. strani obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je investitor vršil časovni pritisk in ni bilo opcije ustaviti dela. Ustavitev bi nepovratno ogrozila terminski plan izgradnje in črpanje nepovratnih evropskih sredstev, kar bi lahko nepovratno ogrozilo celotni projekt izgradnje. Iz 51., 52. in 53. točke izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica ves čas gradnje aktivno sodelovala pri aktivnostih na gradbišču in da bi vsakršna zamuda pri dokončanju del pomenila, da tožnica ne bi prejela plačila nepovratnih evropskih sredstev, kar je pomenilo svojevrsten pritisk na udeležence gradnje. Dodano je še, da sta se tako naročnik kot izvajalec zavestno odločila za tveganje, ki ga prinaša nepravočasno izdelana PZI dokumentacija,v zameno za prihranek časa pri roku za dokončanje objekta. V 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je izrecno dodano, da je bila tožnica večkrat opozorjena na vpliv hitre gradnje na samo kvaliteto izvedbe gradbenih del in na dejstvo, da hitra gradnja občutno ovira popolni nadzor nad izvedenim deli oziroma ga v določenem delu celo onemogoča, pa je kljub temu vztrajala pri skoraj nerazumnih rokih gradnje, vse z namenom zagotovitve črpanja evropskih sredstev. Gre za okoliščine, ki jih tožnica s pritožbo konkretizirano ne naslavlja in ki že same po sebi izkazujejo pravilnost in zakonitost končne odločitve sodišča prve stopnje.

10.Zato je neutemeljeno izkrivljeno in selektivno izpostavljanje (zgolj) obveznosti nadzornika gradnje iz 2. in 88. člena ZGO-1, saj je skrbnost izpolnjevanja nadzornikovih obveznosti treba presojati v zvezi z vsemi konkretnimi okoliščinami primera, ki so v izpodbijani sodbi obširno pojasnjene.

11.Tožnica neutemeljeno izpostavlja, da bi morala tretja toženka po sklenjeni pogodbi "o svetovanju in posebnem nadzoru" poleg svetovanja izvajati tudi nekakšen posebni nadzor pri izvajanju del (super nadzor). Drži, da je bila (med drugimi) ta obveznost sicer zapisana v imenu in v 2. členu sklenjene (gospodarske) pogodbe, vendar izpodbijana sodba vsebuje obširne in pravilne razloge o tem, da je bilo dogovorjeno le "nekakšno svetovanje za posebni nadzor nad gradnjo objekta." Nerelevantno je poimenovanje predmetne obveznosti (super nadzor, posebni nadzor, svetovanje za posebni nadzor nad gradnjo, ipd.), ampak je, kot pravilno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, bistvena predvsem vsebina obveznosti. Slednja je obširno pojasnjena v 14. točki obrazložitve. Razvidno je, da gre za obveznost, ki je z vidika nadzora povsem prazna in vsebuje le dolžnost svetovanja, ki jo je tretja toženka izpolnjevala. Podrobno je obrazloženo, zakaj tretja toženka ni bila nadzornik v smislu ZGO-1 (op. ni pravno relevantno, če je tretja toženka izpolnjevala pogoje za nadzornika, oziroma ta okoliščina nima vpliva na pravilnost in zakonitost končne odločitve), kako ni imela nobenih relevantnih pooblastil za izvajanje nadzora (v razmerju do izvajalca, nadzornika in projektanta), kako ji je bila zgolj tožnica zavezana izročiti vse razpoložljive podatke in ji omogočiti dostop do objektov in naprav, ki so predmet pogodbe, in se je zavezala redno sodelovati s tretjo toženko, in zakaj posledično tretja toženka ne more odgovarjati za plačilo vtoževane škode. Tožnica tudi v pritožbi ne pojasni, kaj naj bi zatrjevani "super nadzor" sploh vključeval, ampak le vztraja, da je bil dogovorjen, da je bila tretja toženka zanj plačana in da so bili računi izdani za "poseben nadzor." Do vsega navedenega se je v zadostni meri opredelilo že sodišče prve stopnje. Nerazumljiva in neizkazana je pritožbena trditev, da sta tožnica in tretja toženka s pogodbo določili "obseg posebnega nadzora," ker ta ni bil zakonsko predpisan in obvezen v trenutku izvajanja gradnje. Sodišče prve stopnje se je dolžno opredeliti do bistvenih dokazov. Lastna in neutemeljena je dokazna ocena, da se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo priče A. A., ki naj bi bil "s tožnico v večletnih sporih in jasno motiviran, da bi to pravdo izgubila." Priča A. A. je bila v tem sporu zaslišana o konkretni vsebini spornega "super nadzora" in njeno zaslišanje je bilo dokazno ocenjeno v povezavi z drugimi dokazi (npr. s pisno izjavo priče C.C., z izpovedbo Č. Č., z izpovedbo prve in druge toženke, z besedilom sporne pogodbe in z mnenjem angažiranega izvedenca). Predmetne dokazne ocene tožnica ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na izjavo A. A., ki naj bi jo sodišče prve stopnje spregledalo in ki jo je omenjeni podal kot obdolženi v kazenskem postopku, da so imeli še "takoimenovani super nadzor," ki ga je pogodbeno opravljal g. C. C., cenjen strokovnjak z dolgoletnimi izkušnjami. Povedano drugače, priča A. A. se v kazenskem postopku ni opredeljevala do vsebine "super nadzora," medtem ko je sodišče prve stopnje tudi sicer izpostavilo eno od prejšnjih izjav priče A. A. o "super nadzoru" (glej 24. stran izpodbijane sodbe). Poleg tega, da je bila vsebina zaslišanja v kazenskem postopku očitno drugačna, velja še pripomniti, da zaslišanje obdolženca v kazenskem postopku tudi sicer nima ustrezne dokazne teže za vzpostavitev utemeljenega dvoma v izpovedbo priče v pravdnem postopku. Morebitna kriva izpovedba ima namreč v obeh postopkih bistveno drugače pravne posledice (primerjaj ustrezne določbe Zakona o kazenskem postopku in ZPP o zaslišanju obdolženca in zaslišanju priče). Sodišče prve stopnje ni pomešalo gradbenega nadzora po ZGO-1 in super nadzora, ki se je urejal pogodbeno, vendar iz vsebine sporne pogodbe in nenazadnje tudi iz predmetne pritožbe ni razvidno, kako naj bi se zatrjevani super nadzor (nad gradbeno obrtniškimi deli, strojno inštalacijskimi deli in elektro inštalacijskimi deli; nadzor nad kvaliteto vgrajenih materialov in terminskim planom) sploh izvajal. Povedano drugače, pogodba vsebine te obveznosti ni določala in tudi iz zaslišanja prič izhaja, da je "nadzor" obsegal le svetovanje. ZPP ne pozna dokaznih pravil, zato sodišče prve stopnje argumentirano ni sledilo listini, to je sklenjeni pogodbi. Obenem nobene napake ni storilo s tem, da je vsebino predmetne pogodbe primerjalo s pogodbenimi pravicami in obveznostmi prve toženke (nadzornika). Ugotovljeno je, da je super nadzor lahko tudi samo nadzor enega segmenta gradnje. Iz izpodbijane sodbe zares ni razvidno, da bi kdo izpodbil veljavnost sporne pogodbe, vendar je tretja toženka izrecno ugovarjala, da ni bilo pogodbe o gradbenem nadzoru, ampak svetovalna pogodba, s katero ni bil dogovorjen super nadzor, ker tretja toženka ni imela nobenih pravic in obveznosti, da kontaktira in opozarja izvajalca, projektanta ali glavnega nadzornika (glej str. 11 izpodbijane sodbe). V tem delu ni prišlo do zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Argument sodišča prve stopnje, da med obdobjem 4.10.2007 in 20.12.2008 npr. ni bila niti določena pogodbena vrednost posebnega nadzora, ki naj bi bil napačen, ker so bili tožnici računi izdani tudi za to obdobje, je le nekakšen dodatni argument oziroma prešibek indic, ki tudi v primeru svoje napačnosti ne more imeti vpliva na relevantne dejanske ugotovitve, da je šlo za svetovalno pogodbo oziroma da zatrjevani "super nadzor" ni presegal svetovalnega okvira. Kot je že bilo izpostavljeno, se sodišče prve stopnje ni dolžno opredeliti do nebistvenih dokazov. Pritožbeno zatrjevana "diametralno nasprotna" izpovedba priče B. B., do katere se sodišče prve stopnje zares ni izrecno opredelilo, v tej pravdi ni bila bistven dokaz. Iz njenega zaslišanja namreč izhaja, da priča pravno relevantnih dejstev v zvezi z zatrjevanim super nadzorom sploh ni neposredno zaznala. Da naj bi nekakšen "super nadzor" izvajal C. C., ji je povedal A. A. Nihče ji ni pojasnil, kaj naj bi to pomenilo, pogodb za prvo in tretjo toženo ni pripravljala, pogodbo s tretjo toženko je sicer videla, a se vsebine pogodbe ne spomni in ji niso poznane pristojnosti tretje toženke na gradbišču. Neopredelitev do vsebine enega izmed izvedenih dokazov tudi sicer ne more pomeniti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je moč preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče nenazadnje storilo. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso medsebojno v nasprotju.

12.Pravilnost in zakonitost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo in tretjo toženko (zoper odgovorno nadzornico in zoper "svetovalko") je dodatno razvidna tudi iz pravilnih razlogov sodišča prve stopnje in razlogov te odločbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo toženko (nadzornika). Tožnica nenazadnje s pritožbo niti ne izpodbija ugotovitev iz npr. 58. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da ni najti kakršnihkoli znakov, da bi kdorkoli od udeležencev želel kakorkoli namerno škodovati ali projektu ali investitorju in da so si vsi prizadevali objekte čimprej uspešno dokončati. Tudi predmetno je dodaten razlog, da druga toženka (delavka prve toženke) ne more odškodninsko odgovarjati za vtoževano škodo.

13.Pritožnica v nadaljevanju pritožbe izpodbija predvsem razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost prve toženke. Tožnica s pritožbo, kot je bilo že poudarjeno, neutemeljeno izpostavlja (predvsem) obveznosti gradbenega nadzora in pozablja, da gre pri nadzoru za obligacijo prizadevanja in da sam obstoj napak še ne izkazuje, da je nadzor svoje delo opravil nestrokovno. V izpodbijani sodbi je (npr. na strani 37) pojasnjeno, na podlagi česa se izvaja (kvaliteten) gradbeni nadzor, zato ni povsem jasno, na kaj merijo pritožbene trditve iz predzadnjega in zadnjega odstavka na 7. strani pritožbe. V tem delu ni prišlo do zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter do bistvene kršitve določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) ni ustrezna podlaga za kvalitetno opravljanje gradbenega nadzora, ampak mora biti hkrati izdelana tudi projektna dokumentacija PZI. Lastna in neutemeljena je dokazna ocena, da je prva toženka z listino uvedba v delo z dne 2.10.2006 pristala na sukcesivno dobavo projektov PZI in torej na tak način sodelovanja. Pritožnica naj si v tem delu v izpodbijani sodbi prebere vsebino in časovne okoliščine sklepanja pogodb naročnice z nadzorom, izvajalcem del, projektantom in tretjo toženko. Iz pogodbenega odnosa med tožnico in prvo toženko izhaja, da bo delo opravljala po potrjeni projektno-tehnični dokumentaciji in terminskem planu, medtem ko je jasno, da je izdelava projektov obveznost naročnika (tožnice). Poleg tega sta pogodbeni razmerji investitorja (tožnice) z izvajalcem del in s projektantom dopuščali sukcesivno dobavo PZI. Predmetnih obširnih okoliščin in argumentov, ki so pravilni in razvidni že iz izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče na tem mestu ne ponavlja. "Pristanek na način sodelovanja s sukcesivno dobavo PZI," "na dejstvo zakasnele dobave PZI," ipd. je le nekakšna neutemeljena tožničina lastna dokazna ocena. Prva toženka zares gradnje ni ustavila in uvedba izvajalca v delo se je pričela na podlagi PGD dokumentacije (in z nepopolnim PZI za obrežni zid), vendar predmetnega ni mogoče naprtiti odgovornostni sferi prve toženke, ampak predvsem izvajalcu, projektantu (op. ta je podal izjavo, da sme izvajalec z deli pričeti na osnovi potrjene PGD dokumentacije) in seveda naročniku, ki je bil v razmerju do prve toženke dolžan (pravočasno) priskrbeti ustrezne projekte. Prva toženka s sklenitvijo pogodb o nadzoru zagotovo ni pristala na problematiko z izdelavo PZI in nobene odgovornosti v zvezi z vtoževano škodo ji ni mogoče pripisati iz razloga, ker je sledila interesom naročnika in hkrati vestno opravljala svoje delo (ter hkrati še dodatno delo, ki ga ni zajemal njen pogodbeni odnos). Iz izpodbijane sodbe je razvidno, na podlagi česa se je pričela gradnja (dokumentacija PZI je bila izdelana le za obrežni zid in tudi ta ni bila celovita), kako je potekala sukcesivna izdelava PZI in do kakšnih nevšečnosti je prihajalo pri izdelavi PZI ter spremembah PZI. Prav tako je pojasnjeno, zakaj ustavitev gradnje ni bila opcija in čigavim interesom se je sledilo. Da, gre za gradbeni posel, ki je bil sklenjen med gospodarskimi subjekti, vendar je eden izmed njih tudi tožnica. Prvi toženki v zvezi s sklepanjem pogodb o gradbenem nadzoru ni mogoče očitati neskrbnosti. Sukcesivna dobava PZI je tudi sicer le ena izmed okoliščin, ki je vplivala na delo prve toženke. Druge (in bolj relevantne) so okoliščine zamud z izdelavo, neusklajenostmi, spremembami in pomanjkljivosti PZI. 2.10.2006 je prva toženka očitno le reševala situacijo, v kateri se je znašla po podpisu prve pogodbe oziroma v kateri se je znašel celoten projekt iz razloga izven njene sfere. V tudi sicer iz konteksta iztrgani izpovedbi prve in druge toženke, da ni mogla vedeti za sukcesivno dobavo PZI, tako ni ničesar kontradiktornega in ni razvidnega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako ni podane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP med zapisom, da "investitor kljub pogodbeni zavezi strokovnemu nadzoru ni pravočasno omogočil razpolaganja z zgoraj navedeno dokumentacijo, saj ta ob začetku še ni bila izdelana" in zapisom, da je bila pri pogodbah naročnice z izvajalcem del in s projektantom dopustna sukcesivna dostava projektne dokumentacije. Prvi del se nanaša na začetek del in na pogodbeno razmerje tožnice s prvo toženko, drugi pa na pogodbeni razmerji tožnice z izvajalcem del in s projektantom. Hkrati sukcesivna dobava projektov ni odločilni (in edini) razlog za otežkočeno delo nadzora (glej izpodbijano sodbo), ampak je poudarek predvsem na zamudah s projekti, njihovi neusklajenosti in pomanjkljivostmi. Tožnica neutemeljeno izpostavlja, da naj bi bilo s prvo toženko dogovorjeno nekaj, kar iz njunega pogodbenega razmerja ne izhaja, ker gradnje 2.10.2006 ni ustavila, ampak je sledila (tudi) interesu naročnika. Hkrati v pritožbi prikladno izpušča vsa opozorila in pojasnila, ki jih je prva toženka dajala vsem udeležencem gradnje, in tudi vse druge konkretne okoliščine primera, ki ji niso v korist in ki izhajajo iz izpodbijane sodbe. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da se je nadzor s sukcesivno dobavo (in vsemi drugimi težavami) projektov strinjal (in z njimi soglašal), ampak predvsem izhaja, da je v danih okoliščinah svoje delo opravljal skrbno (ustavljal določena dela, opozarjal na manjkajoče projekte, itd...) in poleg svojih obveznosti izvajal še dela, ki niso bila predmet njegovega pogodbenega razmerja. Drži, da je odgovorni nadzornik dodatno zagotovilo naročniku gradnje, da bodo dela izdelana strokovno, vendar ravnanj tega "zagotovila" ni mogoče presojati izven konkretnih okoliščin primera, to je interesov, ravnanj in opustitev drugih udeležencev gradnje. Da določeni segmenti gradnje niso sledili predvidenim projektnim rešitvam je pavšalna pritožbena trditev, ki ji ni mogoče slediti. Gradbeni nadzor je z zadostno skrbnostjo spremljal izvajanje gradnje, ki se je pričela že na podlagi dokumentacije PGD (z izjemo nepopolnega PZI za obrežni zid), po kasnejših projektnih rešitvah PZI, pri čemer so težave s PZI dokumentacijo opisane. Da lahko nadzor svoje delo kakovostno izvaja le v primeru, če razpolaga s PZI projekti, ne pomeni, da nadzora sploh ne more izvrševati na podlagi drugih projektov (npr. PGD projekta). In znova, sukcesivna dobava PZI projektov in pričetek gradnje na podlagi PGD projekta (z izjemo obrežnega zidu) nista okoliščini, ki jih je povzročil nadzor. Trditev o tveganosti gradnje na podlagi PGD projekta z vidika gradbene stroke in o posledični odškodninski odgovornosti je pavšalna pritožbena trditev in lastno ter neizkazano tožničino mnenje.

14.V izpodbijani sodbi je obširno pojasnjeno, na podlagi česa je potekala gradnja. Pritožbeno spraševanje, zakaj v določenih delih (op. omenjata se hidroizolacija in armatura, pri čemer so v sodbi pojasnjene okoliščine glede obeh) gradnja ni potekala skladno s PZI je preveč pavšalno, da bi bilo nanj sploh mogoče odgovoriti. Obveznost nadzora je obligacija prizadevanja in tožnici je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da odgovornosti za nastanek določenih napak pri gradnji ni mogoče pripisati nadzoru, ker je svoje delo v danih okoliščinah opravljal z zadostno profesionalno skrbnostjo. Slednje je ugotovljeno in glede hidroizolacije in glede armature. Za razliko od nadzora je bila obligacija uspeha obveznost izvajalca del in projektanta. Začetka gradnje brez ustrezne PZI dokumentacije ni mogoče pripisati nadzoru, ampak drugim udeležencem gradnje, kar je pojasnjeno zgoraj. Lastna in neutemeljena je nadaljnja tožničina dokazna ocena v smeri, kako je tožnica kot laik na gradbenem področju zaupala drugim udeležencem gradnje in kako bi moral nadzor preprečiti nastanek (očitno vseh) napak. Ob vseh ugotovljenih opozorilih in pojasnilih (glej npr. 53. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ravnanjih ostalih udeležencev gradnje (tudi tožnice) in drugih okoliščinah konkretnega primera nadzoru ni mogoče pripisati odgovornosti za nastale napake.

15.Zaradi zgoraj pojasnjenih razlogov o izvedbi dokaza z izvedencem predmetna pritožba ni in ne more biti namenjena kritiki izvedenskega dela, ki je nenazadnje tudi izredno pavšalna in izraža le tožničino nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo. Velja dodati, da je pritožba samostojno pravno sredstvo in da pritožbeno sodišče (z izjemo uradnega preizkusa po 350. členu ZPP) pritožbo preizkusi le v okviru konkretiziranih pritožbenih očitkov. Povedano drugače, ni naloga pritožbenega sodišča, da po drugih listinah v spisu, ki niso pritožba, namesto in za pritožnico išče argumente, ki bi ji lahko bili v korist. V izpodbijani sodbi je jasno opredeljeno, da brez projektov PZI ni mogoče kvalitetno nadzirati gradnje in da v primeru nekvalitetnih PZI nadzornik lahko projektantu podaja predloge, pripombe ali predloge sprememb projektne dokumentacije, v kolikor ugotovi v njej posamezne neskladnosti. Podan je torej odgovor na tožničino šesto vprašanje. Lastno in neutemeljeno je mnenje, da je angažirani izvedenec "ščitil nadzor." Gradbeni nadzor ni nase prevzel odškodninske odgovornosti, ampak je glede na dane okoliščine strokovno izvajal svoje (in tudi deloma tuje) delo. V tem delu pritožbe tožnica (v opombah) ponavlja nekatera vprašanja, ki so bila zastavljena izvedencu, in navaja, da je na vsa odgovoril praktično enako. Predmetno ni in ne more pomeniti konkretiziranega ter posledično utemeljenega pritožbenega očitka.

16.V nadaljevanju pritožbe tožnica izpodbija razloge sodišča prve stopnje glede posamičnih zatrjevanih napak gradnje (od 39. do 45. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), medtem ko razlogov o zatrjevanih škodah iz 46., 47. in 48. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno ne izpodbija. Obširni razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in jih na tem mestu podrobneje ne ponavlja, so razvidni iz omenjenih točk obrazložitve. V tem delu pritožbe tožnica očitno izpodbijano sodbo bere površno in ne razume ali noče razumeti njenih razlogov. Slednji pojasnjujejo, kaj je bilo na razpolago in (predvsem) kaj vse je počel nadzor, da bi bili objekti izdelani pravočasno in brez napak (glej razloge sodišča prve stopnje v omenjenih točkah obrazložitve in v opombah). V zvezi z napakami na zunanji obbazenski ploščadi velja poudariti, da izvajalec ob uvedbi v delo s PZI za finalni tlak še ni razpolagal, da se je projektantska dokumentacija PZI sukcesivno dostavljala na gradbišče in da so se projektantske rešitve spreminjale tudi kasneje. Podobno velja glede odvodnjavanja cementnega estriha skozi cementno konstrukcijo (glej npr. opombo 20 v izpodbijani sodbi). Lastno, pavšalno in neutemeljeno je tožničino mnenje, da sta dve izmed njenih predpravdnih izvedeniških mnenj pravilni, medtem ko je bilo že pojasnjeno, da ustavitev gradnje ni bila opcija. V tem delu in glede drugih izpostavljenih točk obrazložitve izpodbijane sodbe ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi izhaja iz nasprotujočih si in nejasnih razlogov. Izpodbijano sodbo je (ob pozornem branju) mogoče preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče nenazadnje storilo. Za oporni zid je bila PZI dokumentacija izdelana že ob začetku del, vendar ni bila celovita. Dostavljana je bila tudi naknadno in se je spreminjala ter ni bila usklajena. Ustavitev gradnje ni bila opcija, nadzornik pa je poleg opozarjanja v primeru ugotovljenih napak večkrat zahteval sanacijo. Ni razvidno v čem naj bi bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno in ni podane očitane absolutne bistvene kršitve. Pri odstopanju keramike na bazenih je razvidno, kdaj in kakšna PZI dokumentacija je bila na voljo, ni bilo opcije ustavitve gradnje in nista podana nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter omenjena postopkovna kršitev. Na tem mestu velja še izpostaviti, da je izvajanje dokazov (tudi z izvedencem) namenjeno ugotavljanju zatrjevanega pravno relevantnega dejanskega stanja in torej povezano s trditveno podlago pravdnih strank, zato nekakšna pavšalna kritika izvedenčevih pojasnil sama po sebi še ne pomeni zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi z neizvedeno hidroizolacijo velja poudariti, da je bila hidroizolacija izvedena in projektno predvidena, vendar ni bila izvedena povsod enako kakovostno. Izvedenec je na podlagi vpisov v gradbene dnevnike ugotovil, da je bila hidroizolacija izvedena, medtem ko se tožničinim trditvam (njenim predpravdnim mnenjem) ni sledilo. To, da izvedenec ni znal odgovoriti (na nekakšno nejasno, nerelevantno, dodatno, ustno in dokaj računsko vprašanje, za katerega niti ni jasno, če bi nanj sploh lahko odgovoril) koliko znaša površina celotne hidroizolacije v mokrih prostorih tožnice, da bi lahko dobili vtis o tem ali gre za najključnejše lokacije ali za nekaj centimetrov površine, ne vzpostavlja zadostnega dvoma v njegove relevantne zaključke, da je bila hidroizolacija izvedena, vendar ne povsod enako kakovostno. Nenazadnje izvedba hidroizolacije s prostim očesom ni več vidna in je ni mogoče preverjati. Predpravdno izvedensko mnenje D. D. je bilo v tem sporu upoštevano le kot del tožničine trditvene podlage, kar je pravilno in čemur tožnica obširno in neutemeljeno nasprotuje. Vseeno je, kakšna institucija je D. D. Za razliko od predloženih gradbenih dnevnikov ekspertiza D. D. ni dokazna listina, ki bi jo moralo sodišče prve stopnje dokazno ocenjevati. Do tega mnenja sta se opredelila tako izvedenec kot tudi sodišče prve stopnje, pri čemer (ker je pritožba samostojno pravno sredstvo) ni jasno, s kakšnimi "preiskavami" naj bi D. D. ugotovil, da hidroizolacije ni. Sodišče prve stopnje ni nekritično povzemalo ekspertize angažiranega izvedenca. V izpodbijani sodbi so namreč (med drugim) številne ugotovitve, na kaj vse je ob izvedbi hidroizolacije opozarjal nadzor. Ne gre le za vpise v gradbene dnevnike, ampak tudi za zapisnike operativnih sestankov, pri čemer je tožnica ves čas aktivno sodelovala pri aktivnostih na gradbišču in se je udeleževala operativnih sestankov. Tudi v tem delu ni prišlo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in očitane procesne kršitve. Prirejanje začasnih in končnih situacij je v izpodbijani sodbi pojasnjeno in v tej pravdi niti ne predstavlja ključnih dejstev niti ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitve, da je bila hidroizolacija izvedena. Glede velikega Whirlpoola velja podobno kot zgoraj, da nista podana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi tu je pojasnjeno, kako in kakšna PZI dokumentacija se je dostavljala ter predvsem to, kako v gradbeni stroki nadzornik preverja (ne)ustreznost betona in kako je konkretni nadzornik postopal pri gradnji Whirlpoola. V zvezi s puščanjem po dilatacijah je (med drugim) ugotovljeno, da so se izvajale skladno s prejetimi projektantskimi rešitvami (str. 61 izpodbijane sodbe). Četrti odstavek 44. točke izpodbijane sodbe ne vsebuje zapisa iz katerega naj bi izhajalo, da so bili tlaki v kletnih prostorih projektno predvideni, da so obstajali armaturni načrti, ki pa naj bi bili pomanjkljivi oziroma naj bi imeli predvideno napačno lociranost pozicije armature. Ker se je dela izvajalo skladno s projektantskimi rešitvami, je jasen odgovor na pritožbeno spraševanje o pravilnih količinah materiala in pravilni vezanosti armature. Pojasnjeno je tudi, da je nadzor nadziral vgradnjo armature (količine in vezavo). Noben relevanten dvom ne more biti vzpostavljen s pritožbenim zatrjevanjem, da je izvedenec gradbene stroke predmetno ugotavljal na podlagi gradbenih dnevnikov. Iz prvega odstavka 44. točke obrazložitve izhaja tudi, da je na problematiko pomanjkljivih armaturnih načrtov, na napačne izračune armature in na napačno projektno predvidene lokacije pozicij armature opozarjal izvajalec del. V naslednjem stavku je navedeno, da je prišlo (tudi) do popravkov oziroma dopolnitev projektne dokumentacije (celo ročno). Na drugih mestih v sodbi je še pojasnjeno, kakšne pristojnosti in dolžnosti ima nadzor v zvezi s projektno dokumentacijo. Ugotovljeno je, da je bila armatura ustrezno zvezana, medtem ko se pritožbeno zatrjevana (ne)ustreznost projektov nanaša predvsem na projektanta in ne na nadzor. Odveč je pripomniti, da se dobršen del obrazložitve izpodbijane sodbe nanaša na projektno predvidene poplave ter nihanja podtalnice zaradi bližine reke in na to, da obstaja verjetnost razpok, ker so bili bazeni v času gradnje še prazni (in ne polni, kot je priporočal odgovorni projektant). Ne gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in za omenjeni očitek absolutne bistvene kršitve. Glede posedanja zunanjega rekreacijskega bazena se pritožba ukvarja zgolj s PZI dokumentacijo. V sodbi so tudi na tem mestu pojasnila o PZI dokumentaciji, medtem ko je drugje pojasnjeno, zakaj ni bilo opcije v smeri zaustavitve gradnje. Hkrati pritožba izpušča obširno razlago sodišča prve stopnje, da je bilo posedanje predvideno, da so nanj lahko imele vpliv tudi poplave in nihanje podtalnice ter da lahko obstoji možnost izpiranja materiala pod temelji. Tudi v tem delu nista podana omenjena pritožbena očitka.

17.Pravdne stranke so prejele odgovor na podlagi česa se je izvajala gradnja in le pričela (z izjemo obrežnega zidu) se je na podlagi PGD projekta. S strani tožnice predložene ekspertize so bile pravilno upoštevane kot del njene trditvene podlage. Možnost sukcesivne dobave projektov je bila predmet pogodbenih razmerij tožnice z izvajalcem del in s projektantom. Pogodbeno razmerje tožnice z nadzorom je vsebovalo zavezo tožnice, da nadzoru (pravočasno) priskrbi (ustrezno) projektno dokumentacijo. Problema "ni ustvaril" sam nadzor in nadzorniku ni mogoče preprosto pripisati odgovornosti za ravnanja in opustitve drugih. V konkretnih okoliščinah primera je nadzor ravnal strokovno in se je tudi z opravljanjem dodatnega dela, ki ni bilo predmet pogodbenega razmerja, v zadostni meri trudil doseči končni interes naročnika. Po sklenitvi prve pogodbe je bil sicer res prevzet nadzor nad gradnjo, ki se je pričela (ob zgoraj omenjeni izjemi) brez projektov PZI in nadzor gradnje ni ustavil, vendar ustavitev ni bila opcija. Nadzor je dolžan skrbeti (obligacija prizadevanja in ne uspeha) za končni interes naročnika (investitorja), ki je v pravočasni gradnji brez napak, vendar tako opisan končni interes ni enoznačen. Tožnica neutemeljeno vztraja pri tem, da ne bi smelo biti napak gradnje, in preprosto zatrjuje, da nadzor ni bil pravilno izvajan, ker so se napake pojavile. Pozablja pa, da je v zvezi s končnim interesom sama vztrajala pri segmentu pravočasnosti gradnje. Da je šlo za zavestno odločitev in za sprejem tveganj za nastanek napak in pomanjkljivosti, ki so se pojavile, je pojasnjeno že zgoraj. Izvedenec je na vprašanja odgovoril in (dokaj pavšalno) pritožbeno nezadovoljstvo z njegovim delom ne vzbuja dvoma v odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje. Relevantno dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. Lastno in neutemeljeno je mnenje, da je gradnja potekala brez projektov. Nejasno in neutemeljeno je zatrjevanje, da nadzor ne bi smel "risati projektov," ker tako nedopustno nadzira samega sebe. Predmetno se očitno nanaša na ozek segment, ki ga je nadzor, ker je sledil tožničinemu interesu po pravočasnem končanju projekta, opravljal dodatno, to je izven okvira pogodbeno dogovorjenega nadzora. Tožničina trditev je očitno le selektiven izsek ugotovitev iz izpodbijane sodbe s posledično napačnim pravnim zaključkom. Iz npr. 28. in 36. strani izpodbijane sodbe namreč (med drugim) izhaja, da nadzor nima pravice spremeniti tehnične dokumentacije, na podlagi katere se izvajajo dela, in da je nadzor predloge "posameznih" rešitev pošiljal v potrjevanje projektantom. Logičen zaključek je, da torej ni izkazano, da je nadzor nadziral samega sebe oziroma nadzoroval dela po lastnih projektih. V razmerju do nadzora je bila tudi sicer dolžnost (pravočasne) izdelave (ustreznih) PZI projektov na tožnici (oziroma na njenem projektantu).

18.Neutemeljeno je tožničino sklicevanje na sodno prakso, ki naj bi bila drugačna od sprejetih zaključkov v izpodbijani sodbi. Prvi dve zadevi izražata stališči, da je izvajalec del v prekršku, če dela opravlja brez PZI projekta, in da je dolžan zahtevati PZI projekt, sicer pa odkloniti delo do njegovega prejema. Zadevi nista primerljivi z obravnavano, saj se nanašata na izvajalca del, ki nosi obligacijo uspeha, in ne na nadzor. Prav tako so v obravnavani zadevi dejanske okoliščine primera povsem drugačne. Začetek gradnje brez PZI projektov je mogoče pripisati izvajalcu del, projektantu in naročniku (tožnici). Nadzor sicer začetka gradnje ni ustavil iz zgoraj pojasnjenih razlogov, je pa razvidno, da je kasneje postavljal številne zahteve in predloge v zvezi s projekti ter določena dela tudi zaustavljal. Tretja zadeva se sicer nanaša na nadzor, vendar ni primerljiva z obravnavano. Prva toženka je opravljala nadzor gradnje po projektih, ki ji jih je morala priskrbeti tožnica. V predmetni zadevi iz že pojasnjenih razlogov ni bilo potrebno angažirati novega izvedenca in izpodbijano sodbo je moč preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče nenazadnje storilo.

19.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

20.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora toženkam povrniti njihove stroške v zvezi s potrebnima odgovoroma na pritožbo. Ker se je sodni postopek začel (tožbi v predmetnem združenem postopku sta bili vloženi v letu 2011) pred uveljavitvijo sedaj veljavne tarife in v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - Oodv-C), se stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po omenjenem Zakonu o odvetniški tarifi (glej prehodno določbo iz drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife). Na predmetno ne vplivajo izdaja delne sodbe, njena razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje v letu 2021 (glej npr. odločbe VSL II Cp 1782/2022 z dne 15.2.2023, I Cpg 30/2025 z dne 6.2.2025, ipd.). Prvi in drugi toženki se tako priznajo (pravilno) priglašena nagrada za postopek s pritožbo v višini 9.720,00 EUR, nagrada za zastopanje dveh strank v višini 1.822,50 EUR in materialni stroški v višini 20,00 EUR, kar ob upoštevanju 22% DDV skupaj znaša 14.106,25 EUR. Tretji toženki pa se priznajo (pravilno) priglašena nagrada za postopek s pritožbo v višini 9.720,00 EUR in materialni stroški v višini 20,00 EUR, kar ob upoštevanju 22% DDV skupaj znaša 11.882,80 EUR.