Jedro

Ker toženec ni uspel dokazati, da bi ga udaril tožnik, zgolj ugotovitev, da je vseeno utrpel nekatere poškodbe (ne glede na način), ni dovolj za odškodninsko odgovornost tožnika. Toženčeva škoda mora biti v vzročni zvezi s tožnikovim protipravnim ravnanjem, ki pa ni dokazano. Zato je zahtevek po nasprotni tožbi pravilno zavrnjen.

Škoda ni sam poseg v osebnostno sfero, pač pa duševno trpljenje, ki je s tem povzročeno. Zgolj občutek nelagodnosti tožnika glede na vse ostale okoliščine konkretnega primera ne pomeni takšnih duševnih bolečin, ki bi opravičevale denarno odškodnino iz naslova razžalitve.

Izrek

I. Pritožbi drugega tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da je toženec v 15-ih dneh dolžan drugemu tožniku povrniti 168,22 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba tožnika, pritožba toženca pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je odločalo o več zahtevkih tako tožeče kot tožene stranke. Tožencu je naložilo, da drugemu tožniku plača 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2006 dalje. Zavrnilo je vse druge zahtevke tožnikov v skupni višini 5.688,85 EUR ter zahtevek toženca v skupni višini 8.300,00 EUR. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo se po svojih pooblaščencih pritožujeta drugi tožnik (v nadaljevanju: tožnik) in toženec. Tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) izpodbija sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo še 2.121,04 EUR iz dogodka 13. 05. 2005 in glede odločitve o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v tem obsegu ugodeno, podredno pa, da se glede tega sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbe. Sprejema ugotovljeno dejansko stanje in ga povzema, meni pa, da odmerjena odškodnina ni pravična, saj bi moralo sodišče njegovemu zahtevku v tem delu ugoditi v celoti. Predvsem pa bi moralo priznati tudi odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve, saj naj ima ta tako funkcijo oškodovančevega zadoščenja kot preventive. Žalitev se presoja glede na običajne norme obnašanje v nekem kulturnem okolju. Za novo vseljenega tožnika, ki je visoko izobražen, gotovo ni običajno pretepanje, pljuvanje in zmerjanje z vulgarnimi izrazi, sploh na javnem – odprtem prostoru. Tudi izpovedal je, da se je počutil bedno, slabo, zaradi otekline pa mu je bilo nerodno v službi, vsled česar je zaključek o neobstoju njegovih duševnih bolečin napačen. To pa je bil tudi prvi izmed več podobnih konfliktov. Opozarja na novejšo sodno prakso, ki ne zahteva obstoja duševnih bolečin v vsakem primeru in meni, da je koncept sodišča prve stopnje preozek. Glede stroškov meni, da bi moral toženec nositi tudi polovico stroškov za postavitev izvedenca, saj ne drži, da bi bil ta postavljen le v zvezi s tožnikovimi težavami v zvezi z operacijo kile.

(3) Toženec izpodbija I., III. in IV. točko izreka sodbe ter predlaga ugoditev zahtevkom po nasprotni tožbi in zavrnitev zahtevka po tožbi, podredno pa v izpodbijanem delu njeno razveljavitev in ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si ti sami s seboj v nasprotju, predvsem glede dokazne ocene. Glede dogodka 13. 05. 2005 meni, da bi sodišče moralo upoštevati tudi njegovo izpovedbo ter izpovedbi njegove matere in njegovega sina, saj sta kljub sorodstvenem razmerju verodostojni priči, navedbe o prisluškovanju D. K. pa so le absurdna ugibanja. Ne drži, da dogodka nista mogla videti, saj je tudi toženec izpovedal, da je tožnik z njim predhodno oziroma hkrati verbalno in fizično obračunal. Ugotovitev, da se tožnik toženca ni dotaknil, je povsem v nasprotju z ugotovitvijo, da je toženec utrpel določene poškodbe. Nedvomno je imelo sodišče tudi brez izvedenskega mnenja dovolj podlage za prisojo odškodnine za pretrpljene telesne in duševne bolečine. Opozarja, da predujma za izvedenca glede na svoje finančno stanje ni zmogel založiti in da je tožniku priznana odškodnina absolutno previsoka za tako bagatelne poškodbe. Glede dogodka 18. 07. 2005 opozarja, da se sodišče ni opredelilo do pričanja E. K., ki je izpovedala, da je priča M. G. H. na dvorišče prišla za njo, saj jo je videla na stopnišču za seboj, hkrati pa tudi, da je slišala krik in videla kolo, ki je priletelo po dvorišču, toženec pa je bil bled in imel modre ustnice. Priča G. H. je odnesla smeti za vogal, zato dogodka ni mogla videti, še manj pa je glede na številne spore s tožencem nepristranska. Ne sprejema ocene, da je priča R. pristranska. Glede dogodka 02. 08. 2005 meni, da je zaključek sodišča o nedokazanosti poškodbe napačen. Glede na podani izpovedbi bi se sodišče moralo opredeliti, katera je verjetnejša. Opozarja, da priznano dejanje, politje toženca z vedrom umazane vode, nedvomno opravičuje odmero denarne odškodnine. Glede dogodka 09. 05. 2006 pa, da besede „kozel neumen“, ki jih sodišče sicer ne ugotovi, potrjene pa so z izpovedbo tožnikov, opravičujejo denarno odškodnino. Enako pa velja tudi glede dogodka 02. 04. 2007, saj izrečene besede v prisotnosti vnuka nedvomno povzročajo duševne bolečine.

(4) Tožnika sta na pritožbo toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglašata tudi stroške odgovora. Toženec na tožnikovo pritožbo ni odgovoril. (5) Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

(6) Tožnik in toženec sta drug proti drugemu naperila več odškodninskih tožbenih zahtevkov, ki izvirajo iz njunih medsebojnih sosedskih razmerij. O nekaterih zahtevkih je sodišče prve stopnje navedlo, da je odločalo kot v postopku, predpisanem v sporu majhne vrednosti, o nekaterih pa v rednem postopku, čemur toženec sicer nasprotuje, vendar ne pove, v čem je bil zaradi tega prikrajšan. Ker sta stranki imeli pravico glede vseh zahtevkov navajati dejstva in predlagati dokaze do konca prvega naroka in sta se pravočasno pritožili, pritožbeno sodišče ocenjuje, da takšno postopanje ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP).

(7) Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, glede na odločilna pravnorelevantna dejstva pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Navedeni razlogi za takšno odločitev so jasni in izčrpni, prepričljivo podani in logično utemeljeni, očitanih protislovij ali manjkajočih razlogov pa po presoji pritožbenega sodišča ni. Zaradi preglednosti sledi obravnavanje obeh pritožb po posameznih zatrjevanih škodnih dogodkih: Glede dogodka 13. 05. 2005

(8) Pravdni stranki sta dogodek opisovali povsem različno. Tožnik je trdil, da ga je toženec pričakal pod oknom stanovanjske hiše na naslovu Š. in ga, ko je pristopil do svojega kolesa, dvakrat s pestjo močno udaril v obraz, nato pa še s kolenom dvakrat brcnil ter udaril v trebuh. Toženec pa, da je tožnik pristopil do njega, prijel za eno od svojih koles, z njim zamahnil proti tožencu ter ga zadel v prsni koš, kot izhaja iz njegovega odgovora na tožbo in nasprotne tožbe in ne, da je tožnik najprej vpil, kar naj bi slišali tudi zaslišani priči, šele potem pa ga napadel, kot trdi v pritožbi. V odgovoru na tožbo je sicer res navajal tudi „komentiranje tožnika“, v nadaljevanju še njegovo vpitje, a šele potem, ko naj bi ga ta fizično napadel. Izraza „komentiranje“ pa nikakor ni mogoče razumeti kot besedno izražanje takšne intenzitete, da bi lahko privabilo pozornost prič, ki so bile v stanovanju. Nedvomno torej je, da je med tožnikom in tožencem tega dne prišlo do verbalnega in fizičnega konflikta, le njun potek je sporen. Poleg svojih izpovedb, po večini sledečih podanim trditvam, se je sodišče oprlo predvsem na zaslišanja prič. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno izvedenih dokazov napravilo skrbno, logično in prepričljivo, kot mu nalaga 8. čl. ZPP ter jo tudi ustrezno obrazložilo. Toženec je sicer v svojem zaslišanju izpovedoval tudi o tem, da je tožnik najprej nekaj godrnjal in potem začel še vpiti, šele nato pa ga fizično napadel, a kot že rečeno, tega ni navedel. Ker pa je zaslišanje dokaz, namenjen dokazovanju zatrjevanih dejstev in ne njihovemu nadomeščanju oziroma dopolnjevanju, njegovemu sklepanju ni mogoče pritrditi. Ob tem so tudi ostali pomisleki toženca glede (ne)verodostojnosti prič odveč. Glede tožnikove in toženčeve izpovedbe pa pritožbeno sodišče pritrjuje sklepanju sodišča prve stopnje. Verjetnejša je izpoved tožnika, ki dokazuje toženčev fizični napad. Ker toženec ni uspel dokazati, da bi ga udaril tožnik, zgolj ugotovitev, da je vseeno utrpel nekatere poškodbe (ne glede na način), ni dovolj za odškodninsko odgovornost tožnika. Toženčeva škoda mora biti v vzročni zvezi s tožnikovim protipravnim ravnanjem, ki pa ni dokazano. Zato je zahtevek po nasprotni tožbi pravilno zavrnjen in se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do toženčevih nadaljnjih navedb v tej zvezi.

(9) Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tega dne toženec večkrat udaril tožnika, ob tem pa je ta utrpel manjšo oteklino na obrazu v predelu desnega lica, boleč prstanec desne roke (z nekoliko zavrto gibljivostjo) ter spodnji predel trebuha na desni strani, kakor je bilo ugotovljeno tudi v izvedenskem mnenju. Ob tem je stalne srednje hude bolečine trpel približno 2 dni, 4 - 5 dni pa še stalne lahke telesne bolečine. Bolečine so nastopile še občasno, ob nerodnih ali prekomernih gibih in podobnem. Trajanje in intenziteta bolečin zagotovo nista zanemarljive narave, kot želi prikazati toženec, bolečine in nevšečnosti v obliki pregledov, rentgenskih slikanj, hlajenja z ledom, razgibavanja bolečega prsta, oviranja pri osebni negi in higieni ter jemanja protibolečinskih sredstev pa tudi niso takšne narave, da bi bilo zaradi njih intenzivneje prizadeto njegovo vsakodnevno življenje, kar želi prikazati tožnik.

(10) Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo vse pomembne okoliščine po 2. odst. 179. čl. OZ in tožniku odmerilo pravično denarno odškodnino. Pri odločanju o višini odškodnine je ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta tudi v širše družbene okvire. Prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih.

(11) Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi toženčevega udarca in besed kot so „prasec, lažnivec in kmetavz“ ni trpel občutnejših duševnih bolečin, ki bi utemeljevale odmero denarne odškodnine zaradi razžalitve. Tožnikov pogled na novejšo sodno prakso glede (ne)potrebnega obstoja duševnih bolečin je napačen, saj še vedno velja, da škoda ni sam poseg v osebnostno sfero, pač pa duševno trpljenje, ki je s tem povzročeno. Pritožbeno sodišče deli oceno prvega, da zgolj občutek nelagodnosti tožnika glede na vse ostale okoliščine konkretnega primera ne pomeni takšnih duševnih bolečin, ki bi opravičevale denarno odškodnino tudi iz tega naslova. Ob tem gre pritrditi prvemu sodišču, da besedne žalitve med tožnikom in tožencem, četudi se je tožnik v hišo priselil šele leta 2005, niso bile nič neobičajnega (kar je v svojem zaslišanju potrdil tudi tožnik), zgolj (prvi) fizični kontakt pa tudi ni pustil takšnih posledic v tožnikovi duševni sferi, da bi sam po sebi opravičeval odmero odškodnine iz tega naslova. Pa tudi samo dejstvo, da je do dogodka prišlo na odprtem prostoru, saj tožnik ni podal navedb o morebitni prisotnosti drugih oseb, zaradi katerih bi mu bilo še posebej nelagodno.

Glede dogodka 18. 07. 2005

(12) Tudi tega dne je med tožnikom in tožencem prišlo do besednega konflikta, po zatrjevanju toženca pa tudi do fizičnega obračunavanja s strani tožnika. Ob dogodku je bila (vsaj v pretežni meri) prisotna priča M. G. H., ki udarca ni videla, potrdila pa je besedno obračunavanje toženca s tožnikom. Zgolj dejstvo, da je v sporu s tožencem, samo po sebi priči še ne odvzema verodostojnosti, sploh glede na to, da je po neposrednem zaznavanju sodišča prve stopnje kljub podrobnim vprašanjem izpovedovala doživeto, pretresljivo in prepričljivo, brez vrzeli in poudarkov na za toženca obremenilnih dejstvih. Dogodka neposredno nista videli oziroma se ga nista spominjali niti priči D. K. in A. R. Tudi sicer pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da jima ne gre verjeti, saj sta se o dogodku med seboj pogovarjali, med drugim pa po opažanjih v sporu nepristranskih oseb (sodnice) očitno prisluškovali tudi pri vratih sodne dvorane. Tudi brez tega pa njuno pričanje ne more biti odločilno, saj iz lastnega opažanja nista vedela izpovedovati. Priča E. K. ni videla, da je bil toženec s strani tožnika v predmetnem sporu poškodovan, pač pa je izpovedala zgolj o njegovih poškodbah, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Četudi sta se s pričo G. H. srečali na stopnicah, to nič ne pove o tem, katera je bila ob dogodku prva prisotna in se sodišču do tega ni bilo treba posebej opredeljevati. Priča G. H. je pač izpovedala o tistem, kar je videla. Toženec, ki trdi, da ga je (pred tem) tožnik s kolesom odrgnil, tako svoje trditve razen s svojo izpovedbo, ki ji sodišče utemeljeno ni sledilo, ni dokazal, zato ni upravičen do povračila odškodnine, četudi je morebiti škodo v obliki odrgnin tistega dne utrpel. Za tožnikovo odgovornost bi ta morala biti posledica njegovega protipravnega ravnanja.

Glede dogodka 24. 08. 2005

(13) Tudi tega dne sta tožnik in toženec med seboj obračunavala. Nedvomno je toženec tožnika poškropil s čistilom, ta pa mu je vrnil s politjem vode z balkona. V tem delu med njima ni razhajanj, ta pa so o tem, kaj se je dogajalo ob tem. Toženec je trdil, da ga je tožnik ozmerjal z „barabo pokvarjeno“, ga zgrabil za vrat ter ga udaril z nahrbtnikom, napolnjenim s steklenicami, zaradi česar je utrpel odrgnine. Glede polite vode velja, da glede na izpričan nivo njune siceršnje komunikacije ni takšne narave, da bi komur koli od njiju povzročalo znatne duševne bolečine, ki bi opravičevale denarno odškodnino iz tega naslova, glede ostalega pa, da toženec tožnikovega „napada“ ni izkazal. Njuni izpovedbi je sodišče dokazno ocenilo, v nobeni ni našlo vrzeli ali drugih okoliščin, ki bi jima verodostojnost odvzeli, ob pomanjkanju ostalih dokazov pa pravilno uporabilo pravila o dokazni stiski in posledično pravila o dokaznem bremenu ter zahtevek toženca zavrnilo. On je tisti, ki je trdil, da ga je tožnik poškodoval in bi to moral izkazati.

Glede dogodka 09. 05. 2006

(14) V izpodbijani sodbi glede tega ni nobenega očitanega nasprotja. Dokazna ocena prvega sodišča je pravilna. Razen s svojim zaslišanjem izrečenih besed s strani tožnika toženec ni z ničemer dokazoval, tudi sam pa v postopku o prekršku iz tega dne ni vedel izpovedati nič konkretnega, sklicujoč se pri tem, da je takšnih dogodkov veliko. Ob tem je zaključek sodišča, da mu ne gre verjeti in da torej ni dokazal protipravnega ravnanja tožnika, pravilen.

Glede dogodka 02. 04. 2007

(15) Dokazna ocena prvega sodišča je pravilna tudi v tem delu in pritožba vanjo ne zbuja tehtnejših pomislekov. Toženec je trdil, da mu je tožnik izrekel povsem druge besede, kot jih je z izrazi „star kozel in bedak“ potrdila priča E. K., toženčevega zatrjevanja glede žaljivih besed pa tudi tožnik ni potrdil. Ta ga je le vprašal, ali je izpraznil nabiralnik. Tudi tu torej velja, da toženec zatrjevanega protipravnega ravnanja tožnika ni dokazal. Glede stroškov postopka

(16) Sklep o postavitvi izvedenca, v katerem so opredeljene izvedenčeve naloge, ne daje podlage za zaključek, da je bil ta postavljen predvsem zaradi nevšečnosti, ki naj bi jih ob dogodku 13. 05. 2005 tožnik utrpel v zvezi s čakanjem na operacijo kile, na kar tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja. To vprašanje je bilo le eno od petih. Ker se sicer pritožbeno sodišče strinja z oceno prvega sodišča, da je glede na vse okoliščine primera (delni uspeh tožnika, ki pa je imel s tožnico, ki je v postopku v celoti propadla, kar velja tudi za toženca, istega pooblaščenca) primerno, da vsaka stranka krije enak delež stroškov, naj to velja tudi za stroške postavljenega izvedenca. Toženec jih je zato dolžan polovico povrniti drugemu tožniku.

Sklepno

(17) Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v IV. točki izreka spremenilo tako, da mu je toženec dolžan povrniti 168,22 EUR, kar je polovica stroškov za izvedenca, v ostalem pa je njegovo pritožbo, pritožbo toženca pa v celoti, zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (5. alinea 358. čl. in 353. čl. ZPP). Pritožbi sta se po navedenem izkazali – razen tožnikove glede dela stroškov – za neutemeljeni, napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi ni bilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

(18) Lastne pritožbene stroške krije vsaka stranka sama, saj je tožnik v pritožbi uspel le z majhnim delom stranske terjatve, toženec pa z ničemer, tožeča stranka pa je tudi po nepotrebnem odgovorila na neutemeljeno pritožbo (2. odst. 154. in 155. čl. ZPP).