Jedro

Intervenient ni samostojna stranka postopka, ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko in je le pomočnik glavne stranke. Stranski intervenient zato ne more opravljati dejanj, s katerimi stranka razpolaga s tožbenim zahtevkom niti dejanj, s katerimi stranka razpolaga s procesnimi pooblastili, zato stranski intervenient v tej pravdi ne more preprečiti izdaje zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod I razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti zamudne sodbe z dne 18. 9. 2012. Pod II je zavrnilo predlog stranskega intervenienta, da vstopi v pravdo, pod III pa je zavrglo predlog stranskega intervenienta, da se postopek obnovi.

Zoper sklep se je pritožil stranski intervenient in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje o tem, kdaj je bila izdana zamudna sodba in navaja, da je poslal predlog za stransko intervencijo po faksu 18. 9. 2012, ko je bilo preverjeno, da sodbe sodišče še ni izdalo. Sodišče bi moralo sodbo vročiti stranskemu intervenientu, zato je prišlo do napake pri vročanju na strani sodišča in je sodišče tudi klavzulo pravnomočnosti razveljavilo, s tem pa intervenientu omogočilo obravnavo njegovega predloga. Sodišču očita, da je obrazložitev v sklepu v nasprotju sama s seboj. Sodišče je opravljalo procesna dejanja v času, ko je bil pravdni postopek pravno formalno končan in ko je bila zamudna sodba pravnomočna. Klavzulo pravnomočnosti je sodišče razveljavilo šele z izpodbijanim sklepom, ki pa še ni pravnomočen. Kršitev postopka vidi tudi v tem, da mu sodišče ni vročilo zamudne sodbe. S tem je kršilo 201. člen ZPP. Napačni so tudi zaključki sodišča o tem, da v tem postopku zastopa druge interese kot toženec, pri tem pa je spregledalo, da toženec ni odgovoril na tožbo. Sodišče bi moralo na podlagi 3. člena ZPP zahtevek zavrniti. Toženec je s svojo pasivnostjo zasledoval nedopustne cilje, zato mu sodišče tega ne bi smelo dovoliti. Stranska intervencija je zato utemeljena, ker zasleduje cilj, da kupoprodajna pogodba, ki je predmet te pravde, ni nična. Sodišču tudi očita, da utemeljuje razloge glede stranske intervencije v točki 17 obrazložitve, vendar pa ravno takšna razlaga potrjuje utemeljenost stranske intervencije in navaja, da vsak, ki je tožen, zasleduje interes, da v pravdi zmaga. Ker toženec ni odgovoril na tožbo in ni opravil nobenega procesnega dejanja, bi sodišče moralo dopustiti stransko intervencijo. Sodišču tudi očita, da ni opravilo naroka za obnovo postopka, ampak je opravilo le procesna dejanja, pa še ta nezakonita. Sodišče ni odločalo niti po 398. členu ZPP niti po 400. členu ZPP, odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka pa predstavlja kršitev po drugem odstavku 201. člena ZPP. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep razveljavi oziroma odločitev spremeni tako, da se predlogu za obnovo postopka ugodi.

Nasprotna stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga , da se pritožba zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog, s katerim je pritožnik priglasil stransko intervencijo na strani tožene stranke. Tožnika sta z vloženo tožbo proti toženi stranki zahtevala ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenila s tožencem za stanovanje št. 19 v izmeri 92,21 m2, na S. v V. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena 28. 6. 2012, je sodišče prve stopnje 18. 9. 2012 izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo zahtevku.

V. P. je z vlogo, ki je na sodišče prispela 19. 9. 2012 (priporočeno po pošti pa bila poslana 18. 9. 2012) priglasil stransko intervencijo. V vlogi je svoj pravni interes za stransko intervencijo na strani tožene stranke obrazložil z naslednjim: Pred Okrožnim (verjetno Okrajnim) sodiščem v Velenju je zoper V.H. in V.P. vložil tožbo, s katero je zahteval vpis lastninske pravice na posamezni del stavbe št. 100 v stavbi št. k.o. V. To stanovanje naj bi s kupoprodajno pogodbo V.H. kupil od L.A. in M.K.; vendar V.M. ni hotel vpisati lastninske pravice na tej nepremičnini, ker mu dolguje denarna sredstva, ki presegajo 100.000,00 EUR. V.H. svoje lastninske pravice ni hotel vknjižiti v zemljiški knjigi, ker bi stranski intervenient z izvršbo posegel na to nepremičnino, da bi si poplačal svoj dolg. Iz tega razloga pa šteje, da ima interes, da se zahtevek tožnikov v tej pravdni zadevi zavrne; zato je njegova stranska intervencija na strani tožene stranke tudi utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer neutemeljeno štelo, da ima V.P. pravni interes, ki mu daje pravico do stranske intervencije (kot bo obrazloženo spodaj), je pa pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 201. člena ZPP. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu napačna. Bistvo stranske intervencije je udeležba v pravdi, ki teče med drugimi osebami. Stranski intervenient ni samostojna stranka postopka, ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko in je le pomočnik glavne stranke. Stranski intervenient zato ne more opravljati dejanj, s katerimi stranka razpolaga s tožbenim zahtevkom niti dejanj, s katerimi stranka razpolaga s procesnimi pooblastili (1); stranski intervenient v tej pravdi ne more preprečiti izdajo zamudne sodbe, kar je sodišče prve stopnje pravilno navedlo.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa V.P. s svojimi navedbami tudi ni izkazal pravnega interesa, čeprav je sodišče v obrazložitvi navedlo drugače. Z navedbami v vlogi je izkazal le svoj dejanski, ekonomski interes, ker mu je toženec iz te zadeve dolžan denarna sredstva in bi se lahko poplačal iz nepremičnine, ki je bila predmet te pravdne zadeve. Pravna korist je podana takrat, kadar je intervenient ali do svoje stranke (toženca) ali do predmeta spora (nepremičnine) v takem pravnem (in ne dejanskem) razmerju, da bi odločba, če bi bila neugodna, škodljivo vplivala na njegov civilni položaj; to pa je zlasti takrat, kadar se bo pravnomočnost sodbe glavne pravde raztezala na stranskega intervenienta ali da bo na primer glavna stranka, če v pravdi propade, na podlagi pravnega razmerja med njo in intervenientom zahtevala od intervenienta plačilo regresa. Obstajati mora pravno razmerje, ne zadošča pa gospodarski interes (2). Interes, ki ga stranski intevenient navaja ni pravni interes, ampak tipičen gospodarski, zato bi sodišče prve stopnje lahko že iz tega razloga zavrnilo stransko intervencijo.

Sodišče prve stopnje je (po mnenju pritožbenega sodišča sicer neutemeljeno) razveljavilo klavzulo pravnomočnosti, vendar je ta odločitev v korist pritožnika. Pritožnik v pritožbi sodišču očita tudi nepravilnosti v vodenju postopka, vendar pa so te navedbe brezpredmetne, saj sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo stranske intervencije, zato pritožbeno sodišče tudi ni dolžno odgovarjati na tisti del pritožbenih navedb, v katerih pritožnik razpravlja o okoliščinah izdaje zamudne sodbe.

Na podlagi določbe četrtega odstavka 201. člena ZPP je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrglo predlog V.P. za obnovo postopka. Tudi če bi le-ta izkazal pravni interes, lahko predlog za obnovo postopka vloži le glavna stranka.(3) Sodišče prve stopnje je tako odločilo pravilno, odločitev je tudi obrazložilo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165,154/1).

Op. št. (1): Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, stran 316-320, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list RS, komentar k členu 201 ZPP Op. št. (2): Juhart stran 317 Op. št. (3): tako Juhart stran 317, II.-1