Jedro

Pravilen je zaključek, da je s predloženo odločbo o odobritvi uporabe zemljišča, pravna prednica toženke dovolila posameznim investitorjem gradnjo garaž na spornem zemljišču v družbeni lastnini. V skladu s sodno prakso je imel takšen akt o podelitvi pravice gradnje po tedanji ureditvi vpliv tudi na premoženjsko pravna razmerja graditelja stavbe. Pravica graditi je bila istovetna s pravico uporabe zemljišča za gradnjo. Pomembno je tudi, da je investitor izpeljal gradnjo sporne garaže iz lastnih sredstev, ob vednosti in z dovoljenjem pravne prednice toženke, in da je zemljišče pod njo skupaj s svojimi pravnimi nasledniki vsa leta brez vsakega nasprotovanja upravljal in uporabljal v skladu z namenom.

Zgolj zato, ker za predmetno garažo ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, ni moč trditi, da s predloženo odločbo ni prišlo do prenosa pravice uporabe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, (I) da sta tožnika solastnika nepremičnine ID znak: parcela ... 419/16 (ID ...), vsak do ½, ter (II) da jima je toženka dolžna v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 866,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V vsakem primeru naj tožnikoma naloži v plačilo toženkine stroške.

3. Vztraja, da pravica uporabe na nepremičnini parc. št. 419/16 k. o. ... nikoli ni bila prenesena na pravnega prednika tožnikov A. A. Odločbi, ki sta ju predložila tožnika, ne predstavljata odločbi o prenosu pravice uporabe, kot je to določala veljavna zakonodaja v času sistema družbene lastnine, ko je bilo mogoče pravico uporabe prenesti z izrecno odločbo pristojnega organa, ki je pravico uporabe tudi prenašala na določeno osebo, oziroma je bil tak prenos pravice uporabe mogoč s posebno pogodbo. S predloženo odločbo z dne 10. 2. 1961 je bila odobrena uporaba zemljišča za gradnjo predmetnih garaž, z odločbo z dne 16. 10. 1961 pa je bil idejni projekt za gradnjo garaž odobren kot glavni projekt, s tam določenimi pogoji. Nikjer v teh odločbah ni bila prenesena morebitna pravica uporabe na zemljiščih na investitorje, v tej smeri tudi niso bile podane trditve še manj dokazi. Zmotno je zato sklepanje sodišča, da je na podlagi navedenih odločb ter neprestane uporabe in posesti same garaže s strani pravnih prednikov tožnikov od šestdesetih let dalje, ki ji ni nihče nasprotoval, prišlo do prenosa pravice uporabe na investitorja A. A. V konkretnem primeru tudi ni bilo izdano ustrezno gradbeno dovoljenje za garažo. Sklicevanje sodišča na odločitev v podobni zadevi IV Cp 2210/2014 v zvezi s sodbo VSL I Cp 3062/2015 ni utemeljeno, ker tudi tista odločitev ni pravilna in zakonita. V obeh primerih gre za odločanje sodišč v nasprotju z veljavnimi predpisi v času sistema družbene lastnine, ki posegajo v lastninsko pravico toženke. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnika sta v tej pravdi trdila, da je njun pravni prednik A. A. od pravne prednice toženke v času družbene lastnine pridobil pravico uporabe na nepremičnini parc. št. 419/16 k. o. ... (v naravi gre za garažo v ... naselju), ki se je v letu 1997 na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) transformirala v lastninsko pravico. Kasneje je njegova dedinja prenesla lastninsko pravico na obravnavani garaži s kupoprodajno pogodbo na tožnika (vsakemu do 1/2). Toženka je prenosu pravice uporabe z njene pravne prednice na A. A. nasprotovala.

7. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je prišlo do spornega prenosa pravice uporabe na obravnavani nepremičnini z Občine ... (pravne prednice toženke) na investitorja A. A., ki je pravico uporabe od izgradnje garaže v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja do uveljavitve ZLNDL tudi izvrševal. Ta zaključek toženka s pritožbo neutemeljeno graja.

8. V skladu s 43. in 46. členom tedaj veljavnega Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. l. FLRJ št. 26/1954), na katerega se utemeljeno oprlo sodišče prve stopnje, je bil prenos pravice uporabe na družbenem premoženju mogoč že z odločbo, s katero je dal okrajni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta na način, da se to zemljišče uporablja za potrebe tega objekta. Izrecen zapis prenosa pravice uporabe v odločbi ni bil potreben, zato odsotnost posebnega določila o prenosu pravice uporabe v odločbi ne vpliva na pridobitev pravice uporabe, kot to zmotno meni toženka v pritožbi. Pravilna je ocena prvostopenjskega sodišča, da predloženi odločbi Občinskega ljudskega odbora ... št. 08/2 - ROA - 19/2 z dne 10. 2. 1961 (priloga A3), s katero je bila odobrena uporaba zemljišč med drugim za gradnjo garaž v ... naselju, in Okrajnega ljudskega odbora ... št. 07/7-ROA - 34/3-61 z dne 16. 10. 1961 (priloga A4), s katero je bil odobren idejni projekt za gradnjo garaž v ... naselju, predstavljata odločbi, s katerima je pravna prednica toženke (oziroma njeni organi) dovolila posameznim investitorjem, med katerimi je bil tudi A. A., gradnjo garaž na spornem mestnem zemljišču v družbeni lastnini. V skladu s sodno prakso je imel takšen akt o podelitvi pravice gradnje po tedanji ureditvi vpliv tudi na premoženjsko pravna razmerja graditelja stavbe.1 Pravica graditi je bila istovetna s pravico uporabe zemljišča za gradnjo.2 Za oceno, ali je A. A. pridobil pravico uporabe na spornem zemljišču, je sicer, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pomembno (tudi) to, da je slednji izpeljal gradnjo sporne garaže iz lastnih sredstev, ob vednosti in z dovoljenjem pravne prednice toženke, in da je zemljišče pod njo skupaj s svojimi pravnimi nasledniki vsa leta brez vsakega nasprotovanja upravljal in uporabljal v skladu z namenom. Ob upoštevanju navedenih okoliščin, ki jim toženka s pritožbo niti ne nasprotuje,3 je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo omenjeni odločbi pravne prednice toženke iz leta 1961 skozi prizmo tedanjih predpisov in v kontekstu družbene lastnine (v katerem je bila pravica uporabe zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija) kot podlago za pridobitev pravice uporabe.4 Pritožbeno vztrajanje, da pravica uporabe ni bila prenesena na pravnega prednika tožnikov na način, ki je bil predviden v takrat veljavni zakonodaji, zato ni utemeljeno. Toženka sicer pravilno opozarja, da za predmetno garažo ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, kar izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, vendar v okoliščinah konkretnega primera, ki so bile predhodno pojasnjene, zgolj zaradi tega ni moč trditi, da s predloženima odločbama pravne prednice toženke ni prišlo do prenosa pravice uporabe. Toženka sicer niti ne pove, kakšen naj bi bil drugačen pomen navedenih odločb od ugotovljenega.

9. Pravni prednik tožnikov A. A., ki je umrl 30. 8. 2011, kar ni bilo sporno, je bil torej po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini, in sicer vse do leta 1997, ko je stopil v veljavo ZLNDL. V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena tega zakona je zato postal njen lastnik. Ob nadaljnji ugotovitvi, ki ni izpodbijana, da je njegova dedinja kasneje prenesla s kupoprodajno pogodbo lastninsko pravico na obravnavani nepremičnini na tožnika (vsakemu do ½), je odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi zahtevku za ugotovitev njune (so)lastninske pravice pravilna.

10. Ne glede na to, da je izpodbijana odločitev pravilna že na navedeni pravni podlagi, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka tudi na podlagi pravil o priposestvovanju. Ob upoštevanju, da je pravni prednik tožnikov razpolagal z dokumentacijo o pravici graditi na spornem zemljišču, pri čemer njegovi lastninski pravici in uporabi sporne nepremičnine ni nihče oporekal, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bil pravni prednik tožnikov v dobri veri. Pravilno je tudi zaključilo, da je priposestvovanje lastninske pravice nastopilo v skladu z drugim odstavkom 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) 26. 7. 2007, ko se je natekla desetletna priposestvovalna doba, ki je začela teči z dnem uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997), ko se je družbena lastnina preoblikovala v zasebno lastnino.

11. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj VSL sodbo in sklep I Cp 432/2014 z dne 4. 6. 2014 in VSL sodbo I Cp 2014/2015 z dne 21. 10. 2015. 2 Primerjaj VSL sodbo in sklep I Cp 1470/2012 z dne 17. 4. 2013 in VSL sodbo I Cp 3062/2016 z dne 6. 1. 2016 3 Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe o teh okoliščinah niso izpodbijane. 4 Primerjaj VSL sodbo in sklep I Cp 432/2014 z dne 4. 6. 2014 ter VSL sodbo I Cp 2014/2015 z dne 21. 10. 2015, pa tudi VSL sodbo I Cp 3062/2016 z dne 6. 1. 2016, ki se nanaša na drugo garažo v istem sklopu garaž, na katero se je utemeljeno sklicevalo že sodišče prve stopnje.