Jedro

Tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP, saj vrednost nepremičnin, ki jih ima v lasti ali solasti, brez nepremičnine v kateri živi, presega vrednost 13.780,00 EUR.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo z dne 2. 6. 2014 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se tožničina prošnja nanaša na BPP za sestavo pritožbe zoper zemljiškoknjižni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Sdn 1017/2014 z dne 26. 6. 2014, s katerim je bil zavrnjen tožničin ugovor zoper sklep z dne 26. 5. 2014. Z navedenim sklepom je bila pri tožničini nepremičnini z ID znakom ... v korist družbe A. d.o.o. dovoljena vknjižba hipoteke za zavarovanje denarne terjatve v znesku 76,18 EUR s pp in pri tej hipoteki zaznamba izvršbe št. VL 216684/2013. Toženka po izvedenem dokaznem postopku, na podlagi tožničine prošnje, listinskih dokazil, tožničine izjave in uradno pridobljenih podatkov, ugotavlja, da je tožnica samska oseba in da vrednost nepremičnin, ki so v celoti v njeni lasti, in tistih, ki jih ima v solasti (delež 52/192), brez nepremičnine v kateri živi, znaša 24.157,90 EUR, kar presega premoženjski cenzus, do katerega se po prvem odstavku 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), v zvezi s petim odstavkom 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) BPP še lahko dodeli (13.780,00 EUR). Zato je njeno prošnjo, na podlagi drugega odstavka 37. člena ZBPP, kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi opozarja na krivice, ki so se ji dogajale v življenju. Med drugim se ne strinja s hipoteko zaradi dolga v višini 75,00 EUR. Zahteva, naj ji odvetnica vrne denar in stroške in da naj se kaj ukrene, da se nepravnomočne zadeve ne bi pošiljale v delo izvršiteljem.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev v izpodbijani odločbi, ki temelji na podatkih v spisu Bpp 243/2014, je po presoji sodišča toženka pravilno ugotovila dejansko stanje in na njegovi podlagi tudi pravilno uporabila materialni zakon. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in razlogov za svojo odločitev ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbo pa še dodaja: Iz izpodbijane odločbe in podatkov v spisih izhaja, da je tožena stranka v skladu s 14. členom ZBPP, ob upoštevanju določb ZSVarPre, upoštevala predpisan premoženjski cenzus, ki za samsko osebo znaša 13.780,00 EUR. Pri ugotavljanju premoženjskega stanja pa je na podlagi tožničine izjave, zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov GURS, ugotovila, da znaša vrednost kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki so v celoti tožničina last 10.636,00 EUR, vrednost deleža tožnice pri nepremičninah, ki so v njeni solasti, pa 13.521,90 EUR. Stanovanja, v katerem tožnica živi in ustreza kriteriju primernega stanovanja, pri ugotavljanju vrednosti tožničinih nepremičnin, ni upoštevala.

Tožnica v tožbi pravilnosti teh ugotovitev, ki so bile za odločitev bistvene, ni izpodbijala.

Sodišče glede na vse navedeno, ob upoštevanju dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ugotavlja, da je le-ta pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.