Jedro

Presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za neposrednega oškodovanca.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v 1. odst. izreka prisojena odškodnina zniža za 1.400,00 EUR in v 3. odst. izreka prisojeni pravdni stroški znižajo za 118,46 EUR (na 105,82 EUR).

Sicer se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 268,20 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 1.508,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2007 do plačila, v petnajstih dneh, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 224,28 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka pritožbo vlaga glede stroškovnega dela sodbe in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo v tem delu spremeni tako, da naloži toženi stranki, da ji povrne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da odločitev o stroških postopka pomeni kršitev 154. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Sodišče je odločalo o stroških na podlagi kriterija uspeha v pravdi, ki pa ga je napačno ovrednotilo. Štelo je namreč, da je tožeča stranka uspela z zahtevkom v višini 24%, kar pa ne drži, saj je spregledalo, da je bil znesek 2.280,00 EUR plačan po vložitvi tožbe, kar pomeni, da je tožeča stranka uspela z zahtevkom v višini 3.788,22EUR ali v višini 43 %.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotno in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži, da povrne toženi stranki vse pravdne stroške. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo stopnje in trajanja pretrpljenih bolečin in strahu tožeče stranke. Glede odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nelagodnosti med zdravljenjem navaja, da sodišče ni pravilno ovrednotilo intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin tožnice, odmerjena odškodnina je previsoka in bistveno odstopa od sodne prakse. Po oceni tožene stranke je primerna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti znesek 1.800,00 EUR. Škodo zaradi strahu je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 1.200,00 EUR, glede na kratkotrajnost primarnega strahu, v obstoj katerega tožena stranka ne dvomi, je odškodnina pretirana. Upoštevati je namreč potrebno zaključek izvedenca medicinske stroke, da glede na značaj pretrpljenih poškodb, tožnica ni mogla utrpeti sekundarnega strahu. Tožena stranka ocenjuje, da je primerna odškodnina po tej odškodninski postavki znesek 400,00 EUR.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Posebej glede pritožbe tožene stranke: Pravno podlago in merila za določitev denarne odškodnine za nematerialno škodo določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Ta v 179. členu določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Materialno pravo je zato pravilno uporabljeno, če je oškodovancu priznana pravična odškodnina, ki predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in hkrati odgovarja merilom, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter splošnim gospodarskim razmeram.

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki v pritožbi tudi ni izpodbijano, je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo. Po oceni sodišča druge stopnje predstavlja znesek 1.800,00 EUR odškodnino, ki je glede na vse, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, pravična odškodnina po 179. členu OZ iz tega naslova. Višja odškodnina, oziroma odškodnina nad tem zneskom, ne bi bila adekvatna velikosti tovrstne tožničine nepremoženjske škode.

Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je previsoko dosojena odškodnina iz naslova strahu. Sodišče prve stopnje je odškodnino iz tega naslova odmerilo tako za primarni kot sekundarni strah, pri čemer tožena stranka utemeljeno opozarja, da je bilo zdravljenje tožnice glede pretrpljenih poškodb nezahtevno, da ni bilo povezano z nobenimi tveganji oziroma komplikacijami in na zaključek izvedenca medicinske stroke, da glede na značaj pretrpljenih poškodb, ni bilo objektivne podlage za sekundarni strah. Sama tožnica je v tožbi glede tega navajala le, da je bila zaskrbljena za izid zdravljenja, ničesar pa ni navajala glede intenzivnosti samega sekundarnega strahu. Odškodnino iz naslova sekundarnega strahu je zato sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo neutemeljeno, iz naslova primarnega strahu, v obstoj katerega tudi sama tožena stranka ne dvomi, pa je pravična denarna odškodnina v višini 600,00 EUR, tako da gre tožnici iz naslova strahu v celoti znesek 600,00 EUR.

Glede na navedeno je bilo potrebno prisojeno odškodnino znižati za 1.400,00 EUR (za 800,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti in za 600,00 EUR iz naslova strahu). V tem obsegu je bilo torej potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke: Delno je utemeljena tudi pritožba tožeče stranke. Ta utemeljeno opozarja, da je upoštevaje 154. člen ZPP sodišče prve stopnje napačno ovrednotilo kriterij uspeha v pravdi, saj je spregledalo, da je bil znesek 2.280,00 EUR plačan po vložitvi tožbe. Sodišče druge stopnje je zato uspeh v pravdi na novo ovrednotilo, kar je bilo potrebno tudi sicer, glede na to, da je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in je bila že zato potrebna nova odločitev o stroških postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je pri tem upoštevalo odmero, ki jo je opravilo že sodišče prve stopnje in ki v pritožbah ni bila izpodbijana in po načelu uspeha ugotovilo, da je glede na znižanje odškodnine uspeh tožeče stranke 28,60%, uspeh tožene stranke pa 71,4%. 28,6% od priznanih stroškov tožeče stranke znaša 495,64 EUR, 71,4% od priznanih stroškov tožene stranke pa znaša 601,46 EUR. Po pobotanju stroškov je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške na prvi stopnji v višini 105,82 EUR.

Sicer pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje, potem, ko ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), v preostalem delu pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela v pretežnem delu, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti vse njene potrebne stroške pritožbenega postopka in sicer sestavo pritožbe po odvetniku (375 točk – 172,13 EUR), sodno takso za pritožbo v višini 114,94 EUR in 20% DDV v višini 34,43 EUR. Skupaj njeni potrebni pritožbeni stroški znašajo 321,50 EUR. Tožeča stranka pa je uspela približno glede petine pritožbenega punktuma, zato ji gre petina od potrebnih pritožbenih stroškov, ki v celoti znašajo 266,52 EUR (sestava pritožbe in končno poročilo – 300 točk – 137,70 EUR, materialni izdatki 2,76 EUR, DDV 27,54 EUR in sodna taksa 98,52 EUR). Petina od tega znaša 53,30 EUR. Po pobotanju pritožbenih stroškov je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti še 268,20 EUR pritožbenih stroškov.