Jedro

Dejstvo, da bi imela banka v primeru prodaje z dobičkom tudi sama udeležbo na dobičku do 20 %, ne pomeni ničnosti pogodbe, kaj šele določbe o poroštvu.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kot direktor podjetja podpisal pogodbo o poroštvu za kredit svojega podjetja. Pri tem ni bil zaveden oziroma ga banka ni zavajala in ni bilo pogojev, da bi šlo za oderuško pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je pogodba o dolgoročnem okvirnem limitu z dne 24. 7. 2007 med prvotoženo stranko in drugotoženo stranko kot porokom z vsemi aneksi k tej pogodbi, nična, glede solidarnega poroštva tožnika za obveznosti J. d. o. o. do banke. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov in naložilo tožeči stranki pravdne stroške drugotožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga obsežno pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz določbe 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prezrlo napotke sodišča druge stopnje. Odločilne okoliščine so tako ostale neraziskane. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni bil neizkušen, ni pa presojalo okoliščin oderuške pogodbe in zato nemoralno in nedopustno ravnanje banke. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Dokazna ocena pa je pomanjkljiva in ni zadosti skrbna. Ponavlja napotke iz sklepa I Cp 1336/2017. Za sodišče je bilo le odločilno, da je bil tožnik direktor drugotožene stranke in da je že sklenil z banko kreditno pogodbo s podobno vsebino. Tožnik pa je povedal že v tožbi, da je bila banka poslovni partner drugotožene stranke in da sta bili sklenjeni dve pogodbi (priloga A17 in A2). Razveljavitveni sklep je zahteval, da sodišče ugotovi, ali je bil nagib nedopusten in šteje za odločilno: da je šlo za pogodbo o sodelovanju, da je imela banka prevladujoč položaj in ni nosila bremena izgube, da so zagotovili tožniku, da mu ne bo treba nič plačati in da so delavci banke vedeli, da tožnik nima premoženja. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pogodba o poslovnem sodelovanju je neuravnotežena, saj je imela banka privilegiran položaj že v stipulativni fazi. Banka si je zagotovila 20 % dobiček in je imela nadzor nad izvajanjem pogodbe in izgradnje. Kupnina je šla na banko, DDV pa na podjetje, ki bi skupaj s tožnikom kot porokom nosila vse obveznosti. Ni šlo za običajni kredit. Vsega tega sodišče ni presojalo in zato gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ni imel vpliva na ključne odločitve v projektu in je le izvrševal to, kar mu je pustila banka. Banka pa je vse samostojno odločala in je blokirala vse tožnikove predloge. Tako je odobrila prodajno ceno, ki ni bila realna. Tega sodišče ne omenja. Tožnik se je trudil s prodajo stanovanj, iskal kupce in skušal iztržiti največ, kar je banka zavračala kot prenizko ceno. Banka je povzročila tudi stečaj družbe. Banka je že ob vstopu v projekt pripravila scenarij, kako bo na njem zaslužila, na plečih tožnika. S tem je družbo spravil v stečaj, banka je prevzela nepremičnine, vračilo kredita pa obesila na poroka. Posel se je sfižil zaradi ravnanja banke in ne zaradi zloma nepremičninskega trga. To posredno prizna banka. Tožnik je našel kupce za višjo ceno od minimalne iz investicijskega programa, vendar je banka prodajo odklanjala, ker je želela zaslužiti več, ni pa nosila tveganj. Višina stroškov za pripravo aneksa k pogodbi je na dveh straneh, stroški pa so bili zelo visoki. Sodišče se do tega ni opredelilo. Tožnik je na prepozne navedbe banke v zvezi s kreditnimi zahtevki navedel, da mu je vsa navodila dajala banka. Sodišče pa ne pojasni, zakaj zaključuje, da banka ni imela prevladujočega položaja v predmetnem poslu. Tožnik ni predlagal kreditnih pogojev. Banka jih je zaostrila, kar kaže prevladujoč položaj in nemoč tožnika. Tožnik je trdil, da se prevladujoč položaj banke kaže v sestavi in delovanju strokovne komisije, ki jo predvideva pogodba o sodelovanju. Opisuje delovanje strokovne komisije. Strokovno komisijo je predstavljal predstavnik banke, to je M. L., tožnik in tretji neodvisni strokovnjak, S. G. Ta je bil tesno povezan z banko, kar je pokazal dokazni postopek. Njegove izpovedi sodišče ni upoštevalo. Dejansko je o vsem odločala M. L. Zapisnik te komisije je bila farsa. Predvsem je odločilna G. izpoved. Projekt je bil za štiri leta, pogodba pa je bila sklenjena za dve leti. Banka je zaslužila astronomska sredstva, zaostrovala pri podaljšanju limita. Tožnik je verjel, da je zagotovilo banke, da gre pri poroštvu zgolj za formalnost in to ne pomeni obveznosti. Ko je ugotovil, da temu ni tako, je že nosil breme 4.500.000,00 EUR. Banka je že pri sklepanju poroštva ravnala nepošteno. Šele kasneje je izvedel, da je to nemoralno in nepošteno in oderuško ravnanje bank in da zakon predvideva ničnost. Čeprav je poroštvo že podpisal enkrat prej, to ni pomembno, saj je iz predhodnega projekta, ki je bil manj obsežen, spoznal, da je poroštvo le mrtva črka na papirju, saj je kredit vrnil glavni dolžnik in ne porok. Ni pomembno, kdaj je tožnik začel svoje poroštvo šteti za nično. Pravni posel je veljaven ali ni veljaven. Sodišče pa le meni, da ne poznavanje prava ne more privesti do ničnosti pravnega posla. Ugotovitev sodišča, da tožnik ob prijavi terjatev v stečajni postopek, posla še ni štel za ničnega, je irelevantno. Iz korespondence med podjetjem in banko še pred pričetkom stečaja, iz dopisa tožnika z dne 12. 6. 2015 izhaja, da je tožnik že tedaj navajal prav vse okoliščine, ki kažejo, na prevladujoči položaj banke in na njegovo stisko, kar je banka izkoristila, zakon pa predpisuje za to ničnost. Tožnik se je posebej posvetoval z bančnimi uslužbenci in poroštvo na koncu le podpisal. Verjel jim je, da gre zgolj za formalnost. O dogajanju na banki je opozorilo višje sodišče. Vse to je prezrlo sodišče prve stopnje. Sodišče le zapiše, da to ni irelevantno. Tožnik zatrjuje nemoralno ravnanje banke v razmerju do podjetja in do poroka. Sodišče zapiše, da ni pomembno, kakšno je imel premoženje tožnik, ali da bi bančni uslužbenec to vedel. To je pomembno dejstvo, na kar je opozorilo višje sodišče. Sodišče prve stopnje naredi tudi površno in pomanjkljivo dokazno oceno, kar je v nasprotju z določilom 8. člena ZPP. Sodišče ne presoja vsakega dokaza posebej kot celoto, še manj pa vseh skupaj. Izpoved priče S. G. oceni kot nerelevantno, čeprav je priča potrdila dejstva, ki jih je zatrjeval tožnik. Enako je s tožnikovo izpovedbo. G. je npr. izpovedal, da je tožnik pred spornim poslom zgolj adaptiral eno stanovanje in ga potem prodal naprej in to navkljub navedbam tožnika, da sta bila posla neprimerljiva. Ni šlo za običajni kredit, pač pa sodelovanje banke v projektu na nepošten način. Pomankljiva je dokazna ocena priče C. D. Sodišče spregleda, da je tedanji upravnik banke potrdil, da je banka s tožnikom delila le dobiček, ne pa tudi izgube, saj je bil komitent dolžan kredit vrniti v vsakem primeru, tudi v izgubi. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali je šlo za običajen kredit, ali za poslovno sodelovanje med podjetjem in banko. Pomanjkljiva je dokazna izpovedba priče J. Z. in sodišče ne upošteva te izpovedbe in le šteje, da je priča zainteresirana za izid postopka, kar ne drži. Priča je potrdila, da je banka dala tudi njemu neresnična zagotovila v zvezi s poroštvom. Razumljivo je, da je Z. o zavajanju bank izpovedal v tem postopku razumljivo, tožnik pa v Z. Ni pa jasno, zakaj bi to kazalo na neverodostojnost navedene priče. Oba izpovedujeta v obeh postopkih skladno. Tožnik je podal jasne navedbe, kako so potekali dogovori z banko v stipulativni fazi. Potrdil je to z zaslišanjem in tudi povedale so priče. Banka je ob vstopu v projekt vse pogojevala s poroštvom tožnika in lastno udeležbo v projektu pri dobičku, ne pa tudi pri izgubi. To je potrdil priča D., pa tudi G. S. Podjetje bi moralo vrniti kredite, čeprav ne bi nič zaslužilo, banka pa bi pobrala 1/5. To je banka dogovorila že v začetni fazi pogodbe. Podjetje J. je bila projektna družba, ustanovljena izključno za izvajanje tovrstnih gradbenih projektov in drugega vira prihoda prihodka ni imela in to je banka vedela. Če stanovanj ne bi prodajali, ne morejo odplačati kreditov. Tako se je tudi zgodilo. Tožnik kot direktor družbe ni imel vpliva na odločitve v projektu, bil pa je porok. Nedopusten nagib banke je v tem, da si je že v stiplulativni fazi zagotovila sodelovanje pri projektu brez tveganj. Podjetje bi šlo v stečaj, banka pa bi prevzela nepremičnine, jih prepisala na eno od svojih hčerinskih družb in ne bi bila izpostavljena. Hčerinska družba bi stanovanje prodala končnim kupcem, nato pa zaprla še svojo hčerinsko družbo. Če banka ne bi šla v postopek na zavarovanje likvidacije, bi se to zgodilo. Tožniku je o tem scenariju pripovedovala M. L. in to tudi na sestanku, ko mu je dala zagotovilo, da iz naslova poroštva ne bo nosil posledic (priča G. S, M. D. in S. G., ki je razkril še malverzacije banke glede obveznosti plačila DDV). O tem sodba nima razlogov. Da sta se banka in podjetje dogovarjala o prevzemu nepremičnin na banko oziroma eno njenih hčerinskih družb, izhaja iz elektronskega poročila M. G. tožniku 17. 12. 2014, ko je tožnik z njo reševal situacijo glede davčne izvršbe zoper podjetje, ko banka ob prodaji stanovanja in prejemu kupnine ni odvedla davka državi. Tožnik je G. posredovan njen e-mail z dne 28. 10. 2014, v katerem mu G. sporoča, na kakšen način bo banka poravnala omenjeni davek. Ona odgovarja, da je to sporočilo poslala, kot smo se dogovarjali o tem, da bi banka prevzela nepremičnine. Banka je že v stipulativni fazi to vedela. Tožnik je na pogovorih z banko za odobritev limita predstavil idejne zasnove projekta. Bančnikom je bila tožnikova ideja takoj všeč, ogledali so si zemljišče v ... in potrdili, da bodo odobrili financiranje. M. L. je dala navodila za izdelavo kreditnega zahtevka ter izdelavo dokumentacije, ki mora biti v skladu z navodili banke priložena h kreditnemu zahtevku. Grafično zasnovo je izdelalo podjetje A. d. o. o., tožnika pa je to bremenilo za 28.756,88 EUR. To izhaja iz kreditne pogodbe. Banka je od tožnika že pred odobritvijo kredita zahtevala izdelavo grafičnih podlag in dobro vedela, da tožnik že dolguje skoraj 60.000,00 EUR. To je bilo še pred odobritvijo kredita in banka je vedela, da je tožnik na to prisiljen pristati, na vse kreditne pogoje, saj ne more odstopiti od kredita. Nato je banka izdelala ponudbo za investicijski okvirni limit, ki je že zaostril pogoje kreditiranja, kot so bili ustno predstavljeni. Zahtevala je še dodatno povračilo stroškov, obrestno mero, pripisovanje obresti h glavnici, provizijo, način vračil s projektnimi kupninami in zadrževanje dela sredstev ter zavarovanje kredita z menicami, hipoteko, ne pa tudi s poroštvom. Nato je postavila pogoj za 10 % udeležbo pri dobičku. Nato se je v pogodbi pojavila še zahteva glede tožnikovega poroštva, banka pa je samovoljno zvišala udeležbo na dobičku na 20 %. Sodišče o tem nima razlogov. Tožnik je bil tako že globoko zadolžen, ko je banka pričela pogojevati kredit z njegovim osebnim poroštvom. Če bi šel drugam, bi že imel dolg v višini skoraj 60.000,00 EUR. Če je banka ravnala tako tudi z drugimi komitenti, to še vedno ni dopustno in moralno. Priča bančni uslužbenec G. S. je povedal, da je banka anekse, ki so po prepričanju tožnika služili prirejanju bilanc banke, sklepala z vsemi komitenti, ki so imeli pri njih sklenjene podobne limite kot tožnikovo podjetje. Strošek 48.000,00 EUR za pripravo preprostega aneksa za podaljšanje kredita, na dveh straneh, je dokaz, da je banka do tožnika ravnala nepošteno. To se je nadaljevalo tudi v izvedbeni fazi in fazi sklepanja aneksov. Sodišče ni upoštevalo navodil višjega sodišča, da mora ugotoviti, kako so potekali dogovori na banki in ali držijo navedbe, da je postopek potekal tako, da bodo obveznosti bremenile drugo toženo stranko, kupnino pa bo prejela banka. Sodišče šteje pa to ravnanje banke v fazi izvajanja pogodbe za nepomembno. Sodišče očita tožniku, da to ni z ničemer dokazano. Prepiše navedbe prvotožene stranke. Sodišče si ne bi smelo privoščiti prepisovanja navedb stranke, med drugim tudi, da je prirejal določena dejstva in opozarja, da jih šteje za osebno žaljiva. Neobičajno je bilo pripisovanje obresti h glavnici in povečanje obremenitev drugotožene stranke, na kar je opozarjala tožeča stranka. Na to pritožba prepiše tožnikovo izpovedbo, s kronološkim potekom. To kaže na nepošten način ravnanja banke. Tožnik je izpostavil tudi prirejanje bilanc banke, za kar sta bila sklenjena dva aneksa (aneks št. 1 in 2). Tožnik in podjetje sta bila prisiljena sodelovati pri nerealnem prikazovanju bilanc banke. Sodba o tem nima razlogov. Priča D. je tudi potrdil, da je običajno, da je pred novim letom banka znižala limite in jih nato ponovno povečala, čez 14 dni in da bi o tem morali vprašati podrejene. Tožnik in podjetje pa sta bila nemočna. Vse to zahteva ničnost. Višje sodišče je ugotovilo, da tožnikova prijava njegove terjatve v stečaj podjetja, ni pomembna. Sodišče pa ponovno ugotavlja, da tožnik svoje poroštvene zaveze v času stečajnega postopka ni štel za nične. Prijavil je terjatev, saj njegova poroštvena zaveza še ni pravnomočno ugotovljena za neveljavno. To je moral prijaviti. Zmotno meni sodišče, da se tožnik v stečajnem postopku ni poslužil pravnih sredstev. Pritožba se sprašuje, katera so tu pravna sredstva. Pogojna prijava terjatve v stečaj pomeni, da se terjatev prijavi za primer, da bi nastala. Tožnik je to storil iz previdnosti. Subjektivni odnos do pravnega posla ni pomemben. Tožnik je navajal, da poroštva sploh ni štel za ničnega, saj je verjel, da je s svojim podpisom saniral nedopustno ravnanje banke in se je šele kasneje zavedal, ko se je o tem posvetoval s pravnim svetovanjem, da je v zmoti. Zato se sodišče zmotno ukvarja s tem, ali je tožnik poroštvo štel za veljavno ali ne, pač pa bi se moralo ukvarjati z nedopustnim ravnanjem banke. Tako je zmotno uporabljeno določilo 3., 4., 7., 86. in 119. člena OZ. Banka je silila komitente v sodelovanje pri prirejanju lastnih bilanc, prikrivanju realnega finančnega položaja Banki Slovenija in javnosti ter obračunavala visoke stopnje aneksov in dvigovala obrestne mere. Predlaga obravnavo po razveljavitvi sodbe pred novim senatom, ki bo upoštevalo napotke višjega sodišča. 3. Na vročeno pritožbo je odgovorila prvotožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Stroškov ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prva sodba sodišča prve stopnje (P 3020/2015) je bila razveljavljena, med drugim tudi zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki bi bili lahko pomembni v tej zadevi in je ponovno odločilo. Tožeča stranka v pravdi zahteva ničnost določbe o solidarnem poroštvu tožnika za obveznosti drugotožene stranke v pogodbi o dolgoročnem okvirnem limitu z dne 24. 7.2007 z aneksi. To pomeni, da ne zahteva ničnosti te pogodbe in (tudi v zahtevku ne navaja) ničnosti Pogodbe o sodelovanju pri projektu izgradnje (priloga A17). Tožnik torej omenja ti dve pogodbi, zahteva pa ničnost samo določbe o lastnem solidarnem poroštvu. Pri tem kot trditveno podlago navaja, da je bil zaveden, da mu v primeru neplačljivosti drugotožene stranke, tega ne bo treba plačati, saj je banka vedela, da nima premoženja, navaja prevladujoči položaj banke v poslu in oderuštvo. Ker je bila vrsta navedb tožeče stranke v smeri, da ga je banka ogoljufala že od začetka in planirala, da mora on plačati ves dolg, je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu naložilo sodišču prve stopnje, da ugotavlja potek sklepanja pogodbe oziroma stipulativno fazo sklepanja pogodbe.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za pravno relevantna: - drugotožena stranka in banka sta sklenili pogodbo o dolgoročnem okvirnem limitu v višini 4.500.000,00 EUR (priloga A2), v kateri se je v 5. členu tožnik zavezal kot solidarni porok; - banka in drugotoženastranka sta istega dne sklenili pogodbo o sodelovanju pri projektu izgradnje naselja ... (priloga A17); - banka in drugotožena stranka sta še sklenili na prvo pogodbo o dolgoročnem okvirnem limitu deset aneksov, zadnja je bila pogodba o zapadlosti z dne 25. 2. 2015 in obveznosti niso bile vse poravnane; - drugotožena stranka je v stečajnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. St 000/2015 z dne 20. 10. 2015 - v stečajnem postopku je banka prijavila svoje terjatve, po stanju na dan 20. 10. 2015 za glavnico in obresti v višini 3.905.283,72 EUR; - tožnik pa je prijavil svojo terjatev v enaki višini in v stečajnem postoku je bila tožnikova terjatev v celoti priznana; - tožnik je direktor drugotožene stranke in edini lastnik drugotožene stranke.

7. Na podlagi teh neprerekanih dejstev je sodišče prve stopnje sklepalo, da poroštvena obveznost tožnika po pogodbi o dolgoročnem okvirnem limitu, ni nična. Presodilo je, da je bil način poslovanja banke, ki ga pritožba graja (da je pogodba o sodelovanju pri projektni izgradnji nepoštena, ker je s to pogodbo banka pridobila 20 % udeležbo pri dobičku, ker ni vzela rizika izgube in ker so bili številni aneksi k pogodbi po dolgoročnem okvirnem limitu) običajen. Pri tem tožnik ne zahteva ničnosti obeh pogodb, ampak trdi, da se iz obeh pogodb vidi, da je banka izkoristila tožnikovo neizkušenost in neznanje, da ga je določila kot poroka obveznosti podjetja. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da način poslovanja banke, ki daje kredit za gradnjo stanovanj in hkrati sklepa tudi pogodbo o sodelovanju pri projektu izgradnje tega naselja (pogodbi sta bili sklenjeni na isti dan), ni protipravno oziroma v nasprotju z Zakonom o bančništvu. Zmotno meni pritožnik, ko smiselno trdi, da banka ne bi smela skleniti pogodbe, kjer ima samo dobiček, nima pa tveganja izgube, kot dokaz, da je bil tožnik prevaran. V pogodbi o sodelovanju pri projektu izgradnje jasno piše, kakšne pravice ima banka in da želi medsebojne odnose pri izvedbi projekta stanovanjsko naselje ... izvesti racionalno, koordinirano in kvalitetno (2. člen Pogodbe). V 4. členu pa piše, da gre za področje poslovnega sodelovanja pogodbenih strank pri financiranju projekta in pri odločanju o ključnih odločitvah, ki se nanašajo na projekt. Pri tem so v 5. členu Pogodbe razdelili naloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaslišalo predstavnike banke in na to pravilo ugotovilo, da ni šlo za nekaj neobičajnega pri poslovanju bank. Zlasti je pravilno spraševalo priče v zvezi s poroštveno izjavo tožnika, saj tožnik to toži kot nični del pogodbe. Priče, ki so bili člani uprave banke ali celo direktorji, niso potrdili, da bi tožniku pristojni v banki zagotovili, da je zapis poroštva formalen in da ga nikoli ne bodo terjali. Priča G. S. pa je tudi pojasnil, da poroštvo ni odvisno od premoženjske sposobnosti poroka, ko gre za takšen primer kot je tožnikov. Tudi obligacijski zakonik ne zahteva, da porok pred sklepanjem pogodbe izkaže, da bi imel premoženje za kritje poroštvene obveznosti. To so poslovne odločitve.

8. Tožnik prikazuje svoje stanje in nevednost kot takšno dejstvo, ki bi ustrezalo zakonskemu dejanskemu stanju oderuštva iz 119. člena OZ. Tožnik je bil direktor podjetja, ki je želelo vlaganja in kredit. Priča D. je tudi pojasnil, da so zahtevali dodatna zavarovanja takrat, kadar podjetje, ki je izvajalo nek projekt, ni imelo lastnih sredstev in vlaganj. Zato je očitno banka vedela, kakšno je stanje tožnikovega podjetja in je banka zahtevala razna zavarovanja, očitno tudi poroštvo. Za pritožbo je odločilno, da banka ni nosila tveganj v poslovnem sodelovanju. Ko banka da kredit, gotovo želi svoja tveganja spraviti na najnižjo stopnjo. Na drugi pogodbeni stranki pa je, da o teh zavarovanjih plačil premisli in se odloči. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je bilo celo poslovanje bank pri sklepanju posla, zlasti pri dogovarjanju poroštva zasnovano tako, da porok v končni posledici nosi vse obveznosti, banka pa nobenih. Tudi rezultat tega posla, ko je banka kljub varovalkam in nadzoru, na koncu imela neporavnane obveznosti in jih je priglasila v stečajnem postopku, pokažejo, da ne drži tožnikova teza o naklepnem ravnanju banke. Tudi vedenje banke o premoženjskem stanju tožnika kaže, da člen o poroštvu ni bil zapisan zato, da bi banka imela dobiček, vso izgubo pa prevalila na tožnika kot poroka. Ne drži teza tožeče stranke, ki jo v pritožbi ponavlja, da je nedopusten nagib banke, da si je zagotovila sodelovanje pri projektu brez tveganj. Vsaka kreditna pogodba ima določena tveganja in tudi v tem primeru se za banko ni izteklo tako, da bi dobila vračilo danega, kaj šele dobiček v poslu. Zato ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe o tem, kaj je tožniku pripovedovala M. L. in obljubljala, da ne bo poroštvo imelo nobenih posledic in da mu je grozila, da bo banka „pobasala nepremičnine na hčerinsko družbo, podjetje pa potopila“. Pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da je trajalo poslovanje med banko in podjetjem od 2006 do stečaja podjetja. Če bi šlo za toliko doloznih ravnanj banke in njenih uslužbencev, bi gotovo tožnik poiskal kakšno pravno pomoč oziroma najmanj prijavil koga v kazenskem postopku. Tako pa se izkaže, da želi le ničnost poroštvene obveze, vsega ostalega pa ne izpodbija.

9. Pritožba opozarja, da je dokaz, da je šlo za oderuško ravnanje, dejstvo, da je bil tožnik neizkušen oziroma neveden. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je bil ob sklepanju pogodb star 26 let, da je že imel bančno posojilo in to zavarovano s poroštvom in to kot direktor in edini družbenik drugotožene stranke. Sodišče pri tem izpostavi kredit v višini 18.000.000,00 SIT, ki je bil poravnan in tedaj je tudi direktor drugotoženke prevzel obveznost poroštva in deponiral 15 bianco menic in ustanovil hipoteko na stanovanju. Res to niso številni pravni posli, vendar tožnik ni bil popolni začetnik, ki bi ga banka „snela pod mostom“ in zlorabila za kakšno kaznivo dejanje. Pritožba še trdi, da je bil v stiski, ker je pred sklenitvijo pogodbe o dolgoročnem okvirnem limitu že sklenil kreditno pogodbo za opravljeni inženiring za 58.756,88 EUR in da je to v kreditni pogodbi vključeno, da bo banka iz kredita najprej plačala te storitve (2. člen). Pritožbeno sodišče na to lahko le odgovori, da sodišče prve stopnje tega ni moglo upoštevati kot pravno relevantnega dejstva. Ta kredit je bil med podjetjem in banko in zato ni bil tožnik kot fizična oseba v takšni stiski, ki bi bila upoštevna pri pojmu oderuštva. Nenazadnje bi lahko tožnik še pred sklenitvijo pogodbe, ko je ocenjeval, kot sedaj trdi, da je pogodba z banko bolj ugodna kot za podjetje in njega kot poroka, odstopil od sklepanja takšnih pogodb. V najslabšem primeru bi torej podjetje moralo vrniti 58.756,88 EUR kredita, kar nima zveze s pojmom oderuštvo, pač pa ima veliko opraviti s poslovnimi odločitvami podjetnika. Slabe poslovne odločitve pa ne morejo pripeljati do ničnosti določb pogodbe o poroštvu.

10. Pritožba izpostavi vrsto stavkov iz razveljavitvenega sklepa I Cp 1336/2017 in ko meni, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na navodila višjega sodišča kot želi pritožba, to uveljavlja kot 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je naložilo sodišču prve stopnje, da izvede dokaze, katere je preuranjeno zavrnilo zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč. Med navodili pa je med drugim zapisalo, da bi lahko tožnik uspel le v primeru, če bi dokazal, da je imela banka že od začetka prevladujočo vlogo ob sklepanju pogodbe in izvajanju poslov, da je načrtovala stečaj podjetja in obljubljala tožniku, da mu kot poroku ne bo treba nič plačati. Tožnik pa ni nikoli nikogar ovadil za naklepno povzročen stečaj njegovega podjetja ali kaj podobnega. Pri tem ne more biti odločilno dejstvo, ki ga izpostavi pritožnik, da je banka s številnimi aneksi prikazovala različno stanje v lastnih bilancah. S tem ni tožnika želela spraviti v obveznost kot poroka za zapadle obveznosti. Sodišče je pravilno presojalo zaslišanje prič (vodilnih delavcev bank), da je bilo tako poslovanje bank pomenilo, da so s pogodbami in limiti skušali zaradi zahtev Banke Slovenije prikazati bilance v bolj ugodni luči; nato pa so z aneksom to stanje usklajevali z realnim. Predvsem pa takšno ravnanje banke ni mogoče oceniti kot ravnanje proti tožniku oziroma poroku ali proti drugotoženi stranki.

11. Pritožba nato obširno obrazlaga način poslovanja pri projektu in trdi, da je imela banka v podjetju, ki je moralo imeti po pogodbi strokovno komisijo, prevladujoči položaj in to vse po pogodbi o sodelovanju. Sodišče pravilno ugotavlja, da je banka v celoti zagotovila finančna sredstva za izvedbo projekta, drugotožena stranka pa ni sodelovala z denarjem in je banka želela po pogodbi o sodelovanju imeti določen vpliv. Dejstvo, da si je banka zagotovila takšno plačevanje prodanih stanovanj, da se krije kredit, ni nič nenavadnega. Sodišče je pravilno ocenilo, da v obeh pogodbah ni elementa oderuštva in tudi ne kršitev temeljnih načel obligacijskih razmerij (pritožnik uveljavlja člen 4, 5, 7 in 8 OZ). Pritožniku je treba odgovoriti, da če je kot direktor menil, da ne more odločati, ne bi podpisal take pogodbe. Sicer pa ni nič nenavadnega, da si banka zagotovi pri prodaji stanovanj plačilo svojega kredita oziroma plačila tako, da tečejo plačila preko banke. Ponovno je treba pritožniku odgovoriti, da ne zahteva ničnosti pogodb, ampak izpodbija le pogodbo o poroštvu. Tožnik tudi ne trdi, da bi si članica komisije, ki je bila iz banke, prilaščala kakšna sredstva iz kupnin stanovanja. Način določanja odločitev glede pogodb, izbire nadzornika ter izvajalcev ter prodajne cene (v 6. členu Pogodbe), ni protipravno. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tudi obstoj dogovora o minimalni ceni iz investicijskega programa, ki ga je pripravila drugotožena stranka, kar izhaja iz 8. člena Pogodbe o dolgoročnem kreditu, kaže, da se je tožnik zavedal, kakšno pogodbo sklepa, kar je potrdil pri svojem zaslišanju. Tožniku ni uspelo izkazati, da bi banka branila prodajo in s tem povzročalo izgubo. Šlo je le za različne poglede o ceni stanovanj. Sodišče je tudi ugotovilo, da je banka tožniku predlagala prodajo z javno dražbo, s čimer se tožnik ni strinjal in kar je potrdila priča S. G. Šlo je za spore med izvajanjem pogodb o tem, kakšna naj bi bila cena stanovanj, vendar to ob sklenjenih pogodbah, ki niso izpodbite, ne more vplivati na tožnikovo poroštveno obveznost. Ta dejstva ne dokazujejo, da bi šlo za dolozno ravnanje bančnih delavcev v škodo tožniku. Pri tem pritožba iztrga posamezne stavke iz zaslišanj in skuša prikazati ravnanje bančnikov kot naklepno. Gotovo si je banka želela, da bi bila stanovanja prodana po ugodni ceni in da bi bil kredit vrnjen. Vendar dejstvo, da bi imela banka v primeru prodaje z dobičkom tudi sama udeležbo na dobičku do 20 %, ne pomeni ničnosti pogodbe, kaj šele določbe o poroštvu. Tožnik še navaja, da so visoki stroški sestave aneksa na dveh straneh v višini več tisoč EUR, navidezno visoki in da to dokazuje, da je bilo nekaj z bankami hudo narobe. Če so bili ti stroški previsoki, bi moral tožnik vsaj takrat ukrepati in poiskati pravno pomoč in v primeru prevare vse prijaviti ustreznim organom. Sodišče je dovolj raziskalo pravno relevantna dejstva, odgovorilo na vse navedbe, ki so v zvezi z odločitvijo o tem, ali je poroštvena izjava veljavna ali ne oziroma ali so podani pogoji za oderuško pogodbo oziroma določilo, zato ni zagrešilo večkrat očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

12. Pritožba še trdi, da je tožnik M. L. kot delavka banke, zagotavljala, da mu ne bo treba nič plačati. Direktor podjetja gotovo ve, da uslužbenka banke ne more spremeniti določb pogodbe. Če pa je kdo v skupini, ki je bila po Pogodbi o sodelovanju odgovorna za odločanje o prodajah, zavrnil prodajo, pa še ne pomeni, da to ni bilo poslovno pravilno. Tožnik bi se tako moral poslužiti ravnanja, ki je v pogodbi predvideno in se pritožiti ali pa doseči boljšo ceno. Zmotno pritožnik ocenjuje, da je sodišče prve stopnje narobe presojalo navedbo priče G. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da priča S. G. ni vedel povedati nič o poroštvu oziroma o stipulativni fazi pogodbe. Kako se je pogodba izvrševala oziroma stanovanja prodajala, pa na samo obvezo poroštva tudi ne more vplivati. Pritožba meni, da je bil ob sklepanju pogodbe dogovorjen astronomski zaslužek banke. Vendar sam potek posla in nenazadnje stanje ob stečaju podjetja, ko je bil kredit še odprt v višini glavnice in obresti, skupaj 3.905.283,72 EUR, pokaže, da ni šlo za „astronomski zaslužek banke“. Tožnik ne dokazuje in ne trdi, da bi si kdo izmed posameznikov na banki z izčrpavanjem sredstev, ki jih je banka prejela za vračilo kredita, pridobil protipravno premoženjsko korist in da bi zato bilo zlorabljeno tožnikovo podjetje. Zato vsa izvajanja pritožbe o načinu dela, ne morejo spremeniti odločitve sodišča prve stopnje. Pritožnik celo trdi, da je po podpisu pogodbe izvedel, da banka ravna tako, da zakon predvideva sankcijo ničnosti. Vendar še zmeraj ne toži na ničnost pravnih poslov, nikogar ni ovadil za goljufijo. Samo očitanje banki, da pa si je skušala pretirano skrbno zagotoviti zavarovanje svojega kredita in celo želela pridobiti določen dobiček, če bi posel to prenesel, pa ne pomeni nemoralnosti ali ničnosti pravnega posla v določilu o poroštvu.

13. Pritožnik še trdi, da nepoznavanje prava ne more privesti do veljavnosti ničnega pravnega posla. Na to mu je sodišče prve stopnje obširno odgovorilo, da ga ne šteje za prava neukega, saj direktor podjetja, ki se loti takšnega posla, zlahka pridobi vso potrebno pravno pomoč. Pritožbeno sodišče pa na to še dodaja, da sam pojem poroštva v naši družbi ni nekaj takega, da ga povprečno skrben odrasel, poslovno sposoben človek, ne bi razumel. 14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilo ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter naredilo zadosti skrbno dokazno oceno. Zato ni podana relativna bistvena kršitev določb ZPP, ki jo pritožba očita (8. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Glede pravno relevantnega dejstva sklepanja pogodb in zlasti tožnikovega poroštva v sodbi ni nasprotij med tožnikovo izpovedbo in izpovedbo priče S. G. Tudi dejstvo, da je tožnik pred spornim poslom imel le manjše posle, in da je to S. G. vedel, na dokazno oceno ne more vplivati. Ponovno je treba spomniti pritožbo, da ne izpodbija veljavnosti pravnih poslov, ampak samo poroštvene zaveze. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedbo priče C. D. Sicer je pa normalno, da banka, ki dogovori s pravnim poslom tudi določeni dobiček, ne dogovori „izgube“; če je banka dala kredit in ga kreditojemalec ne vrne, je jasno, da ima banka izgubo. Pritožba je zastavila tožbo tako, kot da je šlo za pogodbo o soinvestiranju v določeno izgradnjo in da ni šlo za financiranje posla drugotožene stranke, pa čeprav tudi z možnostjo dobička banke 20 %. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zapisalo, da ne sledi priči J. Z., ki ima sam podoben primer in si želi uspeha tožnika tudi zaradi lastnega primera. Tudi, če je šlo za dva taka primera pri poslovanju banke, to še ne pomeni, da tožnik ni vedel, kaj podpisuje in da bi ga banka pri tem naklepno zavajala oziroma planirala prevalitev obveznosti na poroka. Zmotno je presojal pritožnik zaslišanje prič M. D. in G. S. Ta dva nista izpovedala tako, da banka ni nosila nobenega tveganja in da kredit ne bi pomenil že sam po sebi tveganje. Sodišče pravilno ugotavlja, da si je banka skušala pridobiti zavarovanja za kredit. To je normalno poslovanje bank. Tožnik je bil ves čas direktor družbe in če je imel občutek, da mu kljub določbam pogodb, uslužbenci bank ne pustijo odločati, bi moral temu nasprotovati in nenazadnje podati kazenske ovadbe.

15. Pritožba še izpostavi, kako je potekalo plačevanje DDV. Dejstvo je, da si je banka skušala zagotoviti povračila čimveč danih sredstev oziroma kredita. Če pa je tožnik kot direktor menil, da je poslovanje protipravno, bi moral to javiti ustreznim organom. Zmotno meni pritožba, da bi sodišče moralo šteti dejstva o DDV za pravno odločilna dejstva, in da je njegova poroštvena obveznost nična. Res pa je, kar opozarja pritožba, da je sodišče z nepotrebnim povzemanjem navedb prvotožene stranke, obremenjevalo sodbo. Vendar to na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo. Sodišče se je opredelilo do tistih navedb strank, ki jih šteje za pravno odločilne. Res je, da višina obresti in vloženih aneksov, ni pravno odločilna. Vendar je tudi res, kar ugotavlja sodišče, da je tožnik trdil, da se je obrestna mera ves čas dvigovala – tožena stranka pa je trdila, da se ni. Vendar je to glede na podano materialno pravno izhodišče, nepomembno. Pritožba še meni, da je neobičajno pripisovanje obresti h glavnici. Obračun neplačanih obveznosti v tej pravdi ne more biti predmet obravnavanja. Tožnik je sicer med zaslišanjem navajal, da je menil, da je šlo za neke malverzacije in da so mu celo na koncu nekoliko znižali obresti. Vendar to je dejstvo, ki bi ga moral uveljavljati ali ob sklepanju pogodb ali takrat, ko je menil, da je s tem kaj narobe. Če bo tožen na vračilo kredita, bo način izračunavanja dolga in višina dolga, lahko pravno relevantno dejstvo.

16. Pritožba še obširno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dolg priznal, ko ga je prijavil v stečajnem postopku. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu (list. št. 164) ugotovilo, da ima tožnik pravni interes na zahtevku na ugotovitev ničnosti, kljub temu, da je to terjatev prijavil v stečajnem postopku. Res pa je, da je nenavadno, da ni že takrat uveljavljal ničnosti svoje poroštvene izjave. Vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

17. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne relativne bistvene kršitve, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).