Jedro

Ker zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne pravice ni vsebovan v zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice, tožeča stranka pa zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne pravice ni postavila, je sodišče odločalo izven meja tožbenega zahtevka, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (3. odstavek

350. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu (2. točka izreka) razveljavi.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 370.320,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

24.9.2004, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je tožnik solastnik stanovanjske hiše K. v L., stoječe na parc. št. 1702/2, tega zemljišča in zemljišča parc. št. 1702/3, ki predstavlja funkcionalno zemljišče, vpisani pri vl. št. 152 k.o. N., do 2/3, tožena stranka pa do 1/3 celotnega vložka, zavrnilo v delu, ki presega tožnikov 1/2 solastninski delež na nepremičnini parc. št. 1702/3 in 1702/2 vl. št. 152 k.o. N., vključno z zgradbo na teh parcelah, zavrglo pa je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik lastnik 1/2 nepremičnin parc. št. 1702/2 in 1702/3 vl. št. 152 k.o. N.. Toženki je naložilo, da mora tožniku izstaviti za vknjižbo stavbne pravice sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil kot imetnik 1/6 stavbne pravice nad toženkinem solastnem 1/2 solastninskem deležu nepremičnine 1702/2 vl. št. 152 k.o. N., sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. V presežku je dajatveni tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer drugemu sodniku posamezniku. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo nekaj drugega, kot je zahtevala, saj je uveljavljala solastninski delež, sodišče prve stopnje pa je toženi stranki naložilo, da mora tožniku izstaviti za vknjižbo stavbne pravice sposobno listino. Izrek izpodbijane sodbe v 1. in 2. točki je v medsebojnem nasprotju, saj je sodišče prve stopnje v določenem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, del tožbe pa zavrglo, v 2. točki pa je toženo stranko zavezalo, naj tožeči stranki izstavi zemljiškoknjižno listino. Okrajno sodišče v predmetni zadevi ni bilo pristojno za odločanje, saj je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne

17.4.2004 tožbo spremenila tako, da je vrednost spora dvignila na

2.100.000,00 SIT. Če vrednost spornega predmeta presega 2.000.000,00 SIT, je za rešitev zadeve pristojno okrožno sodišče. Predmet spora je lastništvo etaže hiše, ki je vredna veliko več kot 20.000,00 SIT.

Zaključek, da se je med pravdnima strankama med samo gradnjo izoblikovala volja, da 2/3 zgrajene hiše pripade tožeči stranki, 1/3 pa toženi stranki, je zmoten.

Ker je tožena stranka dopolnitev pritožbe podala po izteku pritožbenega roka, torej prepozno, pritožbeno sodišče vsebine dopolnitve pritožbe ne povzema.

Pritožba je utemeljena.

O kršitvi pravil o pristojnosti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP): Za odločanje v tej sporni zadevi je po kriteriju vrednosti spornega predmeta, ki znaša 20.000,00 SIT (1. odstavek 30. člena ZPP), pristojno okrajno sodišče. V primerih, ko se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. Primarna je ocenitvena dolžnost tožeče stranke, saj predstavlja vrednost spornega predmeta eno od obligatornih sestavin tožbe (2. odstavek 180. člena ZPP). V tožbi navedene vrednosti spornega predmeta (20.000,00 SIT) tožnik kasneje ne more spreminjati niti v sporazumu s tožencem. Tožeča stranka pa z navedbo vrednosti spornega predmeta ne more povsem prosto razpolagati, saj ima sodišče v tem pogledu časovno in vsebinsko omejitev korektivno dolžnost. Časovno je intervencija sodišča omejena do faze obravnavanja glavne stvari (4. odstavek 284. člena ZPP). Namen prekluzije je v tem, da se vprašanja stvarne pristojnosti, pravice do revizije in vrste postopka čim hitreje razčistijo, da ne bi po nepotrebnem obremenjevala nadaljnjega teka obravnave in razpravljanja o glavni stvari. V konkretnem primeru bi se lahko sodišče prve stopnje o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta prepričalo le še na naroku

24.8.1993 pred začetkom obravnavanja glavne stvari (primerjaj s 3. odstavkom 44. člena ZPP). Ker tega ni storilo, kasnejša korekcija vrednosti spornega predmeta ni več mogoča. Sprememba sestave senata oziroma zamenjava sodnika posameznika že nastale prekluzije kljub določilu 3. odstavka 302. člena ZPP ne more izničiti. Glede na smisel določb o prekluzijah, ki je spodbuditi stranko, da pripomore k pospešitvi postopka, in glede na namen zahteve o ponovnem začetku obravnave, ki je v zagotovitvi načela neposrednosti, se ponoven začetek obravnave pred drugim sodnikom posameznikom ne more šteti za prvi narok.

Privilegirana sprememba tožbe tožeče stranke z dne 17.4.2004 (list. št. 135), s katero je zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, to je lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, spremenila tožbo tako, da je namesto pravice uporabe na zemljišču terjala solastninsko pravico, ne more vplivati na njeno pravico, da bi ponovno ocenila vrednost spornega predmeta. Zaradi spremembe tožbe v skladu s 186. členom ZPP se namreč v ničemer ni spremenil denarni ekvavilent tistega, kar je že od vsega začetka zahtevala s tožbo.

O kršitvi pravil o sestavi sodne odločbe (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP): Izrek sodbe je razumljiv, v njegovi notranji zgradbi pa ni nobenega nasprotja. Tožena stranka je spregledala, da 1. točka izreka vsebuje odločitev o ugotovitvenem tožbenem zahtevku, ki je delno neutemeljen (zaradi po oceni sodišča prve stopnje pravnoposlovne, ne pa originarne pridobitve stvarne pravice), delno pa je tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa nedovoljena. Druga in 3. točka izreka pa obsegata odločitev o delni utemeljenosti dajatvenega tožbenega zahtevka.

O očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s prekoračitvijo tožbenega zahtevka:

Načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku med drugim pomeni, da sodišče lahko odloča le v mejah postavljenega zahtevka in da tožniku ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval (primerjaj s 1. odstavkom 2. člena ZPP). Ni pa ovire, da ne bi tožniku ugodilo samo delno, torej manj od zahtevanega. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki, s tem ko je toženi stranki naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne pravice, prisodilo manj od zahtevanega - izstavitve zemljiškoknjižne listine za vpis (so)lastninske pravice. Ni namreč dovolj, da je tisto, kar sodišče prisodi tožeči stranki, manj vredno od tistega, kar zahteva s tožbo, pač pa mora biti tisto, kar je prisojeno, del tistega, kar tožnik zahteva s tožbo. Povedano drugače, če ima prisojeno drugačne kvalitete od zahtevanega, ne moremo govoriti o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku, ampak je sodišče, s tem ko je tožeči stranki prisodilo nekaj drugega (aliud) od zahtevanega, kršilo pravilo o vezanosti na zahtevek. Lastninska pravica po Stvarnopravnem zakoniku (Ur.l. RS, št. 87/02, SPZ) je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (1. odstavek 37. člena SPZ). Je absolutna oziroma zoper vsakogar učinkujoča pravica do vseh koristi stvari v mejah, ki jih določa pravni red. Je nedeljiva, kar pomeni, da poleg lastnika ne more obstajati še neka druga oseba, ki bi na stvari imela prav tako lastninsko pravico. Če obstajajo na isti stvari pravice še neke druge osebe, lahko govorimo le o pravicah na tuji stvari. Te pa lahko označujemo le kot iz lastninske pravice izvedene in ne kot delne lastninske pravice, saj se matična upravičenja z njihovo ustanovitvijo ne zmanjšajo (tako A. Berden v Stvarnopravnem zakoniku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 220). Stavbna pravica po SPZ je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino (1. odstavek 256. člena SPZ). Ena od temeljnih značilnosti, ki poleg odstopa od načela superficies solo cedit vsebinsko obeležuje stavbno pravico, je izjema od načela specialnosti iz 7. člena SPZ. Prav slednja, ki omogoča, da obstajata dve lastninski pravici, ena na zemljišču in druga na zgradbi, pa potrjuje pravilnost sklepa, da stavbna pravica kot pravica na tuji stvari ni "del" lastninske pravice. Predstavlja obremenitev oziroma poseg v lastnikovo upravičenje rabe nepremičnine, zato govorimo o posebni omejeni stvarni pravici na tuji stvari (tako A. Vlahek v Stvarnopravnem zakoniku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 1015).

Poleg tega v nasprotju z drugimi stvarnimi pravicami stavbna pravica lahko nastane le ne podlagi pravnega posla (257. člen SPZ), ne pa z zakonom oziroma odločbo državnega organa (izjemo, da stavbna pravica nastane po samem zakonu, predstavlja le 2. odstavek 271. člena SPZ, ki pa ima značaj prehodne določbe). Od lastninske pravice se razlikuje tudi po tem, da mora njen imetnik lastniku nepremičnine praviloma plačevati nadomestilo za rabo nepremičnine (primerjaj z 2. odstavkom 257. člena SPZ).

Ker zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne pravice ni vsebovan v zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice, tožeča stranka pa zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne pravice ni postavila, je sodišče odločalo izven meja tožbenega zahtevka, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (3. odstavek

350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in, upoštevajoč naravo prekoračitve tožbenega zahtevka, s sklepom razveljavilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (357. člen ZPP).

O materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne pravice na podlagi 2. odstaveka 271. člena SPZ: Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zaradi kršitve pravila o vezanosti na tožbeni zahtevek zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar je bilo treba sodbo v ugodilnem delu razveljaviti, pa pritožbeno sodišče poudarja, da bi bil tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne pravice neutemeljen tudi, če bi tožeča stranka takšen stvarnopravni zahtevek uveljavljala, saj do njega ni upravičena po materialnem pravu. Omenjeno je že bilo, da je nastanek stavbne pravice praviloma pravnoposlovni (257. člen SPZ). Izjemo predstavlja

2. odstavek 271. člena SPZ, ki za primere, ko pred uveljavitvijo SPZ zemljišče in zgradba nista bila v lasti iste osebe, temveč je bilo zemljišče v lasti ene, zgradba pa v lasti druge osebe, predpisuje, da z dnem uveljavitve SPZ zgradba postane sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa na nepremičnini pridobi stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji zgradba. Določba je uvrščena med prehodne določbe, njen namen pa je točno določen: onemogočiti nadaljevanje razmer, nastalih v družbenolastninskem sistemu, ko je imela ena organizacija združenega dela pravico uporabe na družbenem zemljišču, druga organizacija združenega dela pa pravico uporabe zgradbe na tem zemljišču. Dejanske ugotovitve, da sta se pravdni stranki s pravnim poslom dogovorili za stvarnopravno razmerje na stanovanjski hiši 1/2 proti 2/3 v korist tožeče stranke, nista pa želeli spreminjati stvarnopravnih deležev na zemljišču, ob ustrezno ozki interpretaciji, ne ustrezajo abstraktnemu dejanskemu stanu iz 2. odstavka 271. člena SPZ. Ob primerni skrbnosti bi morala tožeča stranka računati z rezultatom dokaznega postopka, ki je pokazal, da se je volja pravdnih strank glede spremembe stvarnopravnih deležev nanašala le na hišo, ne pa tudi na vrt, in temu primerno oblikovati dajatveni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis (so)lastninske pravice na hiši oziroma zemljišču, na katerem stoji.

Sodišče prve stopnje namreč nima prav, da bi, če bi na podlagi dogovora o skupni gradnji toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki izstavi za zemljiškoknjžni vpis sposobno listino zaradi vpisa dodatnega 1/6 solastninskega deleža na zgradbi, ta pravica s trenutkom vknjižbe na podlagi 2. odstavka 271. člena SPZ postala stavbna pravica. Kot je bilo že pojasnjeno, citirano določilo SPZ nima tako širokega dometa in ne more razbremeniti tožeče stranke odgovornosti, da tožbeni zahtevek oblikuje v skladu s temeljnim načelom povezanosti zemljišča in objekta na njem (8. člen SPZ).

O stroških postopka: Ker je pritožbeno sodišče sodbo v ugodilnem delu razveljavilo, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške, odmerjene v skladu z Zakonom o sodnih taksah in veljavno Odvetniško tarifo. Pritožbeno sodišče je pri sestavljanju vlog in zastopanju upoštevalo, da je vrednost spornega predmeta le

20.000,00 SIT, tožeči stranki pa ni priznalo nagrade za opravila, ki so že vsebovana v drugih storitvah (za posvete s stranko, razen uvodnega). Skupaj stroški znašajo. Njihova podrobnejša specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnika tožene stranke.