Jedro

Za odreditev inšpekcijskega ukrepa po 1. odstavku 73. člena ZUN zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo ali drug poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 29.9.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožnika zoper odločbi Urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota L., Inšpekcijska pisarna T. z dne 7.6.2000 (v nadaljevanju prva odločba) in z dne 8.6.2000 (v nadaljevanju druga odločba). Z navedenima odločbama je upravni organ prve stopnje odločil, da mora investitor do 2.10.2000 odstraniti: stavbo iz masivnih gradiv v gabaritu tlorisnih dimenzij I=20,90m, š=11,90m in višine Pt+I.Nd+izkoriščena mansarda+neizkoriščeno podstrešje (h do slemena=14m) in prizidani stolp dimenzij I=6,60m, š=6,60m in višine Pt.+I.Nd+II.Nd.+izkoriščena mansarda (h do kapa=11m), z naklonom strešine v povprečju 40 stopinj na zemljišču s parcelnima št. 412/1 in 411/1 k.o. K., razen obodnega zidovja iz prvotnega kamnitega gradiva v pritličju na severni strani stavbe v dolžini vsega 11,30 in 6m in vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (točka 1 izreka prve odločbe) ter stavbo iz masivnih gradiv v gabaritu tlorisnih dimenzij I=24,75 m + 11,30m, š=12,40m + 10m in višine Pt+I.Nd, na zemljišču s parc.št. 412/1 in 411/1 k.o. K. in vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (točka 1 izreka druge odločbe); da za objekte veljajo določene prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) (točka 2 izreka odločb); da če investitor v predpisanem roku ne bo izvršil naloženega dejanja na način in v roku, kot je to določeno v 1. točki izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške (točka 3 izreka odločb); da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačal investitor na podlagi posebnega sklepa (točka 4 izreka odločb); ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (točka 5 izreka odločb).

Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da v zadevi ni sporno, da je tožnik investitor posega v objekt in da si za izvedena dela ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja, sporno pa je, ali je bil izrečen pravilen ukrep glede na to, da je bila tožniku izdana odločba o dovolitvi priglašenih del in glede na to, da naj bi mu bil izrečen najhujši možni ukrep. Nadalje je navedlo, da iz izpodbijane odločbe, predloženih upravnih spisov in izjav tožnika izhaja, da je z izvedenimi deli presegel dela, ki so dovoljena z odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 21.5.1998, saj je dejansko posamezne dele objekta gradil na novo. Tožbeni ugovori, da je tožnik pridobil odločbo, s katero so bila dovoljena obnovitvena dela in da zato vsa dela ne morejo biti zaobjeta z izpodbijano inšpekcijsko odločbo, so zato neutemeljeni. Po presoji sodišča prve stopnje je upravni organ prve stopnje izrekel tudi ustrezni ukrep. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni ugovor, da niti tožnik niti njegova pravna prednica nista bila zaslišana v inšpekcijskem postopku, saj v skladu s 76. členom ZUN organ urbanistične inšpekcije odloča po skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. S tem, ker tožnik oziroma njegova pravna prednica nista bila zaslišana, upravni organ ni kršil zakona, iz izpodbijanih odločb in priloženih upravnih spisov pa je razvidno, da je stranka imela možnost sodelovati v postopku in da je v postopku tudi sodelovala.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pavšalno ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanih odločb vsebuje tako ugotovljeno dejansko stanje kot predpise, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev. Navaja, da mu je bila kršena pravica do zaslišanja strank, saj urbanistični inšpektor ni razpisal obravnave na kraju samem niti ni vabil tožnika ali njegove matere. V upravnem postopku je bilo kršeno tudi načelo materialne resnice, saj urbanistični inšpektor ni ugotovil resničnega dejanskega stanja. Nadalje navaja, da je tožnikova mati izvajala vsa dela v skladu z veljavno odločbo, hiša pa je bila sanirana v letu 1998. Niti tožnik niti njegova mati nista rušila ničesar, temveč sta zgolj odstranila ostrešje in dotrajane elemente. Urbanistični inšpektor nima pravice odrediti, da se rušijo dela, ki so bila izvajana v skladu s pravnomočno upravno odločbo. Izpodbijana odločba ni zakonita tudi zato, ker ni definirana in ker ni izvršljiva. V obravnavanem primeru je bilo dvakrat odločeno o isti stvari, in sicer zaradi nestrokovno ugotovljenega dejstva, da je tožnik porušil staro stavbo. V pritožbi navaja tudi, da je pričel z legalizacijo že odobrenih gradbenih del in tudi pridobil pravnomočno lokacijsko odločbo. Urbanistični inšpektor se v ponovnem postopku ni držal navodil, ki mu jih je naložila tožena stranka, temveč je le določil kot novega investitorja od začetka naprej tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo v tem upravnem sporu zavrnilo s presojo, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, navedenimi v izpodbijani sodbi.

V skladu s 1. odstavkom 73. člena ZUN odredi organ urbanistične inšpekcije v primeru, da se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik investitor zadevnega posega v prostor (gradnja stavbe iz masivnih gradiv in prizidanega stolpa na zemljišču parc.št. 412/1 in 411/1 k.o. K. in stavbe iz masivnih gradiv na zemljišču parc.št. 412/1 in 411/1 k.o. K.), kot ga ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, ter da za ta poseg v prostor nima ustreznega upravnega dovoljenja. Tako ugotovljeno dejansko stanje je, po presoji pritožbenega sodišča, zadostna podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa po 1. odstavku 73. člena ZUN. Prav na tej podlagi pa temeljita tako v upravnem sporu izpodbijana odločba kot izpodbijana sodba.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje navedbe o odločilnih dejstvih, navedbe razlogov o odločilnih dejstvih ter odgovore na tožbene navedbe. Pritožbeni ugovor o zgolj pavšalni obrazložitvi izpodbijane sodbe zato po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je bila z odločbo upravnega organa prve stopnje odrejena rušitev del, izvedenih v skladu s pravnomočno odločbo o dovolitvi priglašenih del. Z odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 21.5.1998, ki je v upravnih spisih, je bilo tožnikovi pravni prednici M.M. dovoljeno izvajanje priglašenih vzdrževalnih del na stanovanjski hiši in kozolcu na zemljišču parc.št. 412/1 in 411/2 k.o. K., ki obsegajo naslednja dela: prekritje strehe in obnova žlebov; zamenjava konstruktivnih elementov ostrešja in sidranje istih; zamenjava stropnikov v etaži; sanacija razpok v zidovih in obokih stropov; zamenjava oken in vrat in dotrajanih konstruktivnih elementov zunanjega hodnika na vzhodni fasadi. Iz zapisnika urbanističnega inšpektorja z dne 30.9.1999, ki je v upravnih spisih, pa izhaja, da je dvorec, na katerem naj bi se izvedla nujna vzdrževalna dela, dovoljena z prej navedeno odločbo, dejansko porušen in fizično odstranjen, razen v manjšem delu v pritličju na severni strani, na mestu dvorca pa je zgrajena nova stavba s prizidanim stolpom, na mestu v letu 1991 porušenega obsežnega gospodarskega objekta pa se na istem zemljišču gradi še ena nova stavba. Takšna dela na objektih pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso dela, ki bi jih zajemala navedena odločba o dovolitvi priglašenih del. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je izrek odločbe neizvršljiv, ker ni definiran. Iz izreka odločbe upravnega organa nedvomno izhaja, kakšna obveznost se nalaga stranki, zato je konkretiziran in jasen ter v skladu z določbo 2. odstavka 208. člena ZUP/86, ki določa, da mora biti dispozitiv kratek in določen.

Pritožnik tudi nima prav, ko zatrjuje, da se upravni organ prve stopnje ni držal navodil, kot mu jih je naložila inštanca. Iz upravnih spisov izhaja, da je upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku upošteval napotila tožene stranke, dopolnil postopek glede ugotovitve dejanskega stanja in nadalje raziskal dejstvo investitorstva. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik imel tudi možnost sodelovati v postopku (vabilo na zaslišanje k upravnemu organu prve stopnje z dne 6.4.2000). Pritožbeni ugovor, da je tožnik pridobil lokacijsko dovoljenje za zadevna objekta, na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati. Postopek, ki ga vodi urbanistični inšpektor, je namreč povsem ločen od postopka pridobivanja dovoljenj za gradnjo oziroma od vseh drugih postopkov, ki tečejo v zvezi z legalizacijo gradnje. Za odreditev inšpekcijskega ukrepa zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo ali drug poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja. Vse druge okoliščine, kot je pridobitev pravnomočne lokacijske odločbe, so za odločitev v tej zadevi pravno nepomembne. Dejstvo, da je bilo izdano dovoljenje za poseg v prostor, bi bilo pravno pomembno le v morebitnem postopku upravne izvršbe.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.