Jedro

Tudi v primeru namreč, ko storilec vzpostavi protipravno stanje pred uveljavitvijo spremembe kazenske zakonodaje, ki njegov položaj poslabša, to protipravno stanje pa vzdržuje še v času po uveljavitvi take spremembe, teorija zastopa stališče, da se uporabi zakon, ki je veljal v času zaključka izvršitvenih ravnanj, torej v času njihovega materialnega dokončanja, pa četudi sprememba poslabšuje storilčev materialnopravni položaj: zaradi spoštovanja pravila glede opredelitve časa storitve pri trajajočih kaznivih dejanjih v zvezi z uporabo kazenskega zakona ne gre za retroaktivno uporabo strožjega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom iz razloga po petem odstavku 443. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega A. A. in obdolženo B. A. zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov proračun.

2.Zoper navedeni sklep je vložila pritožbo okrožna državna tožilka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Nosilni razlog izpodbijanega sklepa predstavlja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da očitano kaznivo dejanje glede na svojo naravo predstavlja t.i. trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem je kot čas storitve upošteven trenutek materialnega dokončanja izvršitvenih ravnanj, kar je po opisu v obtožnem predlogu v oktobru 2017, torej v času veljavnosti KZ-1 z novelo E1 ; pa še, da je glede na konkretni opis v obtožnem predlogu treba šteti, da je obdolžencema očitana kvalificirana oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku člena 196 KZ-1, za katero je predpisana zaporna kazen do petih let (in obligatorna stranska denarna kazen).

5.Takim zaključkom nasprotuje pritožnica z izpostavljanjem, da so obdolžencema očitana tudi izvršitvena ravnanja z njihovim začetkom v času pred uveljavitvijo predmetne novele, to je v avgustu 2013, ter poudarjanjem, da se v obtožnem predlogu zatrjuje zaključek večine očitanih izvršitvenih ravnanj pred uveljavitvijo omenjene novele, in zatrjuje, da obdolženca nato tudi nista bila seznanjena s spremembo kazenske materialne zakonodaje. Sodišče druge stopnje pa pritožničinega zaključka, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo prekršilo kazenski zakon, ne sprejema.

6.Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev t.i. trajajoče kaznivo dejanje, ki ima dve točki dokončanja, to je formalno dokončanje, ko storilec prvič ne izplača prispevkov, in materialno dokončanje, ko protipravno stanje preneha, je v skladu z ustaljenimi teoretičnimi izhodišči, enako pa tudi zaključek, da se glede vprašanja uporabe kazenskega zakona za čas storitve takih kaznivih dejanj šteje čas, ko je protipravno stanje prenehalo2 . Pritožnici je sicer pritrditi v delu, ki se nanaša na začetek in zaključek pretežnega dela očitanih izvršitvenih ravnanj, vendar pa se v zvezi z vprašanjem uporabe kazenskega zakona navedeno ne izkazuje kot ključno.

7.Tudi v primeru namreč, ko storilec vzpostavi protipravno stanje pred uveljavitvijo spremembe kazenske zakonodaje, ki njegov položaj poslabša, to protipravno stanje pa vzdržuje še v času po uveljavitvi take spremembe, teorija zastopa stališče, da se uporabi zakon, ki je veljal v času zaključka izvršitvenih ravnanj, torej v času njihovega materialnega dokončanja, pa četudi sprememba poslabšuje storilčev materialnopravni položaj: zaradi spoštovanja pravila glede opredelitve časa storitve pri trajajočih kaznivih dejanjih v zvezi z uporabo kazenskega zakona ne gre za retroaktivno uporabo strožjega zakona3 . Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da očitano kaznivo dejanje ščiti sistem socialnega varstva oziroma delovnopravno varstvo zaposlenih, kar vse temelji na načelu solidarnosti in predstavlja nedisponibilno pravno dobrino kot objekt varstva, zato je kljub temu, da možni opisi zajemajo točkovne poškodbe pravic posamičnih delavcev, na mestu ugotovitev, da vsa izvršitvena ravnanja pomenijo eno kaznivo dejanje kot povezano celoto.4 Pomisleki pritožnice, da sta po opisu v obtožnem predlogu obdolženca večino izvršitvenih ravnanj zaključila pred začetkom veljavnosti predmetne novele KZ-1E, to je pred dnem 2. 7. 2017, ter da obdolžencema do tega trenutka nova ureditev ni mogla biti znana, ne spreminjajo dejstva, da naj bi protipravno stanje glede delavke C. A., vzpostavljeno po opisu v septembru 2013, vzdrževala do oktobra 2017, torej čez trenutek, ko je spremenjena ureditev začela veljati, kar terja sklep, da je bila odločitev, ali z opustitvijo obveznosti prenehati ali ne, v njuni lastni sferi tudi v času, ko je bila spremenjena strožja ureditev sprejeta, ni pa še začela veljati.

8.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri obravnavi izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnil kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Ki je začela veljati 2.7.2017.

2Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), uredniki Damjan Korošec, Katja Filipčič, Stojan Zdolšek, 2. knjiga, Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019;; v Katja Filipčič in Luka Tičar, str. 330, točka 9.

3Ibidem, stran 331.

4Ibidem, stran 228, točka 3.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 7, 18, 196, 196/1, 196/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.