Jedro

Sodišče pri presoji, ali obstajajo okoliščine in interesi za reintegracijo delavca ali za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, upošteva okoliščine in interese na strani delavca in delodajalca. O utemeljenosti predloga odloča sodišče, upoštevajoč vse okoliščine in interese obeh strank. Golo sklicevanje tožene stranke na naravo dejavnosti ne zadošča. Da je tožnik opravljal delo vzgojitelja, ki mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni okoliščina, ki bi že sama po sebi pomenila, da je nadaljnje sodelovanje onemogočeno.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se glede odločitve o razvezi pogodbe o zaposlitvi ugodi in se zavrnilni del II. in III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ter odločitev, "da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 19. 11. 2015" razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih in pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2013 nezakonita, zavrnilo pa je zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odredbe o prepovedi opravljanja dela z dne 26. 9. 2013 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna delovno dobo za obdobje od 18. 9. 2013 do 12. 6. 2014 in od 14. 7. 2014 do 19. 11. 2015 ter mu za isto obdobje pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, sicer pa je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dne 19. 11. 2015. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku, za čas priznanega delovnega razmerja, obračunati mesečno nadomestilo plače v višini 2.136,15 EUR bruto razen za čas, od 13. 6. 2014 do 13. 7. 2014, ko se od bruto nadomestila 2.136,15 odšteje bruto plača, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu. Za čas od 14. 7. 2014 do 19. 11. 2015 pa obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 2.136,15 EUR, zmanjšano za neto nadomestilo, ki ga je prejel od Zavoda RS za zaposlovanje in, po odvodu davkov in prispevkov, tožniku plačati neto zneske z zakonskimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec. V presežku je zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati razliko nadomestila plače za september in oktober 2013 zaradi nezakonite odredbe o prepovedi opravljanja dela; regres za letni dopust za leto 2014 v višini 317,17 EUR bruto ter denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, v višini 25.071,72 EUR. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odredbe o prepovedi opravljanja dela; zahtevek za poziv nazaj na delo ter za priznanje delovne dobe in vpis v evidenco ZPIZ za čas od 13. 6. 2014 do 13. 7. 2014 in od 20. 11. 2015 do vrnitve nazaj na delo, kot tudi zahtevke za obračun in izplačilo nadomestil plač, razlike nadomestil plač za čas nezakonite odredbe o prepovedi opravljanja dela, regresa za letni dopust in denarnega povračila ob sodni razvezi, nad dosojenim zneskom.

2. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki bi imela vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem in četrtem odstavku 173. člena KZ-1 oziroma da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Hkrati je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, saj je ocenilo, da zaradi nezaupanja in odklonilnega odnosa vsaj nekaterih staršev reintegracija ni mogoča. Po pritožbi tožnika in tožene stranke je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu tudi za čas od 20. 11. 2015 do vrnitve na delo priznati neprekinjeno delovno dobo, pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe ter mu obračunati in izplačati mesečna nadomestila plač ter delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede obračuna denarnega povračila ob sodni razvezi. V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v prvi alineji I. točke in III. točko izreka (odločitev o reintegraciji) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V preostalem pa je revizijo zavrnilo.

4. Revizijsko sodišče je razveljavilo odločitev pritožbenega sodišča, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ker je ocenilo, da se sodišče ni opredelilo do številnih navedb tožene stranke, ki so pomembne za presojo tožnikove pravice do reintegracije in sicer, da je delovno mesto vzgojitelja v vrtcu zaradi narave dela, pri katerem so vzgojitelju v varstvo zaupani otroci, izrazito občutljivo in ne dopušča niti sence dvoma, da so otroci varni in ustrezno obravnavani; da je zaradi razširjenega suma, govoric in izvedenega kazenskega postopka ostala stigma, zaradi katere se delovno razmerje ne bi moglo normalno in nemoteno nadaljevati in da bi v primeru reintegracije številni starši svoje otroke, če bi bili razporejeni v varstvo tožniku, izpisali iz vrtca.

5. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da se je za razvezo pogodbe o zaposlitvi odločilo ob upoštevanju okoliščin, da je zoper tožnika tekel predkazenski in kazenski postopek, da gre za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem in četrtem odstavku 173. člena KZ-1 in da je bilo o očitkih tožnika poročano tudi v medijih. Zaključilo je, da gre za takšne okoliščine, ki so utemeljeno privedle do nezaupanja in odklonilnega odnosa nekaterih staršev do tožnika, kar onemogoča reintegracijo.

6. Zoper odločitev sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe o zaposlitvi se pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev o sodni razvezi na podlagi navedb tožene stranke, da naj bi starši otrok pri toženi stranki izgubili zaupanje oziroma imeli odklonilen odnos do tožnika, kar je sodišče zaključilo zgolj na podlagi pavšalno in nekritično povzete izpovedi priče A.A. ter B.B. in C.C. Zoper tožnika nobeden od staršev otrok ni vložil pritožbe in tožena stranka tudi ni predložila konkretnih dokazov v zvezi z domnevnimi medijskimi objavami oziroma, kako bi naj navedene medijske objave vplivale na odnos staršev otrok pri toženi stranki do tožnika. Sodišče se ni konkretno opredelilo, kateri starši otrok so izrazili nezaupanje v tožnikovo delo oziroma so imeli odklonilen odnos do tožnika in se tudi ni opredelilo do dejstva, da je večina staršev pri toženi stranki izrazila podporo tožniku.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o razvezi pogodbe o zaposlitvi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je delno napačno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

9. Sodišče pri presoji, ali obstajajo okoliščine in interesi za reintegracijo delavca ali za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, upošteva okoliščine in interese na strani delavca in delodajalca. O utemeljenosti predloga odloča sodišče, upoštevajoč vse okoliščine in interese obeh strank. Golo sklicevanje tožene stranke na naravo dejavnosti ne zadošča. Da je tožnik opravljal delo vzgojitelja, ki mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni okoliščina, ki bi že sama po sebi pomenila, da je nadaljnje sodelovanje onemogočeno. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila nezakonita, ker tožena stranka tožniku ni dokazala, da je storil očitane kršitve. Pri tem je potrebno opozoriti še na izvedensko mnenje, ki ga je v predkazenskem postopku izdelala dr. D.D. in ga je sodišče prve stopnje povzelo v 27. točki obrazložitve sodbe. Sodna izvedenka je odgovorila na vprašanje, ali pedagoške prakse, ki jih je tožnik uporabljal, ustrezajo standardom izobraževanja vzgojiteljev predšolskih otrok ter je zapisala, da večina iger, dejavnosti in ravnanj, ki jih je tožnik uporabljal in ki vključuje telesni stik oziroma dotik, same po sebi ustrezajo standardom pedagoške stroke, ustrezajo starostni stopnji in specifični situaciji uvajalnega obdobja v vrtcu, ter da je tožnikova profesionalna identiteta utemeljena na visoki stopnji vpletenosti in bližine v interakcijah z otroki, kar samo po sebi odraža višjo raven kakovostnega vzgojnega dela in bi bilo pričakovati, da se v vrtcu pogosteje uveljavlja. Torej v okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni nepomembno, kako je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose, vendar navedeno lahko velja za primere, ko obstoj dejanskega ravnanja ni sporen (tako je zapisalo Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 54/2017 z dne 6. 6. 2017).

10. Sodišče prve stopnje je dalo prevelik poudarek za razvezo pogodbe predvsem okoliščinam predkazenskega in kazenskega postopka, ki se je vodil zoper tožnika in pa medijskem poročanju o zadevi, predvsem ker je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani umaknilo obtožbo zoper tožnika iz razloga, ker niso bili izkazani zakoniti znaki očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju temeljito pretehtati vse okoliščine konkretnega primera, ki jih zatrjuje tožena stranka in po potrebi dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke ter ostalih predlaganih prič ter ponovno odločiti o reintegraciji tožnika (oziroma sodni razvezi po 118. členu ZDR-1). Kot je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 51 do 53 sodbe, sta priči E.E. in F.F. izpovedali v korist reintegraciji tožnika in predvsem, da je v spisu predložen tudi seznam delavcev in staršev, ki so izrekli podporo tožniku, medtem ko so priče B.B., C.C. ter G.G. izpovedale o negativni reakciji staršev, pri tem pa priče niso konkretno navedle, kateri starši bi nasprotovali vrnitvi tožnika na delo. Pri tem je potrebno dodatno oceniti izpoved A.A., ki je izpovedala o "gonji staršev" proti tožniku. Sodišče prve stopnje se bo moralo tudi opredeliti, ali lahko šteje izpoved A.A. kot verodostojno, ker je iz postopka razvidno, da je prav A.A. bistveno pripomogla k sami uvedbi postopka izredne odpovedi zoper tožnika, kot je zapisal tudi Okrožni državni tožilec v Ljubljani v sklepu o umiku obtožbe, ko je izpostavil, da so bile zaznave edine očividke A.A. obremenjene z naravo njenega odnosa do tožnika, saj je bila s tožnikom v konfliktnem odnosu.

11. Utemeljeno pa tožnik v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved priče G.G., saj je priča izpovedala, da od staršev v zvezi z delom tožnika nikoli ni slišala nič slabega, temveč zgolj to, da tožnika podpirajo, enako kot kolektiv zaposlenih pri toženi stranki (list. št. 141).

12. Sodišče prve stopnje naj ponovno oceni izvedene dokaze in po potrebi dopolni dokazni postopek ter temeljito pretehta vse okoliščine konkretnega primera, in nato ponovno odloči o reintegraciji oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Pri odločitvi o možnosti nadaljevanje delovnega razmerja tožnika kot vzgojitelja predšolskih otrok, je glede na naravo njegovega dela potrebno upoštevati, da je bistvena okoliščina zaupanje med vsemi udeleženci, kar vključuje tudi starše, ki bodo v primeru reintegracije tožniku zaupali v varstvo svoje otroke, vendar pa bo potrebno to okoliščino temeljito pretehtati, saj ne zadošča, da bi se posamezni sodelavci na to okoliščino le pavšalno sklicevali.

13. Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na možnost reintegracije delavca nazaj na delovno mesto oziroma na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in ker je sodišče prve stopnje kot razlog za razvezo dalo prevelik poudarek medijski odmevnosti zadeve ter da je tekel zoper tožnika predkazenski in kazenski postopek, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče ob zgornjih izhodiščih in z upoštevanjem vseh okoliščin primera ponovno presodi, ali so podane okoliščine za razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1 ter ponovno odloči. 14. Odločitev o revizijskih in pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.