Jedro

Nagibi in ozadje za sklenitev pogodbe spadajo v fazo pogajanj in so, v primeru če pride do sklenitve pogodbe, pravno nezavezujoči.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., III. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ig 2006/0094-2 z dne 7. 7. 2006, v veljavi v delu 1. točke izreka za znesek 36.985,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v tretji točki izreka za izvršilne stroške, v preostalem delu pa je 1. točko izreka sklepa o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek v višini 901,92 EUR z zamudnimi zakonskimi obrestmi zavrnilo. Ugotovilo je, da pobotna terjatev tožene stranke proti tožeči v znesku 42.107,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2006 do plačila ne obstoji ter toženi stranki v plačilo naložilo pravdne stroške.

Zoper izpodbijano sodbo v obsodilnem delu se je toženka pravočasno pritožila vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, izpodbijano sodbo potrdi in toženki v plačilo naloži stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki s Pogodbo o nakupu kalcijevega karbonata IA 06/2005 z dne 25. 3. 2005 (priloga A3, v nadaljevanju Pogodba) dogovorili, da bo toženka od tožnice skozi celo leto od 1. 4. 2005 do 31. 3. 2006 kupovala CVP v skupni količini najmanj 20.000 ton. V 2. členu te pogodbe sta se dogovorili za tovarniško ceno razsutega proizvoda brez DDV 4.760,00 SIT/tono; v primeru dosežene količine 20.000 ton ali več pa je tožnica toženki priznala 10% količinski popust, torej prodajno ceno v višini 4.284,00 SIT/tono. Nadalje je ugotovilo, da sta pravdni stranki predvidevali, da bo letna planska količina 20.000,00 ton presežena, zato sta se dogovorili, da bo tožnica toženki že sproti obračunavala ceno s popustom. Hkrati je ugotovilo, da je toženka od dne 1. 4. 2005 do 31. 3. 2006 po Pogodbi odkupila skupno le 17.665,64 ton CVP, katerega ji je tožeča stranka zaračunala s 10% popustom po ceni 4.284,00 SIT/tono.

Tožnica je s tožbo od toženke zahtevala doplačilo za 15.516,80 ton dobavljenega C med ceno s popustom do polne cene. Trdila je, da se glede na Pogodbeni dogovor ni izpolnil pogoj, pod katerim je bil toženi stranki priznan 10% popust. Sodišče prve stopnje je pravilno kot neizkazano zavrnilo nasprotovanje tožene stranke. O tem je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo jasne in logične razloge, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Neupoštevne so pritožbene trditve, ki uveljavljajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje sklenjene pogodbe ni presojalo v povezavi s prav tako sklenjenim Sporazumom o dolgoročnem poslovnem poslovanju (priloga B2). Pri tem pritožbeno sodišče kot pravilne potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da sta Pogodba in sporazum ločena dogovora, pri čemer je toženka svoje obveznosti sprejela na podlagi Pogodbe, katere veljavnost ni bila sporna. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo da Pogodba po vsebini predstavlja kupno pogodbo, v kateri je toženka nastopala kot kupec. Drugačna pritožbena razlaga vsebine Pogodbe ne drži. Pravilno je tudi ocenilo, da toženka ni dokazala svojih trditev, da bi zgolj preprodajala apnenčevo moko (C) T.Š.. Pri tem je pravilno zaključilo, da se trditve toženke, da sta se zakonita zastopnika pravdnih strank še pred sestavo sporazuma in Pogodbe dogovorila, da bo tožena stranka prodajala apnenčevo moko T.Š. po 10% višji ceni, kot jo bo odkupila od tožnice, kar naj bi predstavljalo plačilo za preprodajo, nanašajo na fazo pogajanj pred sklenitvijo pogodbe, ki niso pravno zavezujoča (1. odstavek 20. člena OZ). Pravilno je zaključilo, da niso važni nagibi in ozadje sklenjene pogodbe, na katere se je sklicevala tožena stranka, zato je pravilno ocenilo, da so trditve tožene stranke v to smer nepomembne. Dokazovanje pravno nepomembnih dejstev pa ni potrebno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je zavrnilo dokaz z zaslišanjem obeh zastopnikov pravdnih strank, njuno soočenje in zaslišanje zakonitega zastopnika T.Š.. Iz Pogodbe kot rečeno nedvoumno izhaja, da gre za prodajno pogodbo z vsemi bistvenimi sestavinami in povsem jasnimi določili.

V pritožbi zatrjevano dejstvo, da soglasje volj glede vsebine, kot je zapisana v Pogodbi, ni bilo nikoli podano, je v nasprotju s predloženimi dokazi, predvsem s podpisano pogodbo (priloga A3), ki pomeni in predstavlja ravno soglasje pogodbenih strank o njenih bistvenih sestavinah, torej njeni vsebini (15. člen OZ). Zatrjevanje, da je to soglasje zgolj navidezne narave in zatorej nima učinka, pa je neupoštevna pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to pa se za navidezni dogovor zahteva zavestno razhajanje med voljo in izjavo obeh strank, kar toženka niti ne trdi niti takšno strinjanje obeh strank o navideznem soglasju ne izhaja iz predloženih dokazov. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da ni mogoče razbrati, kakšen interes bi v konkretnem primeru pravdni stranki z navideznim soglasjem zasledovali in zakaj ne bi sklenili takšne pogodbe, za kakršno naj bi po navedbah toženke potemtakem bilo podano soglasje, torej posredniške oziroma komisijske pogodbe.

Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora toženke o navideznosti pogodbe in v tej smeri ni izvajalo dokazov, je po mnenju pritožnice zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena. Toženka je ugovor glede navideznosti dogovora med pravdnima strankama prvič uveljavljala šele v pritožbi, zato se sodišče prve stopnje po naravi stvari do njega ni moglo opredeliti kot tudi ni moglo v tej smeri izvajati kakršnihkoli dokazov.

Toženka je v drugi pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2009 postavila pobotni ugovor v višini 42.107,32 EUR. Navedla je, da je v primeru vrnitve popusta tožnici oškodovana za znesek 315.805,11 EUR z DDV, ki bi ga lahko dobila od prodaje svoje apnenčeve moke oziroma 35.089,26 EUR z DDV, ki bi ga morala dobiti za to, ker se je zavezala, da bo T.Š. prodala tudi apnenčevo moko tožnice in ne le svoje. Nadalje je poudarila, da sta bili pravdni stranki dogovorjeni za plačilo za preprodajo apnenčeve moke, zato je toženka do tega plačila upravičena. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tako postavljeni pobotni ugovor predstavlja neposlovni odškodninski zahtevek, pri čemer iz trditvene podlage toženke ni razvidno, v čem je protipravnost tožničinega ravnanja, zaradi česar je njen zahtevek nesklepčen in posledično neutemeljen. Pri tem dodaja, da bi bila tudi v primeru opredelitve temelja v pobot uveljavljane terjatve kot poslovne odškodninske obveznosti odločitev enaka. Kot rečeno, zatrjevani (ustni) dogovor o plačilu za preprodajo po ugotovitvah sodišča prve stopnje že iz zgoraj navedenih razlogov ni pravno zavezujoč, saj spada v fazo pogajanj pred sklenitvijo pogodbe (priloga A3), zato tožnica ni kršila nobene pogodbene obveznosti, s čimer ni izpolnjena predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti. V kolikor pritožnica uveljavlja, da njen pobotni ugovor temelji na poslovni obveznosti po nekakšni dodatni ustni pogodbi, sklenjeni poleg in neodvisno od sklenjene prodajne pogodbe (priloga A3), gre za neupoštevno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP).

Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženki naložilo, da mora tožnici plačati vtoževani znesek.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške pritožbenega postopka. Tudi tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben, ker ni pripomogel k razjasnitvi stvari (1. odstavek 155. člena ZPP).