Jedro

Izdajo začasne odredbe je mogoče zahtevati le ob vloženi tožbi, ta pa zoper procesni sklep, izdan na podlagi 30. člena ZUS, ni dopustna. Zato je nedopustna tudi zahtevana začasna odredba.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo predlog tožeče stranke za spremembo tožbe (točka 1. izreka) in na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena zavrglo predlog tožeče stranke za spremembo zahteve za izdajo začasne odredbe (točka 2. izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka dne 13.4.2004 pri tem sodišču vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.3.2004, s katero je tožena stranka odločila, da se iz registra avto šol izbrišejo poslovne enote tožeče stranke s sedeži v D., R/K, P. in S.G. Dne 26.4.2004 pa je tožeča stranka pri tem sodišču vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev navedene odločbe tožene stranke do pravnomočne odločitve sodišča v upravnem sporu. Dne 7.5.2004 pa je tožeča stranka pri tem sodišču predlagala razširitev tožbe z dne 13.4.2004 in zahteve za izdajo začasne odredbe z dne 26.4.2004. V predlogu je navedla, da je tožena stranka s sklepom z dne 21.4.2004 na podlagi 30. člena ZUS odločila o zahtevi tožeče stranke, da se odloži izvršitev odločbe tožene stranke o izbrisu poslovnih enot iz registra avto šol in sicer tako, da je zahtevo zavrnila. Ker se z navedeno odločitvijo tožene stranke ne strinja predlaga, da sodišče dopusti razširitev tožbe z dne 13.4.2004 na sklep tožene stranke z dne 21.4.2004 tako, da se zahtevi za odpravo odločbe tožene stranke z dne 24.3.2004 doda zahteva za odpravo sklepa tožene stranke z dne 21.4.2004. Predlaga tudi razširitev zahteve za izdajo začasne odredbe z dne 26.4.2004 tako, da se zahtevi za odložitev izvršitve odločbe tožene stranke doda zahteva za odložitev izvršitve sklepa z dne 21.4.2004. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbo 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) ter določbo 16. člena ZUS. Navaja, da je tožeča stranka predlagala razširitev tožbe z uveljavljanjem drugega zahtevka poleg obstoječega - da se tožba razširi tudi na sklep tožene stranke z dne 21.4.2004. Ta sklep pa je le procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe pri sodišču. V zahtevi za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe mora tožeča stranka izkazati, da je upravni organ njeno zahtevo zavrnil ali da o njej ni odločil v predpisanem roku sedem dni. Če tožeča stranka to izkaže, sodišče samo opravi preizkus ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po določbi 30. člena ZUS. Sodišče torej ne preverja zakonitosti sklepa, s katerim je tožena stranka na podlagi 30. člena ZUS zavrnila zahtevo za izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno ureditev, tako upravni organ kot tudi sodišče samostojno ugotavljata, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS. Zato po presoji sodišča ni podan pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje negativne odločitve tožene stranke o zahtevi za izdajo začasne odredbe s tožbo v upravnem sporu. Sodno varstvo je namreč tožeči stranki zagotovljeno s tem, da lahko enako zahtevo vloži pri sodišču na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS. Navedeno sodno varstvo je tudi učinkovitejše, saj mora sodišče o začasni odredbi odločiti v roku sedem dni.

Razširitev zahteve za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrglo z utemeljitvijo, da je sprememba zahtevka po določbi 184. člena ZPP mogoča le do konca glavne obravnave, kar v tem primeru pomeni, do odločitve sodišča. Tožeča stranka pa je vlogo za razširitev zahteve vložila dne 7.5.2004, torej potem, ko je sodišče že odločilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe (sklep sodišča z dne 6.5.2004).

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je s predlogom za razširitev predlagane začasne odredbe dejansko zahtevala prav to, kar bi po mnenju sodišča morala storiti, in sicer zahtevala je odložitev izvršitve odločbe tožene stranke do pravnomočne odločitve sodišča. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi zato, ker s tem, ko je sodišče predlog zavrglo, tožeči stranki ni nudilo nikakršnega sodnega varstva. Ni pravilno stališče sodišča, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo zoper sklep, s katerim je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Ta odločitev tožene stranke je samostojna odločba in je zoper njo dopusten upravni spor. Meni, da bi moralo sodišče o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti po vsebini. Ugotoviti bi moralo, ali so izpolnjeni pogoji za odložitev izvršitve sklepa tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče poda mnenje o pravilni uporabi Zakona o varnosti cestnega prometa. Trenutno stanje namreč grobo posega v pravico tožeče stranke do svobodne gospodarske pobude, ki je varovana z določbo 74. člena Ustave RS. Tožeča stranka namreč zaradi, po mnenju tožeče stranke zmotne uporabe materialnega prava, ne more opravljati pomembnega dela svoje gospodarske dejavnosti.

Navaja še, da ko je zahtevala izdajo začasne odredbe, še ni bila seznanjena z dejstvom, da je bila začasna odredba zavrnjena, saj ji odločba sodišča ni bila vročena. Dejstvo, da stranke o odločitvi sodišč niso obveščene tistega dne, ko je odločitev sprejeta, ne more biti v škodo strank, saj jim je s tem onemogočeno učinkovito sodno varstvo, ki ga varuje Ustava RS. Ob taki situaciji bi moralo sodišče prve stopnje, ali obravnavati zahtevano začasno odredbo kot novo zahtevo, ali pa obravnavati tožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 7.5.2004 predlagala, da se tožba z dne 13.4.2004, s katero je zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 24.3.2004 razširi tako, da se odpravi tudi sklep tožene stranke z dne 21.4.2004. Z isto vlogo je še predlagala, da se zahteva za izdajo začasne odredbe z dne 26.4.2004 razširi tudi na navedeni sklep. Po presoji pritožbenega sodišča navedene vloge ni mogoče obravnavati kot razširitev tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe, ampak kot novo tožbo in novo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Po določbi 33. člena ZUS namreč tožnik lahko uveljavlja več tožbenih zahtevkov z eno tožbo, če so uperjeni proti istemu tožencu, če temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in če je pristojno isto sodišče. V obravnavanem primeru se prvotni tožbeni zahtevek nanaša na odločbo tožene stranke o izbrisu poslovnih enot iz registra avto šol na podlagi Zakona o varnosti cestnega prometa. Sklep tožene stranke z dne 21.4.2004 pa je izdan na drugi dejanski in pravni podlagi. S tem sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 30. člena ZUS odločila o zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se do odločitve sodišča v upravnem sporu odloži izvršitev odločbe tožene stranke o izbrisu poslovnih enot iz registra avto šol in sicer tako, da je zahtevo zavrnila. Ta sklep je procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe pri sodišču. Po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS namreč lahko tožnik zahteva odložitev izvršitve upravnega akta pri sodišču le, če s tako zahtevo ni uspel pri upravnem organu. To pa je tožeča stranka tudi storila in sicer z zahtevo z dne 26.4.2004, o kateri je bilo odločeno s pravnomočnim sklepom Upravnega sodišča RS, št. U 143/2004 z dne 6.5.2004. Neodločitev ali zavrnitev upravnega organa, pristojnega za izvršbo po določbi 30. člena ZUS le omogoča tožniku zahtevati začasno odredbo pri sodišču. To pomeni, da je sklep tožene stranke z dne 21.4.2004 o zavrnitvi zahteve za odložitev izvršitve v upravnem sporu izpodbijane odločbe le procesni sklep, ne pa odločitev o kakšni pravici ali pravni koristi tožeče stranke. Ob taki ureditvi v ZUS in ker tudi noben drug zakon drugače ne določa, tožba zoper tak sklep ni dopustna. Torej gre za akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati s tožbo. In ker je mogoče zahtevati izdajo začasne odredbe le ob vloženi tožbi, ta pa zoper procesni sklep, izdan na podlagi 30. člena ZUS ni dopustna, je nedopustna tudi zahtevana začasna odredba.

Ker je sodišče pravilno ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o tožbi in o začasni odredbi, je odločitev sodišča pravilna. Sodišče je sicer tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe nepravilno poimenovalo kot predlog za spremembo tožbe in začasne odredbe in odločitev nepravilno oprlo na določbi 4. točke in 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, namesto na določbo 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS in določbo 69. člena ZUS, kar pa ni vplivalo na odločitev, saj je po obeh pravnih podlagah odločitev enaka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.