Jedro

Tudi za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, je lahko vložena zasebna tožba s strani oškodovancev.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca zasebnih tožilcev M.V. in D.K. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je bila zasebna tožba zasebnih tožilcev M.V., predsednika Izvršnega sveta X in D.K., sekretarja za Občo upravo X, zoper obd. M.K. zaradi očitka kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po II. v zvezi s I. odst. 108.čl. KZ RS, iz razlogov po I. odst. 438. čl. ZKP v zvezi s 3. tč. I. odst. 270. čl. istega zakona ter v zvezi z II. odst. 114. čl. KZ RS zavržena. Razen tega je bilo odločeno, da morata zasebna tožilca nerazdelno plačati stroške ter potrebne izdatk eobdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika, obenem pa tudi vsak po 15.000 tolarjev povprečnine.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožil pooblaščenec zasebnih tožilcev iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano "sodbo" razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče ima prav, da se pregon začne po uradni dolžnosti, če so kazniva dejanja iz čl. 106 do 108 KZ RS storjena proti državnemu organu družbenopolitičnih skupnosti, uradni ali vojaški osebi z opravljanjem njihove funkcije, vendar pa je obenem prezrlo določbe Zakona o kazenskem postopku, ki v čl. 148 in 150 predpisujejo postopek z naznanilom kaznivega dejanja oziroma ovadbo, pa tudi zasebno tožbo za tista dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti.

Kot takšno pa je nedvomno potrebno ocenjevati zasebno tožbo obeh zasebnih tožilcev. Zato je sodišče po zakonu zavezano, da takšno zasebno tožbo, če je bila pravočasno vložena in sposobna za obravnavanje ne glede na to, kdo jo je vložil ali zasebni tožilec ali odvetnik kot njegov pooblaščenec, takoj odstopi javnemu tožilcu, ne pa da postopa tako, kot je v obravnavanem primeru postopalo prvostopno sodišče, to je, najprej jo je obravnavalo, nato razsodilo in šele, ko je bila prvostopna sodba razveljavljena, jo je zavrglo, ker ni bila odstopljena javnemu tožilcu. Torej bo moralo prvostopno sodišče tako v svojstvu državnega organa postopati po določilih I. odst. 148. čl., kakor tudi v svojstvu sodišča v smislu III. odst. 158. čl. ZKP, kar bi pravzaprav že moralo storiti takoj po prejemu zasebne tožbe. Stališča, da zasebni tožilec sam ne bi mogel vložiti zasebne tožbe za takšno kaznivo dejanje, kot je obravnavano, pa ni moč zagovarjati, saj sta prav njegova čast in dobro ime zaščiteni v njegovem osebnem interesu, kadar pa so podane okoliščine iz določil čl. 114 KZ RS, pa sta njegova čast in dobro ime zaščitena še močneje, še v interesu organa, v okviru katerega delata in kar spada tudi v pristojnost javnega tožilca. V kolikor javni tožilec ne bo povzel pregona, bo namreč potrebno zadevo obravnavati kot pravočasno vloženo zasebno tožbo in jo kot tako tudi rešiti.