Jedro

Osnovno pravilo glede porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti organov vodenja in nadzora je opredeljeno v drugem odstavku 263. člena ZGD-1, ki določa obrnjeno dokazno breme glede skrbnosti ravnanja teh organov. Iz tega pravila sicer izhaja, da je trditveno breme glede nastale škode na tistem, ki uveljavlja odškodninski zahtevek. Vendar ima tožeča stranka prav, ko v reviziji izpostavlja, da se procesno dokazno breme med postopkom lahko premešča z ene stranke na drugo. S tem, ko je tožeča stranka vseskozi zatrjevala, da realno pričakovanih sinergijskih učinkov ni bilo, je zatrjevala negativno dejstvo, s katerim je utemeljevala škodo v obliki preplačane realne vrednosti deleža. S tem pa se je dokazno breme dokazovanja pozitivnega dejstva, kakšne sinergijske učinke so pričakovali in zakaj so soglašali, da ti odtehtajo za 13,9 Mio EUR višjo ceno za 10-odstotni delež v holdingu, prevalilo na tožence.

Tožničino naknadno priznanje ocenjene vrednosti družbe A. v višini cenitve družbe B., ki je bila podlaga za odločanje tožencev, pomeni skrčitev tožbene argumentacije, s katero je utemeljevala tožbeni zahtevek. Pravilno je stališče revidenta, da je takšna sprememba v korist tožene stranke in je odraz razpravnega načela (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato tako spremenjeni trditveni podlagi tožena stranka ne more nasprotovati. Na tako priznana dejstva je vezano tudi sodišče, razen če bi šlo za priznanje dejstva z namenom nedovoljenega razpolaganja z zahtevkom (prvi odstavek 214. člena ZPP).

Če bi toženci uspeli dokazati, da so bila pričakovanja sinergijskih učinkov ob sprejemu poslovne odločitve realna in so opravičevala dvig cene kupljenih delnic, bi to samo po sebi izključilo obstoj škode, na katero se je sklicevala tožeča stranka. V delu, v katerem pa toženci takšnih pričakovanj ne bi uspeli utemeljiti, bi bila izkazana škoda v obsegu, v katerem so se takšna nerealna pričakovanja odražala v višji nakupni ceni delnic. Zato se izkaže kot neutemeljen ugovor tožencev, da naj bi tožeča stranka s svojim kasnejšim ravnanjem pretrgala vzročno zvezo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

dškodninska odgovornost člana nadzornega sveta - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo - dokazno breme tožnika - informativni dokaz

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek**

1. Tožeča stranka zatrjuje, da so toženci opustili dolžno skrbnost pri podaji soglasja k nakupu 10-odstotnega deleža v slovaškem holdingu A. a. s. (v nadaljevanju A.), ker niso razpolagali s cenitvijo vrednosti 10-odstotnega deleža v A. in ker niso upoštevali, da kapitalska udeležba v višini 10 % v A. z enim članom v tričlanski upravi in enim članom v petčlanskem nadzornem svetu ne zagotavlja sinergij. Še posebej je temu tako, ker gre za kapitalsko udeležbo v finančnem holdingu, ne pa v hčerinskih družbah holdinga, ki bi lahko poslovno sodelovale s tožečo stranko. Škoda zaradi previsoke vrednosti 10-odstotnega deleža A. naj bi znašala 5,73 Mio EUR, in sicer pomeni razliko med 10 % od zgornje meje cenitve A. po poročilu družbe Deloitte (11,9 Mio EUR) in ceno, ki izhaja iz cenitve A., ki jo je opravila družba Taxgroup in jo je predložila tožeča stranka (6,17 Mio EUR). Škoda zaradi neobstoječih sinergij naj bi znašala 13,9 Mio EUR, kar pomeni razliko med ceno po prodajni pogodbi o nakupu deleža, s katero je soglašal nadzorni svet (25,8 Mio EUR), in najvišjim zneskom 10-odstotnega deleža zgornje meje cenitve A. po poročilu družbe Deloitte (11,9 Mio EUR).

**Dosedanji potek postopka**

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode, ki naj bi jo z neskrbnim ravnanjem povzročili toženci in toženka (v nadaljevanju toženci) kot člani nadzornega sveta pri tožeči stranki.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 24/2020 z dne 7. 7. 2020 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj: - Ali so toženci v konkretnem primeru utemeljeno lahko pričakovali sinergijske učinke? - Ali je sodišče pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu glede tega, ali je bilo v konkretnih okoliščinah utemeljeno pričakovati sinergijske učinke in kolikšni bi ti učinki bili? - Ali je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni postavilo izvedenca, ki bi opravil cenitev vrednosti 10 % deleža A., izhajajoč iz vrednosti 100 % deleža A., kakršno je ugotovila družba Deloitte in ki jo je tožeča stranka priznala? - Ali so tožeča stranka oziroma njeni predstavniki v organih upravljanja in nadzora A. pretrgali vzročno zvezo?

5. Glede na diferencirano uveljavljano škodo se prvo in drugo dopuščeno revizijsko vprašanje nanašata na škodo v obliki upoštevanih (neobstoječih) sinergij, tretje dopuščeno vprašanje na škodo v obliki previsoko ocenjenega 10-odstotnega deleža A.1, četrto vprašanje pa na obstoj oziroma pretrganje vzročne zveze med opustitvijo tožencev in nastalo škodo.

6. Tožeča stranka vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je uveljavljala pred sodiščem druge stopnje, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da razveljavi odločbo sodišča druge stopnje oziroma sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje. V obeh primerih predlaga, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, vključno z revizijskimi stroški tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za primer vrnitve zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje tožeča stranka predlaga, da se zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku.

7. Revizija je bila vročena nasprotni pravdni stranki. Vsi toženci so nanjo odgovorili in predlagali zavrnitev revizije.

**Relevantno dejansko stanje**

8. Toženci so kot člani nadzornega sveta soglašali z nakupom 10-odstotnega deleža delnic v slovaškem holdingu A. za ceno 25,8 Mio EUR. Prodajna pogodba je bila sklenjena 9. 9. 2008. 9. Tožeča stranka je s kapitalsko udeležbo po dogovoru s prodajalcem deleža pridobila po enega člana v tričlanski upravi in v petčlanskem nadzornem svetu holdinga A. 10. Toženci so odločali na podlagi Poročila o pošteni tržni vrednosti A., ki ga je pripravila revizijska hiša Deloitte V tem poročilu so bile izračunane sedanje vrednosti učinkov sinergij v višini 46 Mio EUR v petih letih (točka 78 obrazložitve sodišča prve stopnje), poštena tržna vrednost A. na dan 31. 12. 2007 je bila ocenjena med 104 in 119 Mio EUR. Družba Deloitte se je za namen izračuna sedanje vrednosti sinergijskih učinkov zanesla izključno na informacije, ki jih je zagotovilo vodstvo tožeče stranke in ni opravila ločenega preverjanja utemeljenosti postavk (točka 46 obrazložitve sodišča prve stopnje). Opozorilo je navedeno v cenitvenem poročilu (točka 70 obrazložitve sodišča prve stopnje).

11. Učinke sinergij je za poročilo izdelal C. C., izvršni direktor za razvoj in marketing pri tožeči stranki, ki je imel za to potrebna znanja in izkušnje (točka 79 obrazložitve sodišča prve stopnje).

12. Predvideni sinergijski učinki zaradi kapitalske udeležbe tožeče stranke v holdingu A. so se realizirali v zanemarljivem obsegu.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da člani nadzornega sveta pri odločanju o soglasju k nakupu 10-odstotnega deleža v holdingu A. niso ravnali s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Toženci niso pridobili podatka o vrednosti 10-odstotnega deleža A., da ta ni izračunan, pa je izhajalo že iz opozoril revizijske hiše Deloitte v Poročilu o pošteni vrednosti A. Toženci bi morali v zvezi s tem zahtevati dodatna pojasnila. Prav tako nihče od tožencev ni kakorkoli preverjal ali zahteval pojasnil o pričakovanih vplivih nakupa na poslovanje tožeče stranke, predvsem o povečanju pretovora in o njegovi uresničljivosti ob predpostavki nakupa 10 % delnic A. (točki 83 in 92 obrazložitve sodišča prve stopnje). Tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje kljub temu zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala nastanka in višine škode, prav tako ni bila dokazana vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem tožencev.

14. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da toženci niso ravnali s skrbnostjo, kakršna se zahteva po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah2 (v nadaljevanju ZGD-1), saj niso pridobili ustreznih informacij za odločitev o soglasju k nakupu 10-odstotnega deleža v A. A če upravi ni mogoče očitati ničesar, potem zaradi ravnanja tožencev ni nastala nobena škoda in med sicer neskrbnim ravnanjem tožencev in zatrjevano škodo ni vzročne zveze. Vzročna zveza se prepleta z vprašanjem protipravnosti ravnanja v delu, v katerem tožeča stranka tožencem očita, da ne bi smeli dati soglasja za ceno, ki vključuje pričakovane sinergijske učinke. Kot pomembno je izpostavilo ravnanje tožeče stranke po razrešitvi tožencev, saj tožena stranka ni pokazala pripravljenosti za medsebojno sodelovanje, temveč je predvsem izpostavljala pomisleke v poslovanju holdinga A. in o njegovem pravilnem korporativnem upravljanju. Težave so se pokazale tudi zaradi ovadbe za kazenski postopek, ki jo je podala tožeča stranka zoper drugega delničarja v holdingu A. – prodajalca 10-odstotnega deleža v A. Sodišče druge stopnje je tako pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo škodo, tudi če je bila podana, pretrgana, oziroma je najmanj k nastali škodi prispevala tudi tožeča stranka. Glede višine škode pa je ugotovilo, da je tožeča stranka ne bi mogla dokazati zgolj z dokazovanjem vrednosti 10-odstotnega deleža v A. Tožeča stranka je sicer predlagala izvedenca, ki naj bi presojal vhodne podatke in točnost izračuna sinergij, a gre po stališču sodišča druge stopnje pri tem za nedopusten informativni dokaz.

**Revizijske navedbe**

15. Revidentka sodišču prve in druge stopnje očita zmotno uporabo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu v zvezi z dokazovanjem učinkov sinergij. Četudi je bilo materialno dokazno breme ves čas postopka na tožeči stranki, naj bi se procesno breme med postopkom prevalilo na toženo stranko, ki bi morala z nasprotnim dokazom izničiti uspeh dokazovanja tožeče stranke. Prav tako mora po ustaljenem stališču dokazno breme nositi tisti, ki dokazuje obstoj dejstva, ne tisti, ki dokazuje njegov neobstoj. Tožeča stranka je dokazovala in z izvedencem dokazala, da nakup 10-odstotnega deleža v A. ne zagotavlja doseganja učinkov sinergij, s čimer se je procesno breme prevalilo na toženo stranko. Ta bi morala zatrjevati in dokazati, zakaj naj bi bilo v danih okoliščinah mogoče pričakovati sinergijske učinke in kakšni naj bi ti bili.

16. Tožeča stranka v reviziji vztraja pri svojem stališču, da bi moralo sodišče izvesti predlagani dokaz z izvedencem, ki naj bi ugotovil vrednost 10-odstotnega deleža v A. na podlagi cenitve celotnega holdinga A. revizijske hiše Deloitte Tožeča stranka je namreč izrecno priznala to cenitev in ni vztrajala pri cenitvi družbe Taxgroup, na katero se je sklicevala v tožbi. Sodišče naj bi s tem, ko ni postavilo izvedenca, ki bi moral ugotoviti vrednost 10-odstotnega deleža v A. na podlagi cenitve celotnega holdinga A. revizijske hiše Deloitte, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

17. Tožeča stranka sodišču druge stopnje očita tudi napačno presojo vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo. Nasprotuje zaključku sodišča, da je bila vzročna zveza, tudi če je bila podana, pretrgana oziroma najmanj, da je k nastali škodi prispevala tožeča stranka (točka 7 obrazložitve sodbe). Takšen zaključek je po stališču tožeče stranke diametralno nasproten zaključku pritožbenega sodišča v 6. in 8. točki obrazložitve, da vzročne zveze med ravnanjem tožencev in nastalo škodo ni. Da bi bila vzročna zveza z ravnanjem tožeče stranke lahko pretrgana, mora ta najprej obstajati. Ker sinergijski učinki niso bili natančno opredeljeni, tudi ni mogoče opredeliti dogodka, ki bi lahko preprečil njihovo uresničitev.

**Glede prvega in drugega dopuščenega vprašanja**

18. Vrhovno sodišče je v postopku za dopustitev revizije dopustilo dve vprašanji, ki se nanašata na učinke sinergij pri nakupu 10-odstotnega deleža v A. Najprej bo pojasnilo odgovor na drugo vprašanje, saj bi bil odgovor na prvo vprašanje mogoč zgolj ob predpostavki pozitivnega odgovora na drugo dopuščeno vprašanje.

19. Toženci so dali soglasje k nakupu 10-odstotnega deleža v holdingu A. za ceno 25,8 Mio EUR, pri čemer je tožeča stranka z nakupom deleža pridobila tudi enega člana v tričlanski upravi holdinga in enega člana v petčlanskem nadzornem svetu holdinga. V ceno je bilo vključenih 13,9 Mio EUR kot plačilo zaradi pričakovanih sinergijskih učinkov. Ključna okoliščina pri odločanju za nakup naj bi bilo pričakovanje tožencev, da se bodo prihodki tožeče stranke povečali zaradi večjega pretovora. Nakup naj bi bil tudi skladen z razvojno strategijo tožeče stranke in naj bi predstavljal nadgradnjo obstoječega poslovnega sodelovanja. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da bi holding A. z ustreznim strateškim načrtom, ki bi ga zastavil za daljše obdobje, lahko pomembno vplival na to, da bi se določene blagovne skupine pretovarjale preko koprskega pristanišča. Do tega bi prišlo s tvornim in aktivnim sodelovanjem v organih holdinga. Pri odločitvi sodišč prve in druge stopnje je torej odtehtal posredni vpliv, ki bi ga tožeča stranka lahko imela v holdingu A. zaradi personalnih povezav. Po ugotovitvah sodišča druge stopnje je namreč izvedenec potrdil, da so v takih primerih možni učinki na poslovanje, podobni sinergijskim. Sodišče prve stopnje pa je prek izvedenca ugotovilo, da lahko osebni stiki v vodstvu družbe omogočajo ustvarjanje koristi, ki se jih smiselno lahko opredeli kot sinergijske učinke (točka 75 obrazložitve). Vendar je po drugi strani sodišče prve stopnje povzelo tudi ugotovitve izvedenca, da sta 10-odstotni delež v lastništvu gospodarske družbe in pravica do soupravljanja premalo, da bi omogočala prepoznavne sinergijske učinke. Prav tako je po ugotovitvah sodišča druge stopnje izvedenec potrdil, da so v takih primerih možni učinki na poslovanje, a da jih ne znajo meriti. Revizijsko sodišče zato pojasnjuje, da so v poslovnem svetu takšne špekulacije s sinergijami sicer pričakovane in utegnejo obroditi sadove, a niso zanesljive in – po besedah izvedenca – niso merljive. Zgolj iz takšnih dejanskih zaključkov, ki temeljijo na hipotetičnih vplivih personalnih povezav v ciljni družbi na poslovanje tožeče stranke, zato ni mogoče zanesljivo sklepati na utemeljenost sinergijskih učinkov, ki so bili vključeni v nakupno ceno 10 % deleža v ciljni družbi. Takšno sklepanje namreč še ne omogoča preizkusa, kako naj bi se ta učinek smel odraziti v (višji) ceni deleža, ki je predmet nakupa.3 Zadovoljitev zgolj s hipotetično možnostjo nastanka tovrstnih učinkov bi ponujala nesprejemljivo razlago, da le-ta upravičuje kakršnokoli povečanje cene kupljenega deleža. 20. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi (6. točka obrazložitve) pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu tožeča stranka ni uspela dokazati svojih trditev, da v konkretnem primeru ni bilo mogoče pričakovati sinergij. Takšno stališče je materialnopravno zmotno.

21. Utemeljeno pričakovanje sinergijskih učinkov, ki so bili vključeni v ceno nakupa 10 % deleža, je odločilno dejstvo za presojo obstoja škode, ki jo je zatrjevala tožeča stranka. Osnovno pravilo glede porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti organov vodenja in nadzora je opredeljeno v drugem odstavku 263. člena ZGD-1, ki določa obrnjeno dokazno breme glede skrbnosti ravnanja teh organov. Iz tega pravila sicer izhaja, da je trditveno breme glede nastale škode na tistem, ki uveljavlja odškodninski zahtevek. Vendar ima tožeča stranka prav, ko v reviziji izpostavlja, da se procesno dokazno breme med postopkom lahko premešča z ene stranke na drugo. S tem, ko je tožeča stranka vseskozi zatrjevala, da realno pričakovanih sinergijskih učinkov ni bilo, je zatrjevala negativno dejstvo, s katerim je utemeljevala škodo v obliki preplačane realne vrednosti deleža. S tem pa se je dokazno breme dokazovanja pozitivnega dejstva, kakšne sinergijske učinke so pričakovali in zakaj so soglašali, da ti odtehtajo za 13,9 Mio EUR višjo ceno za 10-odstotni delež v holdingu, prevalilo na tožence.

22. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da naj bi bili toženci zgolj zaradi tega, ker nimajo več dostopa do tožeče stranke, bistveno šibkejša stranka in bi bilo dokazovanje potencialnih sinergijskih učinkov zanje zato pretežko breme. Iz takšne ocene ne izhaja, omejitev dostopa do katerih podatkov naj bi oteževalo procesni položaj tožencev. Če bi toženci podrejen položaj utemeljevali na ravnanju same tožeče stranke, procesna pravila omogočajo uravnoteženje položaja s pravili o edicijski dolžnosti (227. člen ZPP).

23. To pa pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili pravila o dokaznem bremenu glede utemeljeno pričakovanih sinergijskih učinkov in kolikšni naj bi ti bili. V posledici te kršitve je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar onemogoča tudi odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje.

**Glede tretjega dopuščenega vprašanja**

24. Tožeča stranka je v tožbi kot škodo uveljavljala tudi preplačilo vrednosti 10-odstotnega deleža v višini 5,73 Mio EUR, kot razliko med 10 odstotkov od zgornje meje cenitve A. po poročilu družbe Deloitte (11,9 Mio EUR) in ceno, ki izhaja iz cenitve A. s strani družbe Taxgroup, ki jo je predložila tožeča stranka (6,17 Mio EUR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi bil edini primeren dokaz samostojna cenitev, ki bi jo opravil izvedenec finančne stroke. Vendar tožeča stranka kljub več pozivom sodišča ni predložila podatkov, ki bi omogočali neodvisno cenitev holdinga A., na podlagi katere bi bilo potem mogoče opraviti oceno 10-odstotnega deleža holdinga. Pozneje je tožeča stranka priznala cenitev A. revizijske hiše Deloitte in predlagala, naj sodišče postavi izvedenca, ki naj na podlagi ugotovljene vrednosti celotnega holdinga, kot jo je ugotovila družba Deloitte, ugotovi vrednost 10-odstotnega deleža holdinga.

25. Tožeča stranka sodišču prve stopnje v reviziji očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz razloga, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem. Tožeča stranka se je sklicevala na nižjo vrednost od 11,9 Mio EUR (kolikor znaša preračun alikvotnega 10 odstotnega deleža od vrednosti celotnega holdinga, ugotovljene s strani revizijske hiše Deloitte, ki so jo upoštevali toženci). Izhajala je iz predpostavke, da je v vrednosti 100 odstotkov deleža ciljne družbe vračunan vpliv kontrolnega deleža, ki takšnemu imetniku pripada. Vrhovno sodišče kot življenjsko sprejemljivo sprejema tudi izhodišče tožeče stranke, da se ta vpliv z zmanjševanjem deleža, ki je na razpolago investitorju, ustrezno zmanjšuje. Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je v tem delu trditveno in dokazno breme ostalo na strani tožeče stranke.

26. Za ugotovitev poštene vrednosti 10-odstotnega deleža ciljne družbe (brez upoštevanja sinergijskih učinkov) sta torej pomembni dve (dejanski) predpostavki. Prvo predstavlja vrednost 100 % deleža družbe, drugo pa vpliv velikosti deleža (10 %) na ceno v primerjavi z alikvotnim delom vrednosti 100 % deleža. 27. Tožeča stranka je po tem, ko je priznala cenitev holdinga A. revizijske hiše Deloitte, sodišču predlagala, naj izvedenec na podlagi te cenitve opravi preračun vrednosti 10-odstotnega deleža A. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da naj tožeča stranka višine škode zgolj z dokazovanjem vrednosti 10 % holdinga ne bi mogla dokazati. To stališče je sprejelo ob napačni predpostavki, da tožeča stranka ni dokazala neutemeljenosti pričakovanja sinergijskih učinkov zaradi nakupa 10-odstotnega deleža holdinga (glej 21. točko obrazložitve). Za sodišče prve stopnje ni bil sprejemljiv dokazni predlog, da naj bi izvedenec vrednost 10-odstotnega deleža A. ocenil na podlagi cenitve družbe Deloitte, saj je izvedenec izrazil strokovne zadržke do tega poročila.

28. Vrhovno sodišče pritrjuje revizijskim očitkom, da je sodišče prve stopnje, s tem ko ni upoštevalo spremenjene trditvene podlage tožeče stranke (priznanje ocenjene vrednosti družbe A.), poseglo v njeno pravico do uveljavljanja sodnega varstva. Tožničino naknadno priznanje ocenjene vrednosti družbe A. v višini cenitve družbe Deloitte, ki je bila podlaga za odločanje tožencev, pomeni skrčitev tožbene argumentacije, s katero je utemeljevala tožbeni zahtevek. Pravilno je stališče revidenta, da je takšna sprememba v korist tožene stranke in je odraz razpravnega načela (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato tako spremenjeni trditveni podlagi tožena stranka ne more nasprotovati. Na tako priznana dejstva je vezano tudi sodišče, razen če bi šlo za priznanje dejstva z namenom nedovoljenega razpolaganja z zahtevkom (prvi odstavek 214. člena ZPP). Iz izpodbijanih sodb ni razvidno, da bi sodišči v ravnanju tožeče stranke zaznali takšno nedovoljeno razpolaganje.

29. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje je kronološko povzeto postopanje sodišča prve stopnje v povezavi s tožničinim predlogom izvedbe dokaza z izvedencem (točke 122 do 127 obrazložitve) in se nanaša predvsem na neuspelo omogočanje vpogleda izvedenca v poslovno dokumentacijo družbe A. Vendar je iz nadaljnje utemeljitve neuspeha tožeče stranke pri dokazovanju škode (predvsem v točkah 130 do 134 obrazložitve) razvidno, da njen neuspeh temelji predvsem na neuspelem dokazu prave vrednosti 100-odstotnega deleža družbe A, katero pa je tožeča stranka priznala v višini, kot so jo upoštevali tudi toženci pri izdaji soglasja. Takšne obrazložitve ni mogoče razumeti kot da navedena priznana vrednost družbe A. ne omogoča strokovne ocene (za kar sodišče potrebuje izvedenca) vpliva velikosti deleža (le) v višini 10 odstotkov na pošteno tržno ceno takšnega deleža (brez vpliva sinergijskih učinkov).

30. Zato je utemeljen revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za postavitev izvedenca, ki bi opravil cenitev vrednosti 10-odstotnega deleža družbe A., izhajajoč iz priznane vrednosti 100-odstotnega deleža te družbe. Če bi sodišče takšnemu dokaznemu predlogu tožeče stranke sledilo, bi bil tudi izvedenec vezan na tako spremenjeno trditveno podlago tožeče stranke.

**Glede četrtega dopuščenega vprašanja**

31. Zadnje dopuščeno vprašanje se nanaša na vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem tožencev in zatrjevano škodo, ki se prav tako navezuje na vprašanje učinkov sinergij pri nakupu 10-odstotnega deleža A. oziroma ali je tožeča stranka (oziroma njeni predstavniki v organih upravljanja in nadzora A.) pretrgala vzročno zvezo. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je bila z ravnanjem tožeče stranke vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo škodo, tudi če je bila, pretrgana, oziroma najmanj, da je k nastali škodi prispevala tudi tožeča stranka.

32. Tožeča stranka uveljavlja povrnitev škode zaradi ravnanja tožencev, ker naj bi ti kot člani nadzornega sveta tožeče stranke zaradi opustitve dolžne skrbnosti soglašali s previsoko ceno za nakup 10-odstotnega deleža A. Pomembna je torej presoja skrbnosti tožencev v času sprejema poslovne odločitve. Tožeča stranka je nastanek škode zatrjevala s preplačilom kupljenega deleža. Če bi toženci uspeli dokazati, da so bila pričakovanja sinergijskih učinkov ob sprejemu poslovne odločitve realna in so opravičevala dvig cene kupljenih delnic, bi to samo po sebi izključilo obstoj škode, na katero se je sklicevala tožeča stranka. V delu, v katerem pa toženci takšnih pričakovanj ne bi uspeli utemeljiti, bi bila izkazana škoda v obsegu, v katerem so se takšna nerealna pričakovanja odražala v višji nakupni ceni delniTaxgroup Zato se izkaže kot neutemeljen ugovor tožencev, da naj bi tožeča stranka s svojim kasnejšim ravnanjem pretrgala vzročno zvezo, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka v reviziji. Ugovori, katerim je sledilo tudi sodišče druge stopnje, temeljijo namreč na očitku, da so predstavniki tožeče stranke s svojimi kasnejšimi ravnanji v organih upravljanja in nadzora ciljne družbe preprečili uresničitev pričakovanih sinergijskih učinkov. Če so bili učinki pričakovani, bi torej preprečili neobstoječo škodo, kot jo uveljavlja tožeča stranka. Če pa so bila pričakovanja sinergijskih učinkov nerealna, na nastanek škode kasnejša ravnanja tožeče strane niso mogla vplivati. Zato je sklepanje sodišča druge stopnje, da je zaradi kasnejšega ravnanja tožeče stranke prišlo do pretrganja vzročne zveze med neskrbnim ravnanjem tožencev in nastalo škodo, zmotno. Enako velja tudi glede zaključka, da naj bi bila tožeča stranka zaradi svojih kasnejših ravnanj soodgovorna za nastalo škodo.

**Odločitev o reviziji**

33. Iz odgovora na drugo dopuščeno vprašanje je razvidno, da je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta razlog je podan tudi glede na odgovor na četrto dopuščeno vprašanje. Glede na odgovor na tretje dopuščeno vprašanje pa je podan revizijski razlog bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z neizvedbo dokaza z izvedencem je sodišče tožeči stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Ker je tožeča stranka to kršitev uveljavljala v pritožbenem postopku, je s tem podan razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 379. člena ZPP. V skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 380. člena ZPP je Vrhovno sodišče obe izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

34. Ni pa Vrhovno sodišče sledilo revizijskemu predlogu, naj v primeru vrnitve zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču odredi, da se zadeva dodeli v novo sojenje drugemu sodniku. Pooblastilo, ki ga ima na podlagi 356. člena v zvezi s 383. členom ZPP, lahko Vrhovno sodišče uporabi predvsem takrat, ko bi ponovno sojenje pred istim sodnikom ogrozilo učinkovit potek sojenja. Takšnih okoliščin tožeča stranka ni uspela utemeljiti s sklicevanjem, da je prvostopenjska sodnica dvakrat že zavrnila tožbeni zahtevek, kakor tudi ne z očitki, da ima sodnica trdno izoblikovano stališče v zadevi, kar naj bi se odražalo v neargumentiranem neupoštevanju dokaznih predlogov tožeče stranke. Revidentka sama povzema, da je bila prva sodba razveljavljena zaradi zmotne presoje skrbnosti ravnanja tožencev. Razlogi za tokratno razveljavitev pa so povezani z drugo predpostavko odškodninske odgovornosti, to je z obstojem škode. Zato Vrhovno sodišče zaenkrat ne vidi ovir, da ne bi moglo sodišče prve stopnje (v okviru podanih napotkov, razvidnih iz tega sklepa) v isti sestavi zagotoviti učinkovit potek sojenja.

35. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

36. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z napotki, ki izhajajo iz gornje obrazložitve, ponovno presoditi obstoj škode v obliki previsoko plačane cene za 10-odstotni delež A. **Odločitev o revizijskih stroških**

37. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (III. točka izreka).

1 Takšna cena bi zato predstavljala pošteno vrednost za poljubnega investitorja brez sinergijskih učinkov, ki so vezani na položaj posameznega investitorja. 2 Uradni list RS št. 42/06 s spremembami. 3 Dogovorjena cena 10-odstotnega deleža (25,8 Mio EUR), h kateri so toženci dali soglasje, je predstavljala 21 % zgornje meje ocenjene tržne vrednosti A. v Poročilu, ki je bilo podlaga za odločanje tožencev.