Jedro

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre pri zadržanemu za pravo in hudo duševno bolezen, ki je nezdravljena in do katere nima zadostnega uvida in upoštevaje heteroanamnestične podatke, da so poleg blodenj pri njem prisotne tudi zaznavne motnje, glasovi, olfaktorne halucinacije, ki jih blodnjavo interpretira, ni dvoma, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima zadržani hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje osebi A. A., roj. ..., omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (točka I izreka) ter ga zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v ... najdlje do vključno 17. 4. 2023 (točka II izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil odvetnik zadržane osebe, ki ji je bil postavljen po uradni dolžnosti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter skrajša trajanje ukrepa skladno s predlogom. Navaja, da pritožnik nasprotuje uvedbi zdravljenja pod posebnim nadzorom, saj to temelji na nepreverjenih navedbah njegove sestre oziroma mame, ki jim v celoti ugovarja. Trdi, da ni bil nikoli fizično nasilen do navedenih oseb, ni jima grozil ali nad njima izvajal drugo nasilje. Meni, da je izpodbijani sklep brez podlage, ker izjave niso bile preverjene. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sklep odpravi in mu zagotovi zdravljenje izven institucije oziroma na odprtem oddelku Klinike.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena URS1), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr2, ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Pritožba zmotno meni, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji iz prej navedenega člena, temelji le na navedbah sestre oziroma matere o verbalnem in fizičnem nasilju zadržanega do njiju.

6. Na podlagi zdravstvene dokumentacije je bilo v postopku ugotovljeno, da je zadržani sprejet na zdravljenje na PK3 zaradi suma na akutno psihično simptomatiko, ob čemer je bil v domačem okolju heteroagresiven. Ob prihodu reševalcev ob spremstvu policije se je zadržani pognal v policista, potrebno ga je bilo obvladati. Ob sprejemu je bil opit, alkotest je pokazal 0,7 promila. Deloval je pod vplivom akutne psihotične simptomatike. Sodišče prve stopnje je nato na podlagi zaslišanja zadržane osebe, razgovora z njegovo sestro, njegove zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja postavljene izvedenke psihiatrične stroke B. B. ugotovilo, da gre pri njem za psihotično motnjo shizofrenega kroga. Diagnostika še ni bila izpeljana. Gre za pravo in hudo duševno bolezen, ki je nezdravljena in do katere zadržani nima zadostnega uvida. Zaradi hudo motene realitetne kontrole je pri zadržanemu presoja realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja hudo motena. Glede na heteroanamnestične podatke so poleg blodenj prisotne tudi zaznavne motnje, glasovi, olfaktorne halucinacije, ki jih blodnjavo interpretira. Že dalj časa so pri zadržanemu prisotne preganjalno nanašalne blodnje v domačem okolju, pod vplivom katerih deluje, simptomi pa so se v zadnjem obdobju stopnjevali tudi z vedenjsko simptomatiko, verbalno in psihično agresijo. Doma je zlasti v zadnjem mesecu grozil mami in sestri in se vedel nenavadno. Pri mami je iskal bančno kartico, na katero naj bi dve osebi nakazali 20.000 EUR. Ko so ga domači želeli soočiti z realiteto, se je razburil, mamo je večkrat z rokami močno stisnil in sestri ter mami povedal, da ju bo zaklal. Svojci se zato počutijo ogrožene, bojijo se za svoje življenje. Tudi sosedom je hodil trkat na vrata, zaradi česar je že bila intervencija policije. V preteklosti je proti sosedom uporabil plinsko pištolo. Prepričan je, da ga hočejo sosedje ubiti. Vpliv bolezenskih simptomov na svoje vedenje zadržana oseba poslabšuje s sočasnim pitjem alkohola, ki poviša impulzivnost in je zato realno pričakovati, da se bo njegovo verbalno in fizično nasilje do bližnjih stopnjevalo. Zdravil, ki mu jih je predpisala psihiatrinja ne jemlje. Zaradi nezdravljene psihotične motnje se je bolezen že kronificirala in v možganih povzroča nepovratne strukturne spremembe, kar zadržano osebo invalidizira in slabša učinek zdravil. 7. Na podlagi teh ugotovitev je zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnjen prvi pogoj prvega odstavka 39. člena ZDZdr za dopustnost zdravljenja osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve, pravilen. Ni dvoma, da zadržani huje ogroža svoje zdravje, saj predpisanih zdravil ne jemlje, česar pritožba ne zanika, svoje stanje poslabšuje z uživanjem alkohola in se ne zdravi, v posledici česar se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo do te mere, da se je bolezen kronificirala in v možganih povzroča nepovratne strukturne spremembe. To ga invalidizira in slabša učinek zdravil. Nedvomno pa z agresijo ogroža tudi zdravje in življenje drugih, saj je izkazano, da ni bil nasilen le do mame in sestre, temveč tudi do sosedov in policista. Z zanikanjem agresije do mame in sestre zato zaključka sodišča, da je navedeni pogoj izpolnjen, ne more omajati, okoliščin, ki bi kazale na to, da je ocena sodišča prve stopnje, da je sestra okoliščine prepričljivo opisala, napačna, pa pritožba ne navaja.

8. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre pri zadržanemu za pravo in hudo duševno bolezen, ki je nezdravljena in do katere nima zadostnega uvida in upoštevaje heteroanamnestične podatke, da so poleg blodenj pri njem prisotne tudi zaznavne motnje, glasovi, olfaktorne halucinacije, ki jih blodnjavo interpretira, ni dvoma, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima zadržani hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. V domačem okolju so pri njem že dalj časa prisotne preganjalno nanašalne blodnje, pod vplivom katerih deluje, simptomi pa so se v zadnjem obdobju stopnjevali tudi z vedenjsko simptomatiko, verbalno in psihično agresijo. Utemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je ogrožanje posledica duševne motnje zadržanega, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.

9. Sodišče prve stopnje je tudi zanesljivo ugotovilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot zgolj z zadržanjem na oddelku pod posebnim nadzorom, saj v ambulantem zdravljenju, zdravljenju na odprtem oddelku oziroma v nadzorovani obravnavi, kjer je potrebno aktivno sodelovanje pacienta, zaradi bolezenske neuvidevnosti zadržani ne bi sodeloval in tako druge oblike zdravljenja ne bi bile učinkovite ter ne bi odvrnile ogrožanja. Zadržani meni, da nima psihičnih težav in v ambulantnem zdravljenju ni sodeloval, česar pritožba ne zanika. Na podlagi strokovno argumentiranega, jasnega in popolnega izvedenskega mnenja, ki ga pritožba tudi ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da bo le na ta način in v obdobju štirih tednov možno opraviti celotno diagnostiko (slikovno, psihološki pregled) in se bodo v tem obdobju tudi lahko uvedla ustrezna zdravila, ki za svoj učinek potrebujejo štiri tedne. Zato trenutno ni mogoče zdravljenja skrajšati. Zdravljenje izven institucije bi bilo oziroma bo za zadržanega možno, ko bo imel zadosten uvid v svoje zdravstveno stanje in bo zmožen sodelovati v takšnem načinu zdravljenja. Odločilen je torej uvid zadržanega v svoje zdravstveno stanje in njegova zmožnost, da v zdravljenju izven institucije oziroma na odprtem oddelku sodeluje in ne odsotnost agresije do matere in sestre. Pritožba je zato neutemeljena tudi v delu, ko izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedenih vzrokov ter ogrožanja pri zadržanemu ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

10. Ker pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91I . 2 Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/08 s kasnejšimi spremembami. 3 Psihiatrična klinika ...