Jedro

Sodišče druge stopnje ni kršilo ZPP, ko je dokazno oceno sodišča prve stopnje dopolnilo s svojim sklepanjem o načinu življenja in sposobnostih tožnice za urejanje svojih stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji toženec plačuje mesečno preživnino v znesku 20.000,00 SIT na podlagi 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89, prečiščeno besedilo). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in prvostopno sodbo potrdilo. Soglašalo je s stališčem prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju ni bila brez sredstev za življenje in tudi ne za delo nesposobna. Ugotovilo je še, da formalna zaposlenost ni pravno odločilna za prisojo preživnine. Odločitev je oprlo na 50. in 81. člen ZZZDR.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in da je v njih nasprotje med razlogi in listinami ter listinami samimi. Nasprotja so v zvezi z ugotovitvami o tožničini delovni sposobnosti, o tem, ali je lahko in ali je delala, o tem, ali je imela sredstva za življenje ali ne, o tem, kako je delalo njeno podjetje. Ponavlja svoje trditve iz prvostopnega in pritožbenega postopka ter očita sodiščema, da nista izvedli vseh dokazov, ki jih je predlagala v utemeljitev svojega zahtevka. Posebej poudarja, da bi glede obsega dela njenega podjetja sodišče moralo pribaviti dokaz od APP. Končno trdi, da je zahtevala preživnino tako po 50. kot 81. členu ZZZDR in da nepopolna pravna opredelitev njenega zahtevka za odločitev ne bi smela biti pomembna. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP v povezavi s 1. odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, Ur.l. RS, št. 26/99). Izjave Državnega tožilstva Republike Slovenije ni bilo, prav tako tudi ne odgovora nasprotne stranke.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Tožnica pavšalno uveljavlja nasprotja v obeh sodbah in sicer tako nasprotje med razlogi, kakor tudi nasprotja med razlogi in listinami in listinami samimi, čeprav nobenega od teh nasprotij podrobneje ne obrazloži. S tem sicer smiselno uveljavlja kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar pa te kršitve ni bilo. Očitanih protislovij, ki jih tožnica v reviziji pavšalno navaja glede vseh ugotovitev, ki ji niso v korist, ne pomeni navedene kršitve določb pravdnega postopka, temveč izpodbijanje dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v skladu z ZPP izvedlo dokaze, ki jih je štelo za pomembne in jih tudi dokazno ocenilo. Dokazna ocena sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja. Preizkus ugotovljenega dejanskega stanja pa na revizijski stopnji ni več dovoljen. Enako velja za dopolnitev dejanskega stanja, ki jo tožnica smiselno še vedno zahteva tudi v reviziji (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tako sodi med dejanske ugotovitve okoliščina, ali je tožnica v času, za katerega zahteva preživnino, delala ali ne. Prav tako dejstvo, ali je imela sredstva za življenje ali ne. Sodišče prve stopnje je smelo izhajati iz prepričljivosti tožničine izpovedi in tudi smelo oceniti nasprotja med njenimi izjavami in priloženimi dokazi. Če je dokazna ocena drugačna, kot jo želi doseči tožnica, ni mogoče reči, da gre za nasprotje med tem kar meni, da je dokazala, in tem, kar je iz dokazov sklepalo sodišče. Tudi sodišče druge stopnje ni kršilo ZPP, ko je dokazno oceno sodišča prve stopnje dopolnilo s svojim sklepanjem o načinu življenja in sposobnostih tožnice za urejanje svojih stvari. Dokazovanje in prepričljivost svojih trditev si je tožnica otežila sama s svojimi večkrat nasprotujočimi si trditvami (npr. o tem, s čigavimi sredstvi je dokapitalizirala svoje podjetje T. d.o.o.).

Ker torej v sodbah ni nobenega nasprotja, ki bi kazalo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in ker imata sodbi izčrpne in med seboj skladne razloge o tožničinem premoženjskem stanju in delovni sposobnosti, ta ugovor ni utemeljen. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče druge stopnje presodilo utemeljenost tožničinega zahtevka tako po 50. kot 81. členu ZZZDR. To sodišče kljub dejstvu, da je tožnico zastopal strokovni pooblaščenec, ni upoštevalo, da je zahtevek pravno pomanjkljivo utemeljen. V ugotovljenem dejanskem stanju je imelo zadostno oporo za presojo pravne podlage in utemeljenosti tožbenega zahtevka po obeh določbah ZZZDR. Pravilno je izhodišče, da je bila tožnica tista, ki bi morala dokazati, da so v spornem obdobju obstajali pogoji za prisojo preživnine, pa ji to ni uspelo. Natančni razčlenitvi pravno odločilnih okoliščin po 50. in 81. členu ZZZDR ni kaj dodati. Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan.

Zato je revizija neutemeljena. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393. členu ZPP.