Jedro

Glede na to, da je bil prometni znak, ki je stal na kolesarski stezi, postavljen v nasprotju s pravili, tožnik pa bi ob pazljivosti, ki se pričakuje od povprečnega udeleženca v prometu, mogel in moral zaznati oviro in bi se ob dani vidljivosti in hitrosti pred njo lahko ustavil, teži njegovega neskrbnega ravnanja v danem primeru ustreza 20 % prispevek k nastanku škode.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 3.711 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2010 in zavrnilo, kar je tožnik zahteval več. Toženki je naložilo povrnitev dela tožnikovih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi.

Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v zavrnjenem delu ugodi, podrejeno pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče sodbe, da toženka ni objektivno odgovorna, je materialnopravno napačno, temelji pa tudi na deloma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Prometni znak ni bil zamaknjen v kolesarsko stezo le za 23 cm (izvedenec je upošteval os droga), ampak 26 cm od desnega roba steze. Upoštevan ne bi smel biti le položaj droga, ampak celotnega prometnega znaka. Po drugem odstavku 94. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (v nadaljevanju Pravilnik) mora biti namreč na cestah v naselju vodoravna razdalja med zunanjim robom vozišča in najbližjega roba prometnega znaka 0,3 m. Prometni znak je bil v obravnavanem primeru postavljen v celoti na kolesarsko stezo. Ugotovitev, da je imel kolesar zaradi zamaknjenega prometnega znaka na razpolago še 22 cm na vsaki strani krmila, je zmotna in protispisna. Glede na to, da je bila kolesarska steza široka 130 cm, da vožnja po sredini pomeni, da je bil kolesar odmaknjen od desnega roba največ 65 cm, da je povprečna širina krmila 60 cm, da je bil drog prometnega znaka zamaknjen v stezo za 26 cm, je med krmilom in drogom ostalo le še 8 cm (65 cm - 30 cm - 26 cm). Tudi v takem primeru ni šlo za neovirano širino, ampak bi moral tožnik voziti pod prometnim znakom. Ugotovitev sodbe se torej nanaša na "razpoložljivi del" kolesarske steze, kar za pravilno odločitev ni pomembno. Zakon o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) namreč nalaga kolesarjem vožnjo bliže desnemu robu kolesarske steze (25. člen). Tako postavljen prometni znak predstavlja izredno nevarnost za udeležence v prometu. Napačna je tudi ugotovitev, da je tožnik kršil 45. člen ZVCP-1 (ni bilo nesreče med dvema udeležencema v prometu, tožnik pa se je nahajal na prednostni cesti). Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi 30. člena ZVCP-1 (prometni znak ni tehnična lastnost cestišča in tudi ni pričakovana ovira). Zaključek, da tožnik ni prilagodil vožnje razmeram na cesti, nima podlage v izvedenih dokazih. Hitrost vožnje ni bila razlog za nesrečo. Ugotovitev sodbe, da je tožnik vozil z neprilagojeno hitrostjo, je arbitrarna in zato obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravno naziranje, da k škodnemu dogodku ne prispeva le tista oseba, ki ravna s skrbnostjo dobrega gospodarja, je napačno. Primerjava z zadevo VSL II Cp 2750/2011 ni utemeljena, ker ne gre za primerljivi zadevi. Ob pravilni oceni bi moralo biti v sodbi ugotovljeno, da je tožnik ravnal v skladu z ZVCP-1, da ni oviral drugih udeležencev v prometu in da se je zaletel v prometni znak, ki ga razumen človek in povprečno skrben voznik na danem mestu ni mogel pričakovati.

Toženka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da škodni dogodek ni dokazan. Dokazujejo ga le izpovedbe tožnika ter njegove partnerke in sorodnice, ki jima je on pripovedoval o dogodku. Na kraju nesreče naj bi bili prisotni očividci, a o tem ni dokazov. Nobenega dokaza ni tudi o prihodu reševalnega vozila, čeprav bi o tem moral obstajati dokument. V dvomljivo luč postavlja dogodek tudi izpoved tožnikove partnerke, ki ni vedela ali ni hotela vedeti, kdaj je tožnik odšel od doma. Povedala je le, da na kraj dogodka ni hotela ali ni mogla priti. Tako je možno, da je tožnik s kolesom le padel ali zapeljal s kolesarske steze. Pomenljivo je, da je sam navedel, da je bila tako huda megla, da je videl znak šele z oddaljenosti 1,5 m, vozil pa naj bi s hitrostjo 15 km/h. Izvedenec je ugotovil, da je bila vidljivost najmanj 10 m in da bi se tožnik znaku ob normalni skrbnosti lahko izognil. Pomenljive so tudi tožnikove navedbe, da ima visoko dioptrijo s cilindrom, da je do nesreče prišlo približno 400 m od doma, da je do dogodka prišlo ob 23. uri, ko je skozi gosto meglo hitel v bližnji lokal. Iz navedenega izhaja, da se tožnik bodisi ni zaletel v znak, bodisi se je zaletel po svoji krivdi. Ugotovitev sodbe, da je toženka kot koncedentka krivdno odgovorna za škodni dogodek, je v nasprotju z 20. členom Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes). Za postavitev prometnih znakov po tem zakonu odgovarja koncesionar, koncedent pa odgovarja šele subsidiarno. Tak ugovor je podala v odgovoru na tožbo. Nasprotna ugotovitev sodbe je napačna. Glede na to, da je bilo med znakom in robom kolesarske steze dovolj prostora za normalno vožnjo, da na tem mestu ni bila zabeležena nobena druga prometna nesreča, da je tožnik ta odsek poznal, toženkin prispevek ne more biti 50 %. Njen prispevek je le v tem, da je podelila koncesijo tretjemu, ki je nato v nasprotju s pravilnikom postavil prometni znak, ki do spornega dogodka ni predstavljal ovire v prometu. Na drugi strani je tožnik ravnal v nasprotju s 30. členom ZVCP-1. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem nista upoštevana medicinska dokumentacija in izvedensko mnenje. Analgetik je bil le svetovan, ugotovljena obdobja bolečin pa so bila kratka. Pri priznanju odškodnine za preglede, pomoč pri umivanju in osebnih potrebah in fizioterapijo je sodba spregledala, da sta priznana tudi kilometrina in nadomestilo za pomoč, kar pomeni, da je bilo iz istega naslova priznanih več odškodnin. Denarno nadomestilo za čas zdravljenja je tudi nadomestilo za porabljen čas pri zdravniku, stroški za prevoz pa bi bili v primeru upravičenosti kriti iz zdravstvenega zavarovanja. Poleg tega je bila za isto vrsto škode priznano še nadomestilo za pomoč pri osebnih opravilih. Pri odmeri odškodnine bi morali biti upoštevani le en dan hudih bolečin, trije tedni srednje hudih in dvajset dni lahkih občasnih bolečin. Glede na to, da je odklonil prevoz z reševalnim vozilom in da je bila diagnoza postavljena takoj, zdravljenje pa je bilo predvidljivo, ni podlage za prisojo odškodnine za strah. Ni izkazano, da je tožnik potreboval pomoč pri osebnih opravilih ali jo celo plačeval, ta oblika škode pa je bila priznana tudi že v okviru nevšečnosti med zdravljenjem. Neutemeljeno je tudi priznanje stroškov za prevoz. Tožnik bi lahko glede potrebnih prevozov uporabil prevoze, ki so kriti iz zdravstvenega zavarovanja, fizioterapijo pa bi lahko opravljal v domačem kraju. Ker med krajem bivanja in krajem zdravljenja obstaja javni prevoz, ni upravičen do višjega stroška. Napačna je tudi odločitev o stroških, ki tožnikov uspeh temelji na ločenem ugotavljanju uspeha po podlagi in po višini. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbah zoper odločitev o temelju zahtevka Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je potem, ko je koncesionar oziroma zavarovalnica, pri kateri je imel zavarovano odgovornost, zavrnil izpolnitev odškodninskega zahtevka, nastopila toženkina odgovornost za škodo, ki jo je koncesionar pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzročil uporabnikom ali drugim osebam. V skladu s 53. členom Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) koncedent subsidiarno odgovarja za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti. ZGJS sicer ne določa, kdaj nastopi ta subsidiarna odgovornost, po analogiji z ureditvijo v predpisih, ki urejajo podobno situacijo, pa je treba določbo razumeti tako, da odgovornost koncedenta nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od izvajalca v razumnem roku ni dobil odgovora oziroma je ta zahtevek delno ali v celoti zavrnil. (1) Iz navedenega tudi izhaja, da koncedent v razmerju do tretjih ne odgovarja le za izvajanje nadzora nad izvrševanjem gospodarske javne službe, ampak v enakem obsegu kot koncesionar.(2) Dejanske ugotovitve, na katerih temelji stališče izpodbijane sodbe o toženkini krivdni odgovornosti in 50 % tožnikovemu prispevku k nastali škodi, so naslednje: - tožnik se je 26. 12. 2009 okrog 23. ure, ko je bilo precej hladno in močno megleno, s kolesom zaletel v prometni znak, ki je stal na kolesarski stezi, - prometni znak je stal 8 m pred semaforjem v večjem semaforiziranem križišču z javno razsvetljavo in je s svojo lego oviral promet kolesarjev na označeni kolesarski stezi, - šlo je za prometni znak prepovedano zavijanje v desno z dopolnilno tablo za tovorna vozila, pri čemer je bila spodnja tabla tako visoko, da oseba na kolesu ni mogla zadeti vanj, - tožnik je vozil bolj desno po kolesarski stezi, - če bi se tožnik peljal po sredini razpoložljivega dela kolesarske steze, bi imel (ob upoštevanju običajne širine krmila približno 60 cm) na vsaki strani na voljo 22 cm, - glede na to, da je vidljivost znašala 10 m, da je tožnik peljal s hitrostjo cca 15 km/h, in da je torej za pot do znaka potreboval 4,8 s ter da bi pot ustavljanja kolesa znašala 6 m, čas ustavljanja pa 2 s, je tožnik imel možnost preprečitve nezgode.

Tožnikov pomislek v zvezi z ugotovitvami o prostoru, ki ga je imel na voljo na kolesarski stezi, ni utemeljen. Pri širini razpoložljivega prostora je sodba upoštevala premer droga, na katerem je stal prometni znak, in dejansko širino kolesarske steze. Predpostavka, da kolesar vozi po sredini steze, iz katere izhaja tožnik, ne more vplivati na ugotovitev o njeni širini. Upoštevna pa je pri vrednotenju, pomembnem za odločitev o deljeni odgovornosti.

Neutemeljena je tudi toženkina trditev, da škodni dogodek ni dokazan. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost in popolnost dokazne ocene. Okoliščina, da je bil ob škodnem dogodku navzoč le tožnik, ne zadostuje za sklep, da dogodek ni dokazan. Prav izpovedbi tožnikove sestre, ki mu je pomagala neposredno po nesreči in ga odpeljala v urgentno ambulanto, ter partnerke, ki ji je tožnik povedal o dogodku, sta mogli povečati dokazno težo tožnikove izpovedbe. Življenjsko razumljivo je, da sta tožnik oz. njegova sestra neposredno po škodnem dogodku razmišljala predvsem o oskrbi poškodbe in ne o zbiranju dokaznega gradiva za morebitno uveljavljanje odškodnine. Toženkini ugovori v zvezi z obstojem škodnega dogodka, podani pred začetkom obravnavanja zadeve, niso narekovali predložitve vseh mogočih dokazov, ki bi mogli ob drugih indicih utemeljevati sklep o dokazanosti škodnega dogodka. Tožnik je mogel računati na prepričljivost lastne izpovedbe v povezavi z drugimi predloženimi dokazi. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da mu je to uspelo. Pritožbene navedbe o pomenljivosti tožnikovih navedb o megli in o slabovidnosti zaradi njihove nedorečenosti ne zahtevajo posebnega odgovora.

Neutemeljen je nadalje tožnikov pritožbeni očitek, da je toženka objektivno odgovorna za postavitev prometnega znaka v nasprotju s pravili, ki urejajo postavitev prometne signalizacije. Razlogi izpodbijane sodbe so pravilni, pritožbene navedbe pa ne zahtevajo njihove dopolnitve. Postavitev prometnega znaka v skladu s pravili, tj. ob desni strani ceste poleg vozišča in tako, da ne ovira vozil in pešcev, ne predstavlja povečane nevarnosti za udeležence v prometu (ki ravnajo s povprečno skrbnostjo). Ker je nevarnost prometnega znaka za nastanek poškodb mogoče bistveno zmanjšati že z upoštevanjem predpisanih pravil, ni podlage za zaključek, da prometni znak v obravnavanem primeru predstavlja nevarno stvar.

Delno je utemeljen tožnikov očitek, da je njemu pripisan delež odgovornosti previsok, neutemeljen pa nasprotni toženkin očitek o prenizkem deležu tožnikovega prispevka. Izpodbijana sodba temelji tožnikov prispevek na ugotovitvah, da ni prilagodil vožnje dejstvu, da se je približeval križišču, da je bilo vozišče spolzko in poledenelo, da je bila zaradi teme in megle slaba vidljivost, in da je dano prometno situacijo poznal, ter zaključuje, da je neskrbnost njegovega ravnanja v vožnji v nasprotju s 30. členom(3) in s 45. členom ZVCP-1(4) in v nezadostni pazljivosti.

Tožnikovo stališče o napačnosti izhodiščnega gledišča izpodbijane sodbe, da k škodnemu dogodku ne prispeva le tista oseba, ki je ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja, ni utemeljeno. Po ustaljenem stališču sodne prakse se kot prispevek oškodovanca na podlagi 171. člena OZ vrednoti ravnanje oškodovanca, ki ima znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek.(5) Utemeljena pa je tožnikova pritožbena navedba, da mu ni mogoče očitati kršitve 30. in 45. člena ZVCP-1. Kot je navedeno na drugem mestu v izpodbijani sodbi, sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo tisti, ki skrbijo za prometno ureditev, ravnali v skladu s pravili (2. člen ZVCP-1). Prometni znak na kolesarski stezi tako ni predstavljal ovire, ki bi jo bil tožnik dolžan pričakovati. Iz dejanskih ugotovitev, ki temeljijo na izvedenskem mnenju, tudi izhaja, da bi tožnik ob dani hitrosti in ugotovljeni vidljivosti lahko ustavil. Vzrok za trčenje v prometni znak torej ni bil v previsoki (neprilagojeni) hitrosti tožnikove vožnje. Neskrbnost, ki mu jo je mogoče očitati, je le v tem, da bi oviro ob pazljivosti, ki se pričakuje od povprečnega udeleženca v prometu, mogel in moral zaznati, pa je ni. Teži njegovega neskrbnega ravnanja v danem primeru ustreza 20 % prispevek k nastanku škode.

O toženkini pritožbi zoper odločitev o višini zahtevka Toženkini očitki o previsoko odmerjeni odškodnini za vsako od oblik nepremoženjske škode so delno utemeljeni. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v 179. členu in v 182. členu OZ, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Tožnik je po ugotovitvah izpodbijane sodbe v škodnem dogodku utrpel zlom desne ključnice, udarnino in odrgnino čela ter odrgnino hrbtišča leve roke. Hude bolečine je trpel na dan škodnega dogodka, nato pa tri tedne srednje bolečine, ki jih je bilo treba blažiti z zdravili proti bolečinam, in do zaključka zdravljenja ter med fizioterapijo lahke bolečine (skupno dva do tri mesece). Poleg ostalih nevšečnosti, povezanih s pregledi in zdravljenjem, ki so navedene v izpodbijani sodbi, je tožnik 78 dni nosil oprt, kar ga je oviralo pri opravljanju najosnovnejših dnevnih potreb (osebna higiena, oblačenje ipd.). Pritožbeni očitek, da v sodbi nista upoštevana medicinska dokumentacija in izvedensko mnenje, ni utemeljen. V 44. točki obrazložitve je povzeto izvedensko mnenje, v nadaljevanju pa tožnikova izpovedba. Iz povzetka je razvidno, da je mnenje natančnejše, izpovedba pa se sklada z ugotovitvami v mnenju. Neutemeljen je tudi očitek o dvojnem priznanju odškodnine za isto škodo. V okviru odškodnine za telesne bolečine sta bili oviranost pri opravljanju osnovnih dnevnih potreb in neprijetnosti, povezani z zdravniškimi pregledi, pravilno upoštevani kot nevšečnost med zdravljenjem, in ovrednoteni kot nepremoženjska škoda, denarni znesek, ki temelji na ugotovitvah o stroških za prevoz na zdravljenje in o potrebni pomoči drugega, ki je bila zaradi poškodbe nudena tožniku, pa predstavlja premoženjsko škodo, ki je zaradi škodnega dogodka nastala tožniku. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 5,5, povprečnih neto plač previsoka. Obravnavani primer glede na ugotovljeni obseg škode sodi med manjše škode. V bazi sodnih odločb je iz obdobja zadnjih nekaj let le en primer s primerljivo poškodbo in primerljivim obsegom škode (sodba VS RS II Ips 562/2008). V tej zadevi je bila v letu 2007 prisojena odškodnina za telesne bolečine v višini nekaj več kot 4 povprečne neto plače. Ker gre le za en primer, revizijsko sodišče pa je odločbo preizkusilo le z vidika, ali je prisojena odškodnina prenizka, se kot ustrezna pokaže (dodatna) primerjava s prisojenimi odškodninami v primerljivi skupini in teži poškodb (lažje poškodbe rok in ramenskega obroča). V tem okviru prisojene odškodnine se gibljejo med 2,5 (za nekoliko manjši obseg škode od obravnavane) in 7 povprečnimi neto plačami (za nekoliko večji obseg škode od obravnavane).(6) Ob upoštevanju ugotovljenega obsega škode in primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi, dejansko prisojeni znesek odškodnine v višini 2.750 EUR (pri ugotavljanju katere je v izpodbijani sodbi upoštevan 50 % tožnikov prispevek, po tej sodbi pa je upoštevan njegov 20 % prispevek), predstavlja ustrezno odmeno za ugotovljeni obseg škode.

Toženkin pritožbeni očitek, da ni podlage za prisojo odškodnine za strah, ni utemeljen. Po utrjenem stališču sodne prakse je strah posebna oblika pravno priznane škode, če se ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pogoju intenzitete je zadoščeno, ko je zaskrbljenost takšne stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje.(7) Ugotovitve, da je tožnik ob dogodku utrpel kratkotrajen intenziven strah, ki je izzvenel po pregledu v urgentni ambulanti, in da je do zacelitve ključnice, tj. dva meseca in pol trpel strah za izid zdravljenja, dajejo podlago za prisojo odškodnine za strah. Pritožbeni ugovor, da ni utrpel strahu, ker je odklonil prevoz z reševalnim vozilom, ne more omajati življenjsko prepričljivega zaključka, da se je tožnik v okoliščinah, v katerih je prišlo do poškodbe, močno prestrašil. Postavitev diagnoze je lahko vplivala le na intenzivnost strahu med zdravljenjem, oceno o predvidljivem poteku zdravljenja, pa je bilo mogoče podati šele za nazaj, tako da ta okoliščina, ki jo izpostavlja toženka v pritožbi, ni mogla vplivati na obstoj strahu. Ugotovljene okoliščine o trajanju in intenzivnosti strahu ob upoštevanju odškodnin, ki se prisojajo v sodni praksi, utemeljujejo delno znižanje v izpodbijani sodbi ugotovljene odškodnine v višini 800 EUR. Ob upoštevanju nižjega tožnikovega prispevka, kot je bil ugotovljen v izpodbijani sodbi, prisojeni znesek odškodnine v višini 400 EUR predstavlja ustrezno ovrednotenje pretrpljenega strahu.

Očitki v zvezi z odškodnino za pomoč drugega niso utemeljeni. Ugotovitve o potrebnosti pomoči drugega in njenem obsegu temeljijo na izvedenskem mnenju in izpovedbi tožnika, dejstvo, ali jo je tožnik plačal, pa po stališču sodne prakse ni odločilno.(8) Pavšalen pritožbeni očitek ne zahteva natančnejšega odgovora. Da gre za drugo obliko škode, kot je bila priznana v okviru odškodnine za telesne bolečine, je bilo obrazloženo že zgoraj.

Neutemeljen je tudi očitek v zvezi s stroški za prevoz na zdravljenje. Prevozi na zdravniške preglede, kakršne je opravljal tožnik, niso kriti z zdravstvenim zavarovanjem. Navedba, da bi lahko fizioterapijo opravljal v domačem kraju, je nova, pritožnik pa ni navedel razlogov, zaradi katerih je ni mogel navesti v postopku na prvi stopnji. Zato ne zahteva odgovora (prvi odstavek 337. člena ZPP). Po ugotovitvah sodbe je tožnik dokazal, da je za prevoz do kraja zdravniških pregledov in fizioterapije uporabil osebni avto. Strošek je glede na naravo poškodovanja razumen in predvidljiv. Toženkina navedba, da obstaja javni prevoz, ne more vplivati niti na pravilnost presoje o obstoju vzročne zveze niti o (ne)opustitvi tožnikove dolžne opustitve zmanjševanja škode. Glede na to je upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem (prvi odstavek 174. člena OZ).

Neutemeljen je nazadnje pritožbeni očitek, da v obravnavani zadevi ni podlage za ugotavljanje tožnikovega uspeha ob ločenem upoštevanju uspeha glede podlage in glede višine zahtevka. V zadevah, ko je bil nezanemarljiv del dokaznega postopka in s tem povezanih stroškov vezan na ugotavljanje temelja zahtevka, je po stališču sodne prakse utemeljen opisan pristop k ugotavljanju uspeha. Tak primer je tudi obravnavani.

Po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava in da je kljub deloma zmotni uporabi materialnega prava odločitev v izpodbijani sodbi pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Prim. prvi odstavek 1019. člena OZ (in enako določbo prvega odstavka 1004. člena ZOR, veljavno ob uveljavitvi ZGJS).

(2) Prim. sklep VS RS II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009. (3) Določba predpisuje, da sme voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje.

(4) Po tej določbi mora voznik, ki se približuje križišču, voziti posebno previdno. Voziti sme s tako hitrostjo, da lahko varno ustavi.

(5) Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 803/2009 z dne 28.1.2010, II Ips 507/2008 z dne 13.10.2011 in II Ips 1160/2008 z dne 29. 3. 2012. (6) Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 709/2003, II Ips 625/2007, II Ips 934/2007, II Ips 108/2008, II Ips 1211/2008 in II Ips 316/2009. (7) Prim. odločbe VS RS II Ips 248/1996, II Ips 302/1998, II Ips 110/199, II Ips 707/2004 in II Ips 449/2006. (8) Prim. odločbi VSL II Cp 1139/2012 z dne 3. 10. 2012 ter I Cp 3851/2011 z dne 6. 6. 2012 in v njej navedene številne druge sodne odločbe.