Jedro

Spor o soglasju glede cene pri sklenitvi prodajne pogodbe s posledično tožbo in dokazovanjem resnične pogodbene volje o ceni, v primeru dokazne ocene, kakšna cena je bila dogovorjena, ne omogoča sklepanja o izostanju pogodbene volje o bistvenih sestavinah pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku izstaviti za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi sposobno listino glede 3-sobnega stanovanja št. 54 v... Višji tožnikov zahtevek je zavrnilo. Po nasprotni tožbi pa je razsodilo, da je tožnik dolžan plačati toženki tolarsko protivrednost zneska 34.922 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 1.10.1991 dalje. Tudi tu je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obstoja neskladje med predloženimi listinskimi dokazi in sodbenimi razlogi. Tožnik je iz naslova kupnine do vložitve tožbe plačal 133.000 DEM, po vložitvi tožbe pa še 7.000 DEM, torej celotno dogovorjeno kupnino za stanovanje. Analiza potrdila o plačanih zneskih kupnine pokaže, da je toženka podpisala prejem treh plačil hkrati z enim podpisom, pri čemer naj bi bil sporen podpis za plačilo z dne 12.3.1991. Sklepanje, da je toženka prejem vsakega zneska posebej podpisala, je protispisno. Sicer pa sta pravdni stranki glede dogovorjene kupoprodajne cene izpovedovali vsaka drugače. Iz izvedenega dokaznega postopka sledi, da med njima ni bilo sporazuma glede cene, vendar pa sodišče v tej smeri ni izvedlo potrebnih zaključkov. Predvsem pa ni uporabilo določb Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na bistvene elemente kupoprodajne pogodbe in soglasno voljo pogodbenih strank.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejansko vprašanje je, koliko je tožnik plačal toženki za stanovanje, ki je predmet te pravde. Odločitev o tem je podvržena vsem elementom dokazne presoje. O odločilnih dejstvih te presoje morajo biti v sodbi navedeni potrebni razlogi tako, da obstoja skladnost med posameznimi izvedenimi dokazi, predvsem pa med vsebino listin in izpovedbami v postopku. V nasprotnem slučaju mora ob ustreznih trditvah tudi revizijsko sodišče ugotoviti obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa navedenih napak revizijsko sodišče v sodbah nižjih sodišč ne najde. Po eni strani gre za dokazno oceno o tem, ali je bila kupnina za stanovanje določena v znesku 1.700 DEM ali 2.000 DEM za m2 stanovanjske površine, po drugi strani pa, koliko denarja je tožnik toženki iz tega naslova dejansko izročil. O slednjem je v izpodbijani sodbi med drugim posebej ocenjeno vprašanje, ali je tožnik toženki dne 12.3.1991 plačal 13.000 DEM ali ne. Listina, iz katere sledijo zneski posameznih plačil, je bila dokazno ocenjena tako, da prejema omenjenega zneska toženka ni potrdila, kar pomeni ob oceni ostalega dokaznega gradiva (tožnikova izpoved, da je ta znesek toženki izročil v avtu, je bila ocenjena za neverodostojno), da znesek 13.000 DEM, ki bi moral biti plačan dne 12.3.1991, toženki v resnici ni bil izročen. V presojo te dokazne ocene se revizijsko sodišče zaradi izrecne prepovedi iz 3. odstavka 385. člena ZPP (revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) ne more spuščati. Nikakor pa ni mogoče trditi, da je vsebina omenjene listine že sama po sebi takšna, da so razlogi izpodbijane sodbe z njo v nasprotju. Obvelja, da vsi revizijski očitki v smeri nekonsistentnosti razlogov izpodbijane sodbe o dogovorjeni ceni in višini izplačane kupnine v bistvu merijo le na sprejeto dokazno oceno in z njo polemizirajo. Ko je v okviru uveljavljanega revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa tudi ni našlo kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizija ima prav, da je sporazum o ceni eden od bistvenih elementov kupoprodajne pogodbe (462. člen ZOR). Če cena v prodajni pogodbi ni določena, pogodba nima pravnega učinka. Vendar pa je revizijski očitek, da izpodbijana sodba ni zavzela stališča do omenjene okoliščine, neutemeljen. Prav zaradi ugotovitve pogodbene volje pravdnih strank o kupoprodajni ceni za en m2 stanovanjske površine je tekel pretežni del dokaznega postopka. Rezultat dokazovanja pa je prav v tem, da je bila cena dogovorjena, vendar v znesku, ki ga je zatrjevala toženka. Zato ni mogoče trditi, da cena ni bila določena. Stranki pogodbe sta se o njenih bistvenih sestavinah torej dogovorili, zaradi česar je pogodba bila sklenjena (26. člen ZOR). Sicer pa tožeča stranka nasprotnega pred vložitvijo revizije niti ni zatrjevala, saj tožbeni zahtevek soglasje volj in sklenjeno kupoprodajno pogodbo namreč predpostavlja.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti napak, ki jih zatrjuje revizija, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).