Jedro

Organa sta pravilno ocenila in v zadostni meri obrazložila, da so razlogi za podaljšanje namestitve tožnika v bivalnih prostorih s strožjim režimom prestajanja kazni še vedno podani. Upravna organa sta pri odločanju pravilno uporabila tudi zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in tudi odločila v okviru danega pooblastila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločbo, s katero je direktor ZPKZ na podlagi drugega odstavka 80. in 81. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) ter 6. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Pravilnik) in pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločil, da tožnik ostaja še naprej nameščen v bivalnih prostorih s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, vendar najdlje do 3. 5. 2012, ko bo ponovno preverjeno, če so še podani razlogi za tako premestitev. Hkrati je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da posebni stroški postopka niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik dne 13. 2. 2012 nameščen v bivalne prostore s strožjim režimom prestajanja kazni, ker obstaja velika stopnja begosumnosti in hujšega motenja ter ogrožanja obsojencev in delavcev zavoda. Iz poročila o obsojencu z dne 9. 2. 2012 izhaja, da je bil tožnik večkrat disciplinsko obravnavan. Podana je bila kazenska ovadba zoper tožnika zaradi ogrožanja varnosti in lahke telesne poškodbe ter napada na uradno osebo, ko je ta opravljala naloge varnosti. Podana je bila tudi kazenska ovadba zaradi poškodovanja tuje stvari, ker je tožnik v bivalnem prostoru razbil oz. polomil steklo in okensko krilo. Tožnik je bil dne 9. 2. 2012 pripeljan iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor in nameščen v I. oddelek obsojencev kot novosprejeti. Že ob samem sprejemu je kazal znake nervoze, saj se ni strinjal s premestitvijo v ZPKZ Dob. Iz uradnega zaznamka z dne 9. 2. 2012 izhaja, da je tožnik takoj po namestitvi v sobo pričel z razbijanjem. Razbil je steklo obeh oken, ogledalo in odtrgal cev za kotliček. Pri mesečnem preverjanju obstoja razlogov za namestitev tožnika v bivalni prostor s strožjim režimom je bilo dne 2. 4. 2012 ugotovljeno, da so razlogi za tovrstno namestitev še vedno podani.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik, ki prestaja 17-letno zaporno kazen, varnostno zahteven obsojenec. Iz varnostnih razlogov ter ohranitve reda in discipline v zavodu je bil začasno, od 3. 2. 2011 do 9. 2. 2012, premeščen v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor, kjer pa je z neprimernim vedenjem nadaljeval. Z nekorektnim in neprimernim vedenjem je tožnik nadaljeval tudi po vrnitvi v matični zavod na Dobu (razbijanje zavodskega inventarja). Takšno ravnanje tožnika ima znake hujšega disciplinskega prestopka in je moteče za ostale obsojence na oddelku, poleg tega pa je bil tožnik zaradi ponavljajočih kršitev hišnega reda zavoda ter konstantno neprimernega vedenja tako do soobsojencev kot uslužbencev zavoda, že večkrat disciplinsko obravnavan, vendar vse izrečene disciplinske sankcije niso dosegle namena. Organ še navaja, da tožnik do svojih ravnanj, katerih posledica je namestitev v strožji režim, ostaja povsem nekritičen. Pri tem iz razpoložljive dokumentacije ne izhaja, da bi bilo pri tožnikovem vedenju opaziti pozitivne spremembe, na podlagi katerih bi bilo mogoče oceniti, da bo sposoben primernega in korektnega sobivanja z obsojenci na oddelku, zato organ ocenjuje, da so razlogi za namestitev tožnika v strožji režim prestajanja kazni še vedno podani. Organ druge stopnje tudi ni našel razlogov, na osnovi katerih bi bil mogoč zaključek, da gre pri podaljševanju namestitve tožnika v strožji režim, za konstrukt oziroma zlonamerno dejanje uslužbencev zavoda.

Tožnik vlaga tožbo saj meni, da je izpodbijana odločba nepravilna, nepoštena in nezakonita. Tožena stranka je pri odločanju nepravilno uporabila določbe ZUP, zato so razlogi v obrazložitvi odločbe nepravilni in nezakoniti. Razlogi, ki so navedeni v odločbi organa druge stopnje, ne morejo utemeljiti pravilnosti postopka o izločitvi obsojenca v strožji režim prestajanja zaporne kazni, zanemarja se tudi pomen ustavnih jamstev (35. člen URS), ki terjajo restriktivno postopanje državnih organov pri poseganju v temeljne človekove pravice in svoboščine. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje iz razloga bistvene kršitve določb ZUP in nepravilne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik varnostno zelo zahteven, saj so zaradi njegove agresivnosti in nepredvidljivosti ter grobega kršenja pravil med spremstvom (predvsem pri spremstvih na sodišče) na podlagi varnostne ocene potrebni strožji ukrepi (preventivno ukrepanje na roke spredaj in noge). Poleg tega krši hišni red ter se neprimerno vede in obnaša, kar je moteče tako za ostale obsojence kot uslužbence zavoda. Je impulziven in nepredvidljiv. Organ povzema mnenje psihiatra z dne 21. 5. 2010. Poudarja, da je zavod za prestajanje kazni dolžan zagotoviti varno prestajanje zaporne kazni vsem obsojencem in tudi tožniku. Namestitev tožnika v matični oddelek bi bila preveč tvegana, saj obstaja na eni strani velika verjetnost, da bo tožnik s svojim neprimernim in motečim vedenjem nadaljeval tudi v matičnem oddelku, kar bi lahko izzvalo celo konflikte med obsojenci, po drugi strani oziroma posledično pa bi bil lahko ogrožen s strani drugih obsojencev. Predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana odločba potrdi.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2012 meni, da ravna uprava ZPKZ v nasprotju z določili Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj mu ne zagotavljajo niti osnovnih minimalnih normalnih bivalnih razmer. Ne zagotavlja se mu potrebne zdravniške, psihološke in varstvene oskrbe, s čimer se krši EKČP. Meni, da obrazložitev ne pojasni neresničnih, neutemeljenih in zlonamernih informacij upravnega spisa, izostala pa so tudi odločilna in ključna dejstva, ki so ostala pristransko nepojasnjena. Zaradi napačne uporabe materialnega prava naj bi bil kršen v njegovo škodo tudi zakon. Meni, da država RS tolerira kršitve javnih uslužbencev ZPKZ Dob in v nadaljevanju kritizira kaznovalno politiko RS. Glede odgovora na tožbo ocenjuje, da mu tožena stranka ni nič dokazala oziroma je dokazala, da je nedolžen, da so očitki v odgovoru na tožbo neutemeljeni, obtožbe pa temeljijo na neutemeljenih domnevah. Gre za zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic osebe iz 257. člena KZ, 1. odstavka in 2. odstavka v povezavi z 24. členom KZ. Vse očitke zavrača. Meni, da je begosumnost nedokazana in da je stigmatiziran. V nadaljevanju polemizira z upravno zakonodajo in izdanimi mu odločbami. Izreka se za nedolžnega. Meni, da je večina dokazov pridobljenih nezakonito in bi jih moralo Upravno sodišče izločiti, ter da je uprava izrekla neustrezno, neživljenjsko in nehumano represivno kazen, pri čemer dejstvo, da je bil že večkrat disciplinsko obravnavan za neke banalne, pavšalne kršitve, ne opravičuje takšnega strožjega represivno-kaznovalnega kaznovanja. Predlaga razveljavitev vseh odločb in ponovno odločanje s primerno vsebinsko obrazložitvijo odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je za tožnika sporna odločba, s katero mu je bila podaljšana namestitev v bivalnih prostorih s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) ureja premeščanje obsojencev v 79. - 81. členu. Po določbi prvega odstavka 79. člena ZIKS-1 se obsojenec lahko premesti iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda v Republiki Sloveniji, če je to potrebno za izvajanje osebnega načrta ali delovnega programa zavoda oziroma če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga pristojna enota za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič. V skladu z določbo drugega odstavka 80. člena ZIKS-1 se obsojenca, ki zlorabi svobodnejši režim zavoda ali njegovega oddelka ali za katerega narekujejo premestitev drugi utemeljeni razlogi, premesti v zavod ali njegov oddelek s strožjim režimom. O premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda odloča direktor zavoda potem, ko dobi mnenje vodje oddelka (drugi odstavek 81. člena ZIKS-1). ZIKS-1 in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora ne določata podrobnejših pogojev in kriterijev takšnega premeščanja, kar pomeni, da gre pri takšni odločitvi za prosti preudarek uradne osebe, ki o tem odloča (tako sodna praksa; sodbe opr. št. II U 489/2011, II U 421/2011, U 499/2008). Pri odločanju pa je uradna oseba (v konkretnem primeru direktor zavoda) vezana na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 79. člena ZIKS-1).

V primeru, ko je organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V obravnavanem primeru sta organa svojo odločitev utemeljila na dejstvu, da povzroča tožnik hujša motenja, da ogroža druge obsojence in delavce zavoda. Organ je v odločbi ugotovil, da gre za varnostno zahtevnega obsojenca, ki prestaja 17-letno zaporno kazen in ki je bil iz varnostnih razlogov ter zaradi ohranitve reda in discipline že predhodno začasno (3. 2. 2011 do 9. 2. 2012) premeščen v ZPKZ Maribor, kjer pa je z neprimernim vedenjem nadaljeval. S takšnim neprimernim vedenjem je tožnik po navedbah organa nadaljeval tudi po vrnitvi v ZPKZ Dob. Pri tem organ v vedenju tožnika ni opazil pozitivnih sprememb. Na podlagi vsega navedenega sodišče ocenjuje, da sta organa pravilno ocenila in v zadostni meri obrazložila, da so razlogi za podaljšanje namestitve tožnika v bivalnih prostorih s strožjim režimom prestajanja kazni še vedno podani. Upravna organa sta pri odločanju pravilno uporabila tudi zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in tudi odločila v okviru danega pooblastila. Na odločitev sodišča ne morejo vplivati nekonkretizirane in neargumentirane tožbene navedbe glede postopanja zaposlenih v ZPKZ Dob.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.