Jedro

Če obdolženec prekršek prizna in je to priznanje jasno ter popolno, sodišču ni potrebno zbirati drugih dokazov, mora pa oceniti obdolženčev zagovor in se opredeliti do njegovega krivdnega odnosa.

Izrek

Pritožbi obdolženčeve zagovornice se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (pravilno sodbo o prekršku) je sodišče prve stopnje razsodilo, da je obd. P. P. odgovoren storitve prekrška po čl. 32/VIII D ZVCP-1 in mu je izreklo globo v znesku 120.000,00 SIT, 5 kazenskih točk zaradi prekrška storjenega z motornim vozilom B kategorije ter prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega meseca, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka - povprečnine v znesku 15.000,00 SIT.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnega prava in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi izpostavlja, da so bile v izpodbijani sodbi kršene določbe postopka o prekršku, saj izpodbijana sodba nima razlogov o naklepnem dejanju storilca, prav tako pa nima razlogov o morebitni malomarnosti,zaradi česar je sodba pomanjkljiva, ker ni ugotovljen subjektivni dejanski stan. Navaja tudi, da bi sodišče moralo ob odmeri sankcije upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja, v katere okoliščine se sodišče ni spuščalo. Po mnenju pritožbe bi ob obravnavanju vseh okoliščin bilo potrebno obdolžencu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana zaradi podanosti posebnih olajševalnih okoliščin.

Pritožba je utemeljena.

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je v postopku na prvi stopnji sodišče prve stopnje zaslišalo obdolženca in ker je njegov zagovor ocenilo kot priznanje prekrška, ni izvajalo drugih dokazov. V I. odst. 118. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je res določeno, da če obdolženec prizna storitev prekrška in je priznanje jasno ter popolno, sodišču ni potrebno zbirati še drugih dokazov, vendar ni nobenega dvoma, da tudi v tem primeru sodišče prve stopnje mora oceniti obdolženčev zagovor oziroma priznanje prekrška, kot je to tudi določeno v II. odst. 118. čl. ZP-1 in se tudi mora opredeliti do subjektivnega elementa prekrška, torej do krivde. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v le-tej navedlo, da je obdolženec prekršek priznal, kakšne so predpisane sankcije za storjen prekršek, katere okoliščine so bile upoštevane pri odmeri stranskih sankcij in denarne kazni (pravilno globe) ter kako je bila odmerjena povprečnina. Iz navedenega je nedvomno razvidno, da sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo obdolženčevega zagovora in se ni opredelilo do odločilnega dejstva, krivde. Kljub dejstvu, da je obdolženec prekršek priznal, mora biti sodba o prekršku obrazložena na tako konkreten način, da omogoča presojo njene pravilnosti, saj je le tako obdolžencu omogočeno učinkovito pravno varstvo, kot to določa čl. 25 Ustave RS. Iz ustaljene praksi Ustavnega sodišča RS izhaja da, če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna (odločbi Ustavnega sodišča U I 98/91 z dne 10. 12. 1992 in Up 96/94 z dne 4. 12. 1997). Zato ima prav obdolženčeva zagovornica, ko v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o naklepnem dejanju obdolženca, niti o morebitni malomarnosti, torej nima razlogov o krivdi. Takšna pomanjkljivost pomeni bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. tč. I. odst. 155. čl. ZP-1, katero pritožbeno uveljavlja obdolženčeva zagovornica, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženčeve zagovornice ugodilo in je v skladu s VI. odst. 163. čl. ZP-1 navedeno kršitev odpravilo tako, da je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi II. odst. 163.čl. ZP-1 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da opisane kršitve iz 8. tč. I. odst. 155. čl. ZP-1, samo ni moglo sanirati, saj bi dodajanje odločujočih dejstev, ki jih sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe ni navedlo in jih, v obravnavani zadevi, tudi ni ugotavljalo, po mnenju pritožbenega sodišča pomenilo kršitev, prej izpostavljenega, 25. čl. Ustave RS, ki zagotavlja pravice do pravnega varstva, saj zoper odločitev pritožbenega sodišča več ni mogoče vložiti rednega pravnega sredstva.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje navedeno pomanjkljivost odpraviti tako, da bo po kratki oceni obdolženčevega, v kolikor ga bo ocenilo, kot priznanje prekrška iz čl.118/I ZP-1, ugotovilo, kakšno obliko krivde je obdolžencu mogoče očitati in bo za takšno ugotovitev navedlo jasne in razumljive razloge. Ker je tudi stopnja odgovornosti ena od okoliščin, ki v skladu z II. odst. 26. čl. ZP-1 vplivajo na odmero sankcij, se bo moralo sodišče prve stopnje pri obrazložitvi odmere sankcij, tudi do te okoliščine opredeliti.