Jedro

Iz določbe 2. odstavka 244. člena ZPP ne izhaja dolžnost sodišča, da obvesti stranke o tem, koga namerava določiti za izvedenca, in jim da možnost izjave o tej določitvi. Ta določba predvideva le možnost, da bo sodišče pred takšno odločitvijo tako postopalo ("sodišče lahko da strankam možnost izjave"). Ker torej takšno ravnanje ni predvideno kot dolžnost oziroma obveznost sodišča, opustitev predhodnega obvestila in s tem možnosti predhodne izjave strank o določitvi izvedenca ne predstavlja kršitve postopka. Ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem pride v poštev šele, ko sodišče, ne pa morda stranka, oceni, da je izvid nejasen, nepopoln, sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (2. odstavek 254. člena ZPP), če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo popraviti z novim zaslišanjem (3. odstavek 254. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke, opr. št. I 399764 z dne 13.5.1999, da se tožnica od 1.7.1998 do 6.7.2001 razvrsti v prvo kategorijo invalidnosti in da se ji za to obdobje prizna pravica do invalidske pokojnine. Odločilo je tudi, da tožnica krije sama svoje stroške postopka. Z vpogledom in proučitvijo dokumentacije v upravnem in sodnem spisu, zaslišanjem tožnice in izvedenskim mnenjem stalnega sodnega izvedenca profesorja dr. V. A., dr. med, ki ga je tudi neposredno zaslišalo, je ugotovilo, da pri tožnici ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, kot jo opredeljuje Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) v 3. odstavku 27. člena in 1. alineji 34. člena.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je navedlo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z določitvijo izvedenca in njegovo izločitvijo. Mnenje sodnega izvedenca je sprejelo kot strokovno utemeljeno in prepričljivo.

Tožnica je vložila revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne trditve o kršitvah postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo in v posledici česa je tudi samo bistveno kršilo določbe ZPP. Glede določitve izvedenca prof. dr. A. je sodišče prve stopnje ravnalo do tožnice skrajno nekorektno, saj je o njeni izločitveni zahtevi odločalo šele takrat, ko je izvedensko mnenje že prišlo na sodišče. S takšnim neažurnim sojenjem je grobo kršilo tožničine procesne pravice. Nekorektno je postopalo tudi, ko je glavno obravnavo z dne 3.9.2002 opravilo na zunanjem poslovanju v Slovenj Gradcu, kamor je zaradi slabe ceste in slabih povezav mnogo težje in zamudno priti kot v Ljubljano. Sodišče prve in druge stopnje se ne bi smeli opreti na izvedensko mnenje prof. dr. A., ki je strokovno zgrešeno. Iz zdravstvene dokumentacije v sodnem spisu nedvomno izhaja, da je bilo tožničino zdravstveno stanje že v času izdaje izpodbijanih odločb takšno, da ni bila več sposobna za pridobitno delo. Ker se za izvedenskim mnenjem prof. dr. A. ni strinjala, bi moralo sodišče na njen predlog imenovati drugega izvedenca, in sicer izvedensko komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Izvedenec je v sodnem postopku ni osebno pregledal in se z njo pogovoril, kar je ena temeljnih zahtev pri izdelavi takšnega mnenja. Sodni postopek je trajal nerazumno dolgo.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svoje ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je vložena proti pravnomočni sodni odločbi, izdani na drugi stopnji, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija najprej uveljavlja bistveno kršitev določb 2. odstavka 244. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da tožnici ni dalo možnosti, da se izjavi o določitvi izvedenca, tožničine pritožbene navedbe o tem pa je napačno presodilo tudi pritožbeno sodišče. Gre za uveljavljanje kršitve določb postopka relativnega značaja (1. odstavek 339. člena ZPP) v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jo je tožnica uveljavljala tudi v pritožbi; če bi bile te pritožbene navedbe utemeljene, drugostopenjsko sodišče pa jih ne bi odpravilo, bi s tem samo zagrešilo takšno kršitev, kar bi predstavljalo upošteven revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Očitana kršitev ni podana. Iz določbe 2. odstavka 244. člena ZPP ne izhaja dolžnost sodišča, da obvesti stranke o tem, koga namerava določiti za izvedenca, in jim da možnost izjave o tej določitvi. Ta določba predvideva le možnost, da bo sodišče pred takšno odločitvijo tako postopalo ("sodišče lahko da strankam možnost izjave"). Ker torej takšno ravnanje ni predvideno kot dolžnost oziroma obveznost sodišča, opustitev predhodnega obvestila in s tem možnosti predhodne izjave strank o določitvi izvedenca ne predstavlja kršitve postopka. V posameznih primerih predstavlja le dejanje, ki lahko prepreči morebitne kasnejše zaplete z izvedenci, zlasti v zvezi z možnostjo njihove izločitve. Stranka sicer ne izgubi pravice do izločitve izvedenca, če jo sodišče o postavitvi izvedenca ni predhodno obvestilo. Po 2. odstavku 247. člena ZPP se mora stranka v primeru, če ji je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo možnost izjave, izjaviti o izločitvi ob tej priložnosti; če se izvedenec postavi zunaj glavne obravnave in stranka ni imela možnosti izjave, pa sme zahtevati izločitev izvedenca tudi kasneje, v 8 dneh od prejema sklepa o njegovi postaviti. V tej zadevi je tožnica to možnost izkoristila, saj je takoj po prejemu sklepa o določitvi izvedenca prof. dr. V. A. zahtevala njegovo izločitev.

Sodišče prve stopnje je o zahtevi tožnice za izločitev izvedenca (ki jo je zavrnilo), res odločilo šele takrat, ko je prejelo izvedensko mnenje (31.1.2003), kar pa ne predstavlja kršitve procesnih pravil. S to odločitvijo sodišče prve stopnje tožnici ni okrnilo, omejilo ali odvzelo procesih pravic, dokazovanje z istim izvedencem pa je zaključilo šele kasneje (po odločitvi o zavrnitvi zahteve za izločitev), saj je izvedenca vabilo tudi na zadnji narok za glavno obravnavo in ga zaslišalo. Tožnica sklepa o zavrnitvi njene zahteve za izločitev sodnega izvedenca ni izpodbijala v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari. V zvezi z revizijskim očitkom bistvene kršitev določb postopka, ker naj bi obstajalo nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih in listinami o tožničinem zdravstvenem stanju (in kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP), revizija ne navede konkretno, v čem to nasprotje sploh obstaja. Revizijsko sodišče zato tega očitka ni moglo preveriti. Tudi revizijsko zavzemanje za to, da bi moralo sodišče v primeru, če stranka izrazi nestrinjanje z mnenjem določenega izvedenca, postaviti drugega izvedenca, v konkretnem primeru ni utemeljeno. Ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem pride v poštev šele, ko sodišče, ne pa morda stranka, oceni, da je izvid nejasen, nepopoln, sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (2. odstavek 254. člena ZPP), če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo popraviti z novim zaslišanjem (3. odstavek 254. člena ZPP). Pomanjkljivosti ali dvome, ki jih lahko sodišču z argumentirano kritiko ekspertize vzbudijo tudi stranke, je treba torej najprej odpraviti z zaslišanjem izvedenca, kar je sodišče prve stopnje storilo. Šele če to ne prinese uspeha, se zahteva mnenje drugega izvedenca oziroma več izvedencev. Ob jasnem, obrazloženem in popolnem izvedenskem mnenju ter razumno pojasnjenih razlogih, ki utemeljujejo izvedensko mnenje, ni podlage za postavitev drugega izvedenca, oziroma ni mogoče govoriti o kršitvi 2. in 3. odstavka 254. člena ZPP.

Tožnica je izločala izvedenca s sklicevanjem na njegovo nestrokovnost v eni od pravnih zadev Okrožnega sodišča v Celju, kar ne more biti razlog za izločitev izvedenca (1. odstavek 247. člena ZPP, v povezavi s 70. členom ZPP), po prejemu izvedenskega mnenja pa zoper to mnenje ni podala konkretnih pripomb, temveč je vztrajala le pri svojem dokaznem predlogu, da poda izvedensko mnenje komisija za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kljub temu, da torej ni navajala niti tega, da bi bilo mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju ter da ni konkretizirala svojih dvomov ali pomislekov v pravilnost podanega mnenja, je sodišče prve stopnje izvedenca še dodatno zaslišalo. Ob tem razen enega samega vprašanja izvedencu, tožnica ni izrazila konkretnih pripomb na njegovo mnenje ali opozorila na kakršnakoli nasprotja oziroma pomanjkljivosti v mnenju. Tudi ostali izvedeni dokazi ne vzbujajo dvomov v pravilnost podanega mnenja. Iz medicinske dokumentacije, iz mnenj invalidskih komisij ter izvedenca izhaja soglasje o tem, da gre pri tožnici za hujšo prizadetost aksialnega skeleta in omejeno gibljivost brez nevroloških izpadov. Edina razlika se pojavlja v oceni, ali takšno bolezensko stanje predstavlja le zmanjšanje ali izgubo delovne zmožnosti tožnice. Popolna izguba delovnih zmožnosti v tem primeru izhaja iz ocene S. K. F. dr. med., ki jo je podal v ortopedskem izvidu z dne 30.3.1998 in iz izvedenskega mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 19.6.1998, pri kateri pa je sodeloval isti zdravnik (in kar ni pravilno). S tem izvedenskim mnenjem se nista strinjala invalidski komisiji druge stopnje dne 27.8.1998 in dne 1.3.1999. Tožnica je bila takrat tudi osebno pregledana. Enako mnenje kot invalidska komisija druge stopnje je podal tudi sodni izvedenec v tem postopku in ga ustrezno pojasnil. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne obstajajo okoliščine iz 2. ali 3. odstavka 254. člena ZPP za določitev drugega izvedenca.

Na drugačno odločitev ne more vplivati revizijsko zatrjevanje, da sodni izvedenec tožnice ni osebno pregledal. Sodišče prve stopnje je v sklepu o določitvi izvedenca z dne 3.12.2002 osebni pregled tožnice prepustilo presoji izvedenca samega, kar je v skladu z določbo 1. odstavka 252. člena ZPP, po katerem dokazovanje z izvedenci vodi sodišče. Pomembno je tudi, da mora mnenje o delovni zmožnosti tožnice upoštevati stanje v času dokončne odločbe tožene stranke, ki je predmet presoje v tem sporu. Od te odločbe do sklepa o postavitvi izvedenca v sodnem sporu je minilo že več kot tri leta. Glede na to osebni pregled ni bil več tisti postopek, ki bi izvedencu omogočil pridobiti pomembne podatke o delovni oziroma zdravstveni zmožnosti tožnice. Izvedenec je svoje mnenje lahko utemeljeno oprl le na medicinsko dokumentacijo.

Revizijske trditve o dolgotrajnem postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ne predstavljajo revizijskega razloga, zaradi česar ne zahtevajo dodatnih pojasnil. Ker sta glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano, nižji sodišči pravilno uporabili tudi materialno pravo, predvsem določbo 27. člena ZPIZ, ki opredeljuje pojem zmanjšane delovne zmožnosti in izgube delovne zmožnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (378. člen ZPP).