Jedro

Pri napakah v solidnosti gradnje velja domneva, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere. Domnevo lahko izvajalec izpodbije, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere, v tem smislu se toženca sklicujeta na projektanta, vendar neuspešno, saj razbremenitev odgovornosti ni avtomatična. Dokazati je namreč treba, da pomanjkljivosti v projektni dokumentaciji izvajalec ni mogel ugotoviti (in zato njegova pojasnilna obveznost v zvezi s tem ni obstajala oziroma da je na to pomanjkljivost opozoril naročnika, ki je vztrajal, da se objekt zgradi na podlagi pomanjkljive dokumentacije).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 10.678,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz I. točke izreka. Višji tožbeni zahtevek, nad zneskom 10.678,40 EUR s pripadki, je zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 1.706,02 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožujeta prvo in drugotožena stranka (v nadaljevanju toženca). Pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke (tožnikov) v celoti zavrne.

3. Toženca navajata, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu prvega in drugega toženca, da imenuje novega izvedenca gradbene stroke. Na naroku dne 7. 3. 2018 je pooblaščenec tožencev ugovarjal kršitev določb ZPP zaradi neizvedbe tega dokaza. Sodni izvedenec in cenilec za gradbeništvo D. Ž. ni uspel v celoti in nesporno odgovoriti na vsa relevantna strokovna vprašanja, ki so mu bila zastavljena v predmetni zadevi, tudi njegovo dopolnilno mnenje in na naroku izvedeno zaslišanje niso podali odgovorov na odprta strokovna vprašanja, bistvena za izid predmetnega postopka. Prav tako izvedencu dne 21. 6. 2017 ni bil omogočen potreben dodaten ogled sporne strehe. Sodišče tudi ni ugodilo dokaznemu predlogu prvega in drugega toženca, da kot priči zasliši izvedenca in cenilca gradbene stroke B. G. in izvedenca in cenilca za kemijo in ekologijo D. D., ki sta sestavila izvedeniško mnenje z dne 21. 6. 2012. Pooblaščencev tožencev je tudi v zvezi s tem ugovarjal kršitev določb ZPP. Zaslišanje predlaganih prič je relevantno z vidika podanih trditev tožencev. Dodatno poudarjata, da je bil s strani tožnikov zaslišan predlagani izvedenec A. G., ki je bil na strehi bistveno po tem, ko je prišlo do zamakanja. Prav tako izvedenec gradbene stroke D. Ž. ni bil neposredno seznanjen s stanjem strehe v času zamakanja. Toženca izpostavljata kršitev načela kontradiktornosti, ki jo je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, ko ni zaslišalo s strani tožencev predlaganih prič, ki sta bili neposredno prisotni na strehi ob zamakanju. Iz sodbe ne izhaja, zakaj sodišče konkretnega dokaza ni izvedlo, sodišče ni obrazložilo razlogov za svojo odločitev, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni zadostilo standardu ustrezne obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov, podana je kršitev 22. člena Ustave RS ter absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Svojo odločitev je v večjem delu oprlo na mnenje izvedenca gradbene stroke D. Ž. Ta je pojasnil, da je do zamakanja na večstanovanjski stavbi na R., ki je bilo ugotovljeno oktobra 2010, prišlo zaradi zamašitve odtokov ob nerednem vzdrževanju strehe ter neizvedenih prelivov. Toženca povzemata, kaj so tožniki glede nastale škode navajali in vtoževali v tožbi in povzemata s strani tožnikov zatrjevane napake, ki so zadevale solidnost gradnje ter so bile po njihovem mnenju vzrok za škodo. Toženca nato povzemata zaključke prvostopenjskega sodišča glede zatrjevanih napak: da položeni ločilni sloji ne bi preprečili zamakanja strehe, zato sodišče teh stroškov ni priznalo; da zaradi napake izvedbe pločevinaste obrobe atike na strehi ni nastala obravnavana škoda, sodišče teh stroškov tožnikom ni priznalo; glede ostalih zatrjevanih napak iz sodbe izhaja, da izvedencu dokazno gradivo ne omogoča zanesljivega strokovnega zaključka o obstoju preostalih zatrjevanih napak, sodišče je zaključilo, da tožniki teh napak niso dokazali. Odgovornost za zamakanje na večstanovanjski stavbi na R. zaradi zamašitve odtokov ob nerednem vzdrževanju strehe je prvostopenjsko sodišče pripisalo tožnikom oziroma njihovem upravniku. Sodišče je napačno zaključilo, da šteje opustitev izvedbe prelivov kot glavni vzrok za zamakanje strehe in posledično ugodilo tožbenem zahtevku tožnikov v višini 9.462,61 EUR (všteto z DDV). Dosojeni znesek predstavlja izračun izvedenca D. Ž., in sicer višino škode na strehi, ki bi jo lahko izvedba prelivov preprečila oziroma zmanjšala. Izvedenec je višino te škode ocenil na 70 % stroškov sanacije ravne nepohodne strehe, ki so zajeti v delih, navedenih v računu z dne 23. 8. 2011. Toženca izpostavljata, da so tožniki v tožbi vtoževali znesek 15.254,85 EUR s pripadki, ki so ga plačali za odpravo napak. Prvemu tožencu so očitali, da je kot izvajalec del odgovoren za napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost ter, da strešne kritine ni izvedel pravilno in strokovno, drugemu tožencu pa, da ni ravnal odgovorno, ker ob prevzemu nepremičnine ni skrbno pregledal strehe, da bi preprečil škodo.

5. Odgovornost tožencev ni podana. Toženec (prvi toženec) je izvedel vsa dela strokovno in po načrtih ter v skladu z gradbenim dovoljenjem. Sodba ne pojasni, v čem se manifestira krivdno ravnanje tožencev. Tožbeni zahtevek bi moral biti usmerjen zoper projektanta, ki je izdelal načrte, in ne zoper izvajalca, ki je v dobri veri sledil načrtom in gradbenemu dovoljenju. Tak zaključek izhaja tudi iz tožbene podlage tožnikov, ki se sklicujejo na napake v solidnosti gradnje. Tožencu ni bilo dokazano, da bi ravnal protipravno. Ravnal je z vso potrebno skrbnostjo in strokovnostjo. V gradbeni stroki izgradnja strešnih prelivov nikjer ni zapovedana kot obvezen predpogoj tudi pri ravnih strehah. Sodišče tega vprašanja ni prepričljivo obrazložilo, zato sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Tožniki morajo dokazati tri elemente civilnega delikta. Tožniki so specificirali napake, vendar iz sodbe izhaja, da niso dokazali napak, ki so jih očitali tožencema v zvezi z izvedeno strešno kritino. Odgovornost zaradi zamašitve odtokov ob nerednem vzdrževanju strehe je sodišče pripisalo tožnikom. Sodišče zanemari vprašanje vzročnosti. Če bi bila streha vzdrževana, do škode, kot je domnevno nastala, ne bi prišlo ne glede na izvedbo ali neizvedbo prelivov. Sklicujeta se na analogijo z vozilom. Opustitve prelivov oziroma neizvedbe prelivov tožniki v trditveni podlagi tožencema nikoli niso očitali kot napake pri izvedbi strešne kritine. Prav tako prelivi niso bili izvedeni s sanacijo strehe.

6. Sodišče je odločilo izven meja tožbenega zahtevka in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj določbe 2. člena ZPP ni uporabilo in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Štelo je namreč, da je opustitev izvedbe prelivov glavni razlog za zamakanje in upoštevalo izračun izvedenca D. Ž., da bi izvedba prelivov preprečila oziroma zmanjšala višino škode na strehi v 70 %, čeprav izvedenec teh % ne argumentira, ter dosodilo, da sta toženca tožnikom dolžna nerazdelno povrniti znesek 9.462,61 EUR.

7. Hkrati je sodišče, ko je štelo opustitev prelivov kot glavni razlog za zamakanje strehe, zmotno ugotovilo dejansko stanje. A. G. je izpovedal, da je po njegovem mnenju vzrok za zamakanje neočiščena žlota. J. D., ki je pred pravdo izdelal izvedeniško mnenje na predlog tožencev, je izpovedal, da je prišlo do zamakanja zaradi zadrževanja vode v tem žlebu oziroma koritu in potem prelivanja. Iz mnenja izvedenca B. G. izhaja, da je do prelivanja vode in zamakanja v stanovanje prišlo, ker so bili odtoki kot posledica neizvajanja rednih vzdrževalnih del na objektu zamašeni. Tudi izvedenec D. Ž. je pojasnil, da je do zamakanja prišlo zaradi zamašitve odtokov ob nerednem vzdrževanju strehe ter zaradi neizvedenih prelivov. Glede neizvedenih prelivov kot napake v izvedbi strehe je izpovedal M. I., strokovnjak za ravne strehe. Glede na izpovedi je presenetljivo, da je sodišče ob mnenjih strokovnjakov, ki so navajali vzroke za zamakanje strehe v zamašitvi odtokov, in ob neobstoju nasprotnega in prepričljivega razlogovanja izvedenca D. Ž., nekritično zaključilo, da je glavni razlog za zamakanje strehe neizvedba prelivov. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje.

8. Sodišče se ni obrazloženo opredelilo, zakaj ni upoštevalo, da je izvedenec D. Ž. na sodišču 7. 9. 2016 izpovedal, da bi bila verjetnost, da bi prišlo do zamakanja, bistveno manjša oziroma bi šlo za lokalno zamakanje v primeru ustreznega odtoka preko žlote. Velika verjetnost je, da ne bi prišlo do zamakanja v takem obsegu, če bi bili odtoki očiščeni. J. B. in Z. F. sta na naroku 12. 3. 2015 izpovedala, da so se dela na strehi izvajala skladno s projektno dokumentacijo, da je bila streha po zaključku pregledana in očiščena, opravljen je bil tehnični pregled strehe, pridobljeno je bilo uporabno dovoljenje in narejen test vodotesnosti. Da bi bila izvedba prelivov kje dejansko predpisana, izvedenec D. Ž. ni znal povedati. Ni mu bilo znano, da bi bilo to napisano v kakem pravilniku, navedel je, da je to v skladu s pravili stroke in ocenil izvedbo prelivov za potrebno. Po mnenju tožencev je bila strešna kritina izvedena pravilno, strokovno in v skladu s projektno dokumentacijo, streha je delovala brez napak štiri leta in več, dokler niso tožniki angažirali postavljalcev klima naprav. Do vzročne zveze med postavljalci klimatov se sodišče ne opredeli. Streha s strani tožnikov oziroma njihovega upravnika več let ni bila vzdrževana in niso bili izvajani redni pregledi strehe.

9. Sodišče napačno zapiše, da toženca vtoževanemu računu dne z 29. 8. 2011 v višini 1.736,83 EUR nista ugovarjala. Postavljenemu zahtevku sta namreč ugovarjala tako po temelju kot po višini. Ugoditev tožbenemu zahtevku za navedeni račun v obsegu 70 % stroškov sanacije je napačno.

10. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Pojem napake v solidnosti gradnje je presojalo po prvem odstavku 662. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Splošna predpostavka izvajalčeve odgovornosti za napake objekta, ki velja tudi za njegovo odgovornost za solidnost gradnje, je, da vzrok za napako izvira iz njegove sfere. Velja domneva, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere, izvajalec pa lahko domnevo izpodbije. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in štelo opustitev prelivov kot glavni razlog za zamakanje strehe na stavbi na R., posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo z zaključkom, da bi prvi toženec kot investitor in izvajalec ter drugi toženec kot vmesni prodajalec to škodo kot možno posledico neizvedbe prelivov morala pričakovati. Vzrok za zamakanje strehe ne izvira iz njune sfere, poglavitni vzrok zamakanja je v zamašitvi odtokov zaradi nerednega vzdrževanja strehe, kar se lahko očita le tožnikom. Posledično je napačen tudi izrek o stroških.

11. Tožniki v odgovoru na pritožbo tej nasprotujejo in predlagajo njeno zavrnitev.

12. Pritožba ni utemeljena.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe in zatrjevanja o bistvenih kršitvah določb ZPP, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo z zavrnitvijo določenih dokazov. Toženca kršitev uveljavljata zato, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu s postavitvijo novega izvedenca gradbene stroke, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru niso bili podani pogoji za postavitev novega izvedenca gradbene stroke iz 254. člena ZPP. V 20. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje glede tega navedlo pravilne razloge, s katerimi sodišče druge stopnje soglaša. Dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca gradbene stroke je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Neutemeljene so navedbe, da izvedenec ni uspel v celoti odgovoriti na relevantna strokovna vprašanja. Prav tako toženca neutemeljeno izpostavljata dejstvo, da 21. 6. 2017 izvedencu D. Ž. ni bil omogočen dodaten ogled sporne strehe. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da je dokazni predlog po ponovnem ogledu in postavitvi novega izvedenca gradbene stroke zavrnilo tudi zato, ker je izvedenec na izrecno vprašanje sodišča, ali bi bilo v primeru, da bi izvedenec ponovno šel na streho, njegovo (dopolnjeno) mnenje drugačno, odgovoril, da bi bilo mnenje enako, lahko bi bil kakšen detajl bolj podrobno osvetljen, generalno pa bi bilo mnenje smiselno enako.

14. Neutemeljen je očitek v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga tožencev, da sodišče kot priči zasliši izvedenca in cenilca gradbene stroke B. G. in izvedenca in cenilca za kemijo in ekologije D. D., ki sta sestavila izvedeniško mnenje z dne 21. 6. 2012, ki sta ga toženca vložila v spis. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog zavrnilo kot neutemeljen, saj sta toženca navedeno mnenje predložila v pisni obliki. Niti B. G. niti D. D. si strehe nista ogledala. Dokazni predlog z njunim zaslišanjem je bil podan v zvezi s pojasnjevanjem njunega izvedeniškega mnenja, kar je bilo nepotrebno, glede na to, da je sodišče v postopku postavilo sodnega izvedenca gradbene stroke. Toženca opozarjata še, da je bil zaslišan s strani tožnikov predlagani izvedenec A. G., vendar sama navajata, da je ta na strehi bil, čeprav že potem, ko je prišlo do zamakanja.

15. Neutemeljen je očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče zagrešilo, ko ni zaslišalo s strani tožencev predlaganih prič, ki sta bili neposredno prisotni na strehi ob zamakanju. Toženca ne pojasnita, za kateri priči naj bi šlo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče J. E., ki si je skupaj z M. I. ogledal streho dne 21. 7. 2011, vendar je šlo za dokazni predlog tožnikov in ne tožencev, zato se na zavrnitev tega dokaza toženca ne moreta uspešno sklicevati.

16. Tudi očitek, da sodišče zavrnitve konkretnega dokaza ni pojasnilo oziroma obrazložilo razlogov za svojo odločitev, je neutemeljen. Sodišče je razloge tako glede predlaganega zaslišanja priče kot tudi glede zavrnitve ostalih predlaganih dokazov navedlo in pojasnilo v 20. točki obrazložitve, Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz trditvene podlage tožnikov izhaja, da gre za odškodninski zahtevek v povezavi z jamčevalnim zahtevkom po določbah Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da gre za poslovno odškodninsko odgovornost, zato toženca neutemeljeno zatrjujeta, da morajo tožniki dokazati tri elemente civilnega delikta. Sodišče je pravilno upoštevalo, da povrnitev škode zaradi odprave napak po naravi sodi v domet odgovornosti za napake v izdelavi zgradbe in je tožbeni zahtevek tako tudi obravnavalo ter v zvezi s tem ugotavljalo odločilna dejstva glede prvega toženca kot investitorja in izvajalca del ter glede drugega toženca kot vmesnega prodajalca, glede katerega materialnopravno podlago predstavlja tudi Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih hiš (ZVKSES, glej 23. člen).

18. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, kot povzemata tudi toženca, da je do zamakanja na večstanovanjski stavbi na R., ki je bilo ugotovljeno oktobra 2010, prišlo zaradi zamašitve odtokov ob nerednem vzdrževanju strehe ter zaradi neizvedenih prelivov. Ugotovilo je, da sama zamašitev odtokov ni v sferi tožencev (tudi to dejstvo je bilo v postopku sporno, v pritožbenem postopku ugotovitev ni izpodbijana, saj se tožniki niso pritožili), ampak je to pripisati nerednemu vzdrževanju strehe s strani upravnika. Sodišče je zaključilo, da bi upravnik v vsakem primeru vsaj enkrat letno oziroma ob izrednih vremenskih razmerah streho moral pregledati in jo očistiti. Hkrati je ugotovilo, kot je pojasnil izvedenec, da ni nujno, da bi očiščena streha zamakanje oziroma zamašitev odtokov preprečila v oktobru 2010. Izvedenec je pojasnil tudi, da bi izvedeni prelivi v primeru zamašitve osnovnih odtokov (kot posledica opustitve rednega vzdrževanja ali tudi izrednega dogodka) prevzeli funkcijo odvodnjavanja zastajajoče vode, zato je sodišče štelo opustitev izvedbe prelivov kot glavni vzrok za zamakanje strehe na stavbi R. Glede nadaljnjega vzroka za zamakanje strehe oziroma njene nevodotesnosti, tj. poškodb folije zaradi neustrezne uporabe strehe, kar je lahko tudi posledica hoje po strehi v času izvajanja oziroma montiranja klima naprav, je sodišče navedlo, da s stopnjo prepričanja ni moglo ugotoviti, ali so izvajalci klima naprav streho uporabljali ustrezno (torej s previdno hojo), čeprav mora biti streha taka, da se ne udre pod težo krovca, zato sodišče tega zatrjevanega vzroka zamakanja (poškodbe folije) tudi ni pripisalo tožencema. Toženca zaključke sodišča, da je opustitev izvedbe prelivov glavni vzrok za zamakanje strehe, obširno izpodbijata, vendar neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

19. Kot toženca sicer pravilno navajata v pritožbi, so tožniki vtoževali povračilo sanacije zaradi škode, ki jim je nastala po dveh računih v skupnem znesku 15.254,85 EUR s pripadki ter zatrjevali napake, ki so zadevale solidnost gradnje in so bile po njihovem mnenju vzrok za nastanek škode. Izvedenec je za več izmed zatrjevanih napak ugotovil, da zaradi njih ni nastala obravnavana škoda. Zaključilo je tudi, da o je sodišče ugotovilo, da zaradi napake manjkajočega ločilnega sloja in zaradi nepravilnega stika pločevinaste obrobe atike, ki je predstavljala napako v izvedbi), ni nastala obravnavana škoda. Zaključilo je tudi, da tožniki niso dokazali napak: prenizkega stika ravne strehe in dvokapnice, notranjega žleba brez hladilnih mrežic, premajhne odtočne odprtine v notranjem žlebu, upoštevajoč električne kable in nepravilno izbiro toplotne izolacije trdi tervol 10 cm. Teh napak torej tožniki niso dokazali. Tožniki se ne pritožujejo, zato tovrstne navedbe ne zahtevajo dodatnega odgovora. Glede opustitve ločilnega sloja med toplotno izolacijo trdi tervol 10 cm in folijo flagon 150 (kar sicer predstavlja napako v izdelavi strešne kritine), pa je sodišče zaključilo še, da tožencem ni bilo mogoče očitati, da jima je bila ta napaka znana oziroma, da jima ni mogla ostati neznana.

20. Napako v solidnosti gradnje pa je sodišče ugotovilo v zvezi z neizvedenimi prelivi. Toženca navajata, da so tožniki v tožbi specificirali napake, ki jih niso dokazali, da pa opustitve prelivov oziroma neizvedbe prelivov, kar kot enega izmed vzrokov zamakanja v mnenju in v izpovedi navede izvedenec D. Ž., tožniki v trditveni podlagi tožencema niso očitali kot napake pri izvedbi strešne kritine. Tožniki so prvotno res specificirali napake v skladu s predpravdno pridobljenim izvedeniškim mnenjem, vendar so naknadno po izdelanem izvedeniškem mnenju v pravdnem postopku podali trditve tudi glede opustitve izvedenih prelivov, tako so se v prvi vlogi po izdelavi izvedeniškega mnenja (vloga z dne 30. 3. 2016) sklicevali na ugotovitev, da streha ni imela prelivov, zaključek izvedenca, da je streha brez preliva kot streha brez zasilnega izhoda in da je to eden izmed vzrokov za zamakanje. Tožniki so torej po izdelavi izvedeniškega mnenja v prvi naslednji vlogi opustitev prelivov opredelili kot napako pri izvedbi strešne kritine in podali ustrezno trditveno podlago. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

21. V zvezi s prelivi je sodišče prve stopnje navedlo, da je izvedenec v dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 29. 6. 2017 ugotovil, da je preliv (varnostni preliv) po pravilih stroke zahtevan varnostni ukrep, ki pri ravnih strehah omogoča tako statično stabilnost kot tudi zaščito pred vdorom vlage in bi moral biti predviden že v projektni dokumentaciji. Varnostni preliv je lahko izveden kot odprtina v atiki oziroma kot prostopadna ali podtlačna cevna instalacija z odtokom nad nivojem terena. Ne glede na to, da izvedenec ni pojasnil, v katerem pravilniku je določen strešni preliv kot obvezen pri ravnih strehah, je izrecno pojasnil, da je zahtevan skladno s pravili stroke. Izvedenec je tudi zaslišan izrecno izjavil, da so prelivi po strokovni plati potrebni, tovrstne strehe (kot je konkretna) potrebujejo prelive in bi tudi morali biti izvedeni. Sodišče je poleg izvedeniškega mnenja upoštevalo tudi izpoved priče M. I., ki je strokovnjak za ravne strehe, in si je ogledal sporno streho. Ta je izpovedal, da je bil problem v tem, da ni bilo prelivov, saj so ti potrebni, kadar gre za notranje žlebove. Voda, ko se dvigne, mora nekam odteči, medtem ko v predmetnem primeru ni mogla odteči in se je prelila na notranjo stran. Izpovedal je tudi, da se glede na tehnično izvedbo zaprtih žlot zahteva, da mora imeti vsaka taka žlota preliv za primer zamašitve in če pride do dviga vode v tej žloti.

22. Glede na takšne ugotovitve je pravilen že naveden zaključek sodišča prve stopnje, da opustitev izvedbe prelivov predstavlja glavni vzrok za zamakanje strehe na stavbi R. Izvedeni prelivi bi namreč v primeru zamašitve osnovnih odtokov (kot posledica opustitve rednega vzdrževanja ali tudi izrednega dogodka) prevzeli funkcijo odvodnjavanje zastajajoče vode. Toženca opozarjata na izpovedi A. G., J. D. in zaključek izvedenca D. Ž., da je vzrok za zamakanje strehe zamašitev odtokov oziroma neočiščena žlota. Da je ob neizvedenih prelivih razlog za zamakanje v večstanovanjski stavbi na R. tudi zamašitev odtokov ob nerednem vzdrževanju strehe, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na že obrazloženo pa je pravilno zaključilo, da je glavni razlog za zamakanje opustitev izvedbe prelivov, saj bi prelivi v primeru zamašitve odtoka prevzeli funkcijo odvodnjavanja zastajajoče vode.

23. Toženca se neutemeljeno poskušata ekskulpirati s sklicevanjem na projektanta, izvedbo del po načrtih in v skladu z gradbenim dovoljenjem. Pri napakah v solidnosti gradnje velja domneva, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere. Domnevo lahko izvajalec izpodbije, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere, v tem smislu se toženca sklicujeta na projektanta, vendar neuspešno, saj razbremenitev odgovornosti ni avtomatična. Dokazati je namreč treba, da pomanjkljivosti v projektni dokumentaciji izvajalec ni mogel ugotoviti (in zato njegova pojasnilna obveznost v zvezi s tem ni obstajala oziroma da je na to pomanjkljivost opozoril naročnika, ki je vztrajal, da se objekt zgradi na podlagi pomanjkljive dokumentacije).1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala biti v projektni dokumentaciji izvedba prelivov predvidena, saj je varnostni preliv s pravili stroke zahtevan varnostni ukrep, ki pri ravnih strehah omogoča statično stabilnost in zaščito pred vdorom vlage, vendar je nadalje pravilno navedlo, da bi glede na strokovno znanje in izkušnje, potrebne za opravljanje del, toženca lahko ugotovila pomanjkljivost projekta brez prelivov, prvi toženec kot investitor in izvajalec, drugi toženec pa kot vmesni prodajalec2, zato je ugotovitev sodišča o pomanjkljivi skrbnosti obeh pravilna.

24. Tožniki so dokazali škodo, ki jim je nastala zaradi napake pri izvedbi strešne kritine. Glede na to, da so tožniki višino škode izračunali na podlagi del, navedenih v računih in ugotovljena napaka, kot toženca navajata v pritožbi, z deli, ki so predmet računa v prilogah A 21 in A 22 ni bila odpravljena, je izvedenec kot višino škode na strehi, ki bi jo lahko izvedba prelivov preprečila oziroma zmanjšala, ocenil na 70 % stroškov sanacije ravne pohodne strehe, ki so zajeti v delih, navedenih v računih. Neutemeljen je očitek, da izvedenec tega nikjer ne argumentira, saj je navedeno oceno pojasnil, ko je bil zaslišan na naroku. Ravno zato, ker na računu postavke prelivov ni bilo, je podal oceno, koliko bi izvedba prelivov stala. Drugo vprašanje pa je bilo, koliko bi se ocena škode oziroma strošek spremenil, če bi bili prelivi izvedeni že ob sami gradnji. Tudi to je izvedenec ocenil in ta ocena razmerja je podana v %. Pojasnil je, da se prelivi ponavadi vedno ocenijo v %, iz tega % in osnovne številke pa se to lahko zneskovno določi. 70 % stroškov sanacije ravne nepohodne strehe tako znaša 8.721,30 EUR (brez DDV) oziroma skupno 9.462,61 EUR. V zvezi s tem je neutemeljen tudi očitek, da naj bi sodišče, ko je iz tega naslova prisodilo 9.462,61 EUR, odločilo izven meja postavljenega zahtevka, saj je bil zahtevek postavljen v višini 15.254,85 EUR.

25. Toženca navajata, da sodišče zanemari vprašanje vzročnosti in da v kolikor bi bila streha vzdrževana, do škode, kot je nastala, ne bi prišlo, ne glede na izvedbo ali neizvedbo prelivov in se sklicujeta na analogijo z vozilom. Njuni očitki niso utemeljeni. Kot je bilo že predhodno navedeno, neizvedeni prelivi niso bili edini vzrok za nastalo škodo, sodišče pa je pravilno ugotovilo, da so bili odločilen vzrok, saj bi prelivi preprečili zamakanje strehe v obsegu, kot je do zamakanja prišlo v konkretnem primeru. Res so bili drugi razlog tudi zamašeni odtoki, vendar do teh lahko pride ne le zaradi nerednega vzdrževanja, temveč tudi iz drugega vzroka in, kot je izpovedal izvedenec (glej list. št. 565) na naroku dne 7. 3. 2018, bi bila izvedba prelivov potrebna tudi v primeru rednega čiščenja strehe, saj je funkcija prelivov rezervni način odvajanja vode. Toženca tako nista dokazala, da je šlo za okoliščino, ki je ni bilo mogoče preprečiti, ne odpraviti in se ji ne izogniti.

26. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da bi bila verjetnost, da bi prišlo do zamakanja v primeru ustreznega odtoka preko žlote bistveno manjša, ob povedanem na odločitev ne vpliva, prav tako ne zatrjevano dejstvo, da so se dela izvajala skladno s projektno dokumentacijo, v kateri prelivi niso bili predvideni, na kar je bilo že odgovorjeno. Kot že navedeno, se s sklicevanjem na projektno dokumentacijo toženca nista razbremenila, prav tako ne s sklicevanjem na opuščene preglede strehe s strani upravnika in na postavljalce klimatov, pri čemer ne drži, da se sodišče do trditev v zvezi s slednjimi ni opredelilo. Obrazloženo je namreč že bilo, da je sodišče glede izvajalcev klima naprav navedlo, da ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja, ali so izvajalci klima naprav streho uporabljali ustrezno, torej s previdno hojo, čeprav mora biti streha taka, da se ne vdre pod težo krovca, zato sodišče poškodbe folije ni pripisalo tožencema. Navedeni razlogi pa hkrati pomenijo, da toženca nista dokazala, da so izvajalci klima naprav streho uporabljali neustrezno.

27. Glede višine škode je bilo v pretežnem delu na pritožbene navedbe že odgovorjeno. Dodatno toženca izpostavljata ugotovitev sodišča prve stopnje, ki naj bi napačno napisalo, da toženca vtoževanemu računu z dne 29. 8. 2011 v višini 1.736,83 EUR nista ugovarjala. Tudi ta navedba ni utemeljena. Toženca sta zahtevku ugovarjala tako po temelju kot po višini, vendar konkretnega ugovora zoper navedeni račun in postavke na njem nista podala in je tudi to sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

28. Ob že obrazloženem je neutemeljen tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Napačno uporabo materialnega prava toženca vidita v tem, da je sodišče opustitev prelivov štelo kot glavni vzrok za zamakanje strehe na R. ter zatrjujeta, da naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da bi prvi toženec kot investitor in izvajalec ter drugi toženec kot vmesni prodajalec škodo kot možno posledico neizvedbe prelivov morala pričakovati, saj vzrok za zamakanje ne izvira iz njune sfere. Neutemeljeno vztrajata, da je poglavitni vzrok za zamakanje zamašitev odtokov zaradi nerednega vzdrževanja, kar se lahko očita le tožnikom, in dejansko grajata v zvezi s tem ugotovljeno dejansko stanje, na kar je bilo že odgovorjeno. Ob že obrazloženem tudi te navedbe niso utemeljene.

29. Ker je pravilna odločitev o glavni stvari, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki jo toženca izpodbijata le posledično. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

30. Toženca s pritožbo nista uspela, zato nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosijo tudi tožniki, saj njihov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.

1 V konkretnem primeru je bil izvajalec tudi investitor, zato bi moral dokazati, da pomanjkljivosti ni mogel ugotoviti. 2 Glede drugega toženca je sodišče navedlo še, da ob prevzemu nepremičnine ni skrbno pregledal strehe, da bi preprečil škodo (pomanjkanje prelivov bi odpravil še pred nadaljnjo prodajo), česar toženca ne izpodbijata, saj navajata, da vzrok za zamakanje strehe ne izvira iz njune sfere oziroma navajata, da je poglaviten vzrok v zamašitvi odtokov zaradi nerednega vzdrževanja strehe, kar se lahko očita le tožnikom.