Jedro

Glede presoje trditvene in dokazne podlage za obstoj pogojev za začasno odredbo je sodišče prve stopnje vezano na vsebino upnikovega predloga za izdajo začasne odredbe. Upnik mora namreč že v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevati vsa konkretna pravno relevantna dejstva, s katerimi izkazuje obstoj terjatve, oziroma da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, in s katerimi verjetno izkazuje obstoj ene izmed predpostavk, ki so lahko podlaga za izdajo začasne odredbe z enako vsebino, kot je vsebina tožbenega zahtevka (regulacijska začasna odredba). Nova dejstva sme navajati (in predlagati nove dokaze) v ugovornem postopku, kolikor z njimi odgovarja na dolžnikovo obrambo v ugovoru (oziroma v nadaljnji vlogi), v okviru vsebine predloga za izdajo začasne odredbe, sodišče pa ne sme upoštevati dopolnitve predloga, vložene po izdaji sklepa o začasni odredbi in pred vložitvijo ugovora. Prav tako ni mogoče upoštevati v ugovornem postopku podanih novih upnikovih navedb, ki vsebinsko pomenijo dopolnjevanje predloga, in na tej podlagi ugotoviti obstoj katere izmed predpostavk kot pogojev za začasno odredbo, ki jih upnik ni obrazložil že v predlogu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep: - v 1. točki izreka razveljavi, - v 2. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 10. 1. 2017 se razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, upnik pa mora dolžniku v osmih dneh od vročitve tega sklepa povrniti 315,59 EUR stroškov za ugovor, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do izpolnitve, - v 3. točki izreka spremeni tako, da upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu 2. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev preostalih dolžnikovih predlogov za povrnitev stroškov, sklep potrdi.

III. Upnik mora dolžniku v osmih dneh od vročitve tega sklepa povrniti 407,71 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do izpolnitve, sam pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dopolnilo sklep o začasni odredbi z dne 10. 1. 2017 z določitvijo upniku, da mora v roku 15 dni od izdaje tega sklepa zoper dolžnika vložiti tožbo na odstranitev bloga in nadaljnje prenehanje motenja z vsebino, kot je povzeta v 1. točki izreka sklepa, opr. št. Z 1/17 z dne 10. 1. 2017, in z opozorilom, da bo ustavljen postopek in razveljavljena opravljena dejanja, če v roku ne bo vložil tožbe in ne predložil dokazila iz drugega odstavka prejšnjega člena, ali bo potekel čas, za katerega je bila začasna odredba izdana (1. točka izreka), zavrnilo je ugovor dolžnika in predloge za povrnitev stroškov za ugovor in druge vloge (2. točka izreka), dolžniku pa je naložilo upniku v 8 dneh povrniti 171,35 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper sklep se je dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru dolžnika zoper sklep o izdani začasni odredbi ugodi, sklep razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe, vključno z dopolnitvijo, pa zavrne, oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V vsakem primeru zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Upnik je po pooblaščenki na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev stroškov odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da je upnik s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj pogojev iz prvega odstavka in iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Višje sodišče pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve stopnje glede presoje trditvene in dokazne podlage za obstoj pogojev za začasno odredbo vezano na vsebino upnikovega predloga za izdajo začasne odredbe, kar v konkretnem primeru ni bilo upoštevano. Upnik mora namreč že v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevati vsa konkretna pravno relevantna dejstva, s katerimi izkazuje obstoj terjatve, oziroma da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, in s katerimi verjetno izkazuje obstoj ene izmed predpostavk, ki so lahko podlaga za izdajo začasne odredbe z enako vsebino, kot je vsebina tožbenega zahtevka (regulacijska začasna odredba). Nova dejstva sme navajati (in predlagati nove dokaze) v ugovornem postopku, kolikor z njimi odgovarja na dolžnikovo obrambo v ugovoru (oziroma v nadaljnji vlogi), v okviru vsebine predloga za izdajo začasne odredbe, sodišče pa ne sme upoštevati dopolnitve predloga, vložene po izdaji sklepa o začasni odredbi in pred vložitvijo ugovora. Prav tako ni mogoče upoštevati v ugovornem postopku podanih novih upnikovih navedb, ki vsebinsko pomenijo dopolnjevanje predloga, in na tej podlagi ugotoviti obstoj katere izmed predpostavk kot pogojev za začasno odredbo, ki jih upnik ni obrazložil že v predlogu.

6. Sodišče prve stopnje je sprejelo upnikovo pojasnilo o naravi terjatve, katere zavarovanje je predlagal z začasno odredbo, podano v dopolnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, vloženi po izdaji sklepa o začasni odredbi, kar sicer ni pravilno, vendar pa višje sodišče pojasnjuje, da je že iz predloga razvidno, da je predlagana začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve. To izhaja iz očitkov objave z neresnično in žaljivo vsebino in iz same vsebine predloga izreka sklepa o začasni odredbi. Tako je predlog oceniti po navedeni vsebini, ne glede na utemeljevanje odškodninske odgovornosti po 183. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar morda nekoliko zamegli bistvo zavarovalnega zahtevka, tudi zato, ker v predlogu ni opredeljeno, kakšno tožbo namerava upnik vložiti za opravičbo začasne odredbe. Ker je treba predlog obravnavati celovito, višje sodišče ne sprejema dolžnikovega pritožbenega vztrajanja, da želi upnik zavarovati denarno terjatev.

7. Sodišče prve stopnje se niti v sklepu o začasni odredbi niti v izpodbijanem sklepu ni zadostno ukvarjalo z vprašanjem, ali je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj terjatve ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ). Zatrjevana terjatev temelji na očitku okrnitve ugleda pravne osebe z zapisom dolžnika na spletnem dnevniku oziroma blogu (na spletni strani X pod naslovom Y, in sicer navedbe, da uprava in nadzorni svet tožeče stranke skrivata notranje informacije, da sta zoper tožečo stranko vloženi vsaj dve kazenski prijavi, ki lahko imata za posledico visoke kazni za podjetje, da uprava teh notranjih informacij ni razkrila, čeprav lahko potencialno močno vplivajo na vrednost delnic, ter da nadzorni svet ignorira predloge za sklic skupščine, na kateri bi uprava pojasnila prijave, ocenila tveganje za poslovanje družbe in posledično tveganje za padec cene delnic. Sodišče se ni opredelilo, ali ima zapis dolžnika kot enega izmed malih delničarjev takšno težo, da je z njim lahko okrnjen ugled upnika kot delniške družbe, torej da je podana kršitev osebnostne pravice, kot jo pravo priznava pravni osebi. Sodišče tudi ni ugotavljalo resničnosti objavljenih navedb, glede na to da je dolžnik objavil trditve o dejstvih in ne svoje vrednostne ocene, (ne)resničnost objavljenih trditev pa je odločilna za obstoj vzročne zveze med objavo trditve o določenem dejstvu in okrnitvijo ugleda pravne osebe.1 Razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za zavrnitev dokaznih predlogov za ugotavljanje resničnosti objavljenega dejstva glede vloženih kazenskih prijav (le glede vprašanja, ali sta bili v zvezi s poslovanjem upnika res vloženi takšni prijavi), to je pomanjkljivost dejstev glede ovadbe, višje sodišče ne sprejema kot pravilnih.

8. Višje sodišče kljub navedenemu ni razveljavilo izpodbijanega sklepa in vrnilo zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritrjuje namreč sodišču prve stopnje, da upnik ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal nastanka težko nadomestljive škode (predpostavka iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ), ugotavlja pa, da je sodišče nepravilno ugotovilo obstoj predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Za odločitev o pritožbi je odločilna utemeljenost očitka, da dejstev, s katerimi sodišče utemeljuje obstoj te predpostavke, upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjeval. 9. Upnik je glede predpostavk za izdajo regulacijske začasne odredbe, predpisanih v drugem odstavku 272. člena ZIZ v predlogu navedel le zakonsko besedilo, pri čemer je kumulativno navedel predpostavki iz druge in tretje alineje. Ni pa zatrjeval nobenih relevantnih dejstev, ki bi omogočala tehtanje neugodnih posledic, ki bi jih utrpel dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, in tistih, ki bi jih brez izdaje začasne odredbe utrpel upnik (predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ob tem je treba poudariti, da predlagana začasna odredba posega v dolžnikovo ustavno zavarovano svobodo izražanja (39. člen Ustave), kakšne bi bile neugodne posledice omejitve te svobode, če bi se začasna odredba tekom postopka izkazala za neutemeljeno, upnik v predlogu ni utemeljeval. 10. Višje sodišče še pojasnjuje, da se s tem vprašanjem tudi ni ukvarjalo sodišče prve stopnje, ko je v konkretnem primeru sprejelo stališče, ki v sodni praksi ni enotno, glede upoštevanja predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ tudi pri izdaji regulacijske začasne odredbe s posegom v svobodo izražanja. Pri tem se je oprlo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3381/2016 z dne 11. 1. 2017 in na stališče dr. Neže Pogorelčnik Vogrinc v članku, objavljeno v reviji Pravnik, št. 5 do 6, letnik 2016 (z naslovom "Začasne odredbe v postopkih v pravdah zaradi motenja posesti"), ki obravnavata drugačno vsebino oziroma vrsto nedenarne terjatve (izpraznitev stavbe oziroma motenje posesti). Povsem pa je prezrlo zapis avtorice na strani 317 navedene revije, da gre za tehtanje dveh neotipljivih in težko dokazljivih kategorij posledic, ki bodo glede na vsebinsko odločitev v postopku zavarovanja nastale šele v prihodnje, in da se primerjajo seštevki neugodnih posledic odločitve o (ne)izdaji začasne odredbe, pri čemer njihov obstoj in obseg dokazuje predlagatelj. Avtorica se sklicuje na obstoječo sodno prakso, ki s tem v zvezi zahteva konkretne trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe,2 kar izhaja tudi iz sklepa višjega sodišča, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. Takšne vsebine predlog za izdajo začasne odredbe v konkretni zadevi nima.

11. Zgolj trditev, da se dolžnik z objavami na blogu in socialnih omrežjih ne preživlja, ne zadošča zahtevani trditveni podlagi za ugotovitev obstoja predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je tako navedeno predpostavko ugotovilo mimo vsebine predloga za izdajo začasne odredbe, kar utemeljeno napada pritožnik. Višje sodišče se že zaradi navedenega razloga, ki utemeljuje ugoditev dolžnikovemu ugovoru, ni podrobneje ukvarjalo z vsebino in (ne)razumljivostjo razlogov glede obstoja predpostavke iz tretje alineje 272. člena ZIZ. Pripominja pa, da je zapisana obrazložitev: "... _sporen je tisti del vsebine, ki z navedbo kazenskih ovadb in možnosti izreka visokih kazni tretjim ne omogoča popolne slike o vsebini oz. slednjo podaja na pretirano poudarjen način, pri čemer podatek o ovadbah ni nujno resničen. Sodišče ni prepovedalo dolžniku objavljati česar koli, kar je predmet kazenskega postopka, temveč podati celovito sliko"_, ki jo je razumeti kot ključen razlog za ugotovitev predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe, nerazumljiva in močno vprašljiva že zato, ker napotuje na razkrivanje vsebinskih podatkov o kazenski ovadbi, ne da bi bila jasna podlaga za dopustnost objave s takšno vsebino, brez morebitnih drugih kršitev in posegov v osebnostne pravice upnika.

12. Višje sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo pravilnih razlogov glede dodatnega pogoja za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki ga je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-275/97, to je možnost vrnitve v prejšnje stanje (reverzibilnost). Kot je bilo že navedeno, predlagana začasna odredba posega v dolžnikovo ustavno zavarovano svobodo izražanja, sodišče prve stopnje pa je možnost vrnitve v prejšnje stanje razlagalo le z drugačnimi načini, s katerimi bi dolžnik lahko zbiral glasove ostalih delničarjev (kar je dolžnik izpostavil kot namen zapisa v spornem blogu). Ob tem ne gre prezreti, da bi kasnejša morebiti dopustna ponovna objava zapisa za dolžnika izgubila vrednost, saj prepozno dana informacija gotovo ne more več doseči svojega cilja in namena.

13. Dodati je še treba, da je prepoved iz 2. točke izreka sklepa o začasni odredbi: _"Toženi stranki se prepoveduje nadaljnje poročanje o tožeči stranki na način, da se jo obtožuje, da so zoper njo vložene kazenske ovadbe s potencialno visokimi kaznimi za podjetje, da se jo obtožuje, da njena uprava in nadzorni svet skrivata notranje informacije in drugi podobni posegi."_ tako široka, da lahko pomeni nedopustno cenzuro in sodišče predlogu upnika v tem delu že iz tega razloga ne bi smelo slediti.

14. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da upnik ni s stopnjo verjetnosti izkazal nastanka težko nadomestljive škode (predpostavka iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ), na razloge sodišča prve stopnje v tem delu se višje sodišče sklicuje in jih zato ne ponavlja, in ker je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi vsebine predloga napravilo napačen materialnopravni zaključek, da je podana predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je pritožbi dolžnika v tem obsegu ugodilo in sklep v 2. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, razveljavilo sklep o izdaji začasne odredbe in zavrnilo upnikov predlog (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Posledično odločitvi o pritožbi dolžnika zoper odločitev o ugovoru je višje sodišče razveljavilo odločitev v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki pomeni sestavni del s tem sklepom razveljavljenega sklepa o začasni odredbi (zoper katerega je pravno sredstvo sicer ugovor), ne da bi se posebej opredeljevalo do njene vsebine.

16. Posledično ugoditvi ugovoru je bilo treba spremeniti tudi odločitev v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa o stroških ugovornega postopka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in sicer tako, da je upnik dolžniku zaradi njegovega uspeha v ugovornem postopku dolžan povrniti potrebne stroške, sam pa krije svoje stroške ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče je kot potrebne dolžnikove stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) štelo le stroške ugovora zoper sklep o začasni odredbi.

17. Pri odmeri stroškov višje sodišče ni v celoti sledilo priglašenemu stroškovniku v ugovoru, saj so konferenca s stranko in pregled listin ter končno poročilo stranki (zahtevano je dvakrat po 100 točk) ovrednoteni že v nagradi za ugovor zoper sklep. Višje sodišče je tako za ugovor odmerilo zahtevanih 500 odvetniških točk, povečano za 2 % za materialne stroške na podlagi tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), oboje povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Skupaj to pomeni 622,20 odvetniških točk, kar po vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znese 285,59 EUR. Prišteti je treba še plačano sodno takso v znesku 30,00 EUR. Skupaj je torej upnik dolžan dolžniku povrniti 315,59 EUR stroškov ugovornega postopka.

18. V preostalem delu je glede na prej obrazloženo višje sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu 2. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev predlogov za povrnitev stroškov, sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Drugih dolžnikovih vlog namreč ni utemeljeno šteti kot potrebnih in zato ni upravičen do povrnitve stroškov zanje. Vsa odločilna vsebina nasprotovanja izdani začasni odredbi in upnikovemu predlogu je zajeta že v ugovoru.

19. Dolžnik je v pretežnem delu s pritožbo uspel, zaradi česar mu je upnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, sam pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena, tretji odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Dolžnikovi stroški pritožbenega postopka so odmerjeni v skladu s priglašenimi v pritožbi. Višje sodišče je priznalo nagrado za pritožbo po 6. točki tarifne številke 27 OT v višini 600 točk (glede na v predlogu za izdajo začasne odredbe opredeljeno vrednost predmeta 20.000,00 EUR), povečano za 2 % za materialne stroške in za 22 % DDV, kar po vrednosti točke 0,459 EUR znese 342,71 EUR, Dolžnik pa je upravičen tudi do povrnitve plačane sodne takse za pritožbo v znesku 65,00 EUR.

1 Prim. komentar N. Plavšak k 183. členu OZ, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003. 2 Prim. npr. sklep VSL II Cp 211/2012 z dne 1. 2. 2012.