Jedro

Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo predlaganih dokazov prekršilo pravice obrambe, kršitev pa je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, saj bi sodišče šele po izvedenih predlaganih dokazih lahko ocenilo, ali je imel obdolženec utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega T.V. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 25.8.2005 in Višjega sodišča v Mariboru z dne 13.9.2006 razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lendavi je z v uvodoma navedeno sodbo spoznalo obdolženega T.V. za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega meseca in petnajst dni zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca zasebnega tožilca in povprečnino. Višje sodišče v Mariboru je z v uvodoma navedeno sodbo pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obdolžencu je naložilo stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Obdolženčev zagovornik je zoper pravnomočni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi zagovornik zatrjuje, da pismo, ki je predmet kaznivega dejanja, ni poslal dne 21.1.2005, kot se mu očita v izreku sodbe, temveč je bilo pismo poslano 20.1.2005. Zasebni tožilec tudi ni izvedel za pisanje šele 28.1.2005, temveč je to bilo nekaj dni prej. Predvsem se obdolženec ne more strinjati z obrazložitvijo sodbe, da ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih besed. Obdolžencu je bilo namreč znano, da je zasebni tožilec v kazenskem postopku zaradi neutemeljenih izplačil. V pismu uporabljena beseda "pranje denarja" ni takšna, da bi si jo običajen človek razlagal v smislu kaznivega dejanja po 252. členu KZ. Sodišče v obravnavani zadevi tudi ni naredilo poizvedb, če je krovna organizacija ali kdo drug iz krovne organizacije v postopku zaradi navedenega kaznivega dejanja. Tudi izraza "diktatura" ni možno razlagati kot samovoljno ravnanje. Zagovornik poudarja, da je obdolženec med postopkom predlagal zaslišanje članov krovne organizacije, članov predstavnikov občine H., ki so izstopili iz krovne organizacije, občine M., predstavnike R. sklada itd., vendar je sodišče vse dokaze zavrnilo. Če bi te dokaze sodišče izvedlo, bi ugotovilo, da obdolženec ni storil očitanega kaznivega dejanja. V konkretni zadevi bi bilo potrebno tudi upoštevati, da gre za politično dejavnost. Ob tem zagovornik pripominja, da je predlagal izločitev sodnika, vendar temu ni bilo ugodeno. Po mnenju zagovornika obdolženčevo dejanje ni kaznivo dejanje oziroma je izključena kazenska odgovornost. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa odstopi zadevo nižjima sodiščema v ponovno obravnavanje in odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo menil, da obdolženčev zagovornik izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Na glavni obravnavi dne 25.8.2005 pri Okrajnem sodišču v Lendavi je obdolženčev zagovornik med drugim predlagal, da sodišče v dokazne namene pribavi spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki se nanaša na zasebnega tožilca kot obdolženega. Ponovno je tudi predlagal, da se kot priči zaslišita O.G. in B.B. "v smeri že prej navedene mahinacije, kakor tudi glede poslovanja in odobravanja kreditov". Poleg tega je predlagal, da se kot priče zaslišijo še člani sveta in sicer J.C., J.S. in F.V. Sodišče je te predlagane dokaze kot nepotrebne zavrnilo, kot sledi iz zapisnika z glavne obravnave. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo je obdolženčev zagovornik znova uveljavljal, da bi sodišče moralo izvesti predlagane dokaze, da bi s tem dodatno ugotovilo, da obdolženec ni storil kaznivega dejanja. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, ker je že na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje v zadostni meri raziskano, da je lahko v zadevi odločilo. V obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje je pojasnjeno, da pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve dokaznih predlogov in s sprejemljivimi razlogi za takšno odločitev.

Sodišče v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP po načelu proste presoje dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvedlo. Razen v primerih, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen za predlagatelja, mora dokaznemu predlogu ugoditi in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesno-pravno relevanten. Pogoj za predlaganje takšnega dokaza je seveda tudi v zahtevi, da je obramba obstoj in pravno relevantnost dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

V obravnavani kazenski zadevi iz opisa kaznivega dejanja v pravnomočni prvostopenjski sodbi izhaja, da je obdolženec v pismu predsedniku Vlade Republike Slovenije ... navajal in opozarjal na domnevne nezakonitosti, ki naj bi jih delala PM SNS, seveda v tej zvezi tudi njen predsednik, to je zasebni tožilec. Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve po 171. členu KZ lahko obdolženec po četrtem odstavku tega člena dokaže resničnost svoje trditve, ali dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Sodišče prve stopnje je v razlogih ugotovilo, da je trditev obdolženca neresnična in da ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost trditve. S takšno dokazno oceno se strinja tudi sodišče druge stopnje. Ocena prej omenjenih predlaganih dokazov se ne sklada s sicer skopo obrazložitvijo zavrnitve teh dokazov. Obrazložitev dokaznega predloga je bila s strani obdolženčevega zagovornika povsem jasna, namreč vpogled v kazenski spis zoper zasebnega tožilca kot obdolženca ter zaslišanje prič, ki bi lahko pojasnile nezakonitosti. S tem je bila podana obrazložitev dokazov v materialnopravnem pomenu, saj bi ti dokazi lahko služili za ugotovitev, da je imel obdolženec utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev v pismu.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe z zavrnitvijo predlaganih dokazov. V tem primeru je bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Šele po izvedenih predlaganih dokazih bi namreč sodišče lahko ocenilo, ali je imel obdolženec utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev, zlasti če bi takšna ugotovitev lahko sledila iz vpogleda v omenjeni kazenski spis. Če bi torej sodišče na podlagi novih dokazov to ugotovilo, bi glede na četrti odstavek 171. člena KZ moralo dodatno ocenjevati, ali pomenijo trditve v pismu kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ ali očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po 173. členu KZ. V obeh primerih bi moralo sodišče ugotavljati, ali je bil pri obdolžencu podan namen zaničevanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Zaradi kršitve obrambnih pravic, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, je bilo potrebno razveljaviti sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo izvesti dokaze, ki jih je predlagala obramba.