Jedro

Pritožbeno novoto bi pritožnik lahko uveljavljal le, če bi izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP.

Od 1.1.2007 dalje je plačilno sredstvo v Sloveniji EUR, zato plačilo ne more biti izvršeno v tolarski protivrednosti, ampak v EUR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico 1.482,75 EUR z zamudnimi obrestmi od glavnice 2.900,00 DEM od 19.10.1992 do 31.12.2001 po obrestni meri, po kateri so se obrestovale hranilne vloge za DEM pri NLB d.d. vezane za dobo daljšo od enega leta in od glavnice 1.482,75 EUR od 1.1.2002 do 31.12.2006 po obrestni meri, po kateri so se obrestovale hranilne vloge za EUR pri NLB vezane za dobo daljšo od enega leta, od 1.1.2007 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki po 1.1.2002 nehajo teči, ko vsota nateklih obresti doseže glavnico, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji obrestni del zahtevka se zavrne.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 1.482,75 EUR v tolarski protivrednosti po prodajno menjalnem tečaju NLB d.d. Ljubljana na dan plačila, z zamudnimi obrestmi od glavnice 2.900,00 DEM od 19.10.1992 do 31.12.2001 po obrestni meri po kateri so se obrestovale hranilne vloge za DEM pri NLB d.d., vezane za dobo daljšo od enega leta in od glavnice 1.482,75 EUR od 1.1.2002 do 31.12.2006 po obrestni meri, po kateri so se obrestovale hranilne vloge za EUR pri NLB d.d. vezane za dobo daljšo od enega leta, od 1.1.2007 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti (točka I.). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (točka II).

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. I Cp 2375/2007 z dne 7.11.2007 opozorilo, da obstajajo neskladja med izpovedbo priče K. in samega tožnika glede višine nagrad po pravilih italijanske nacionalne kinološke zveze, pri čemer je izrecno opozorilo in kar je pomembno tudi s stališča te pritožbe, da je tožnik zatrjeval, da si je sodnik lahko izbral med plačilom po pravilih FCI ali po cenikih nacionalnih kinoloških zvez (list. št. 45). Pritožnik nadalje zatrjuje, da je prvostopno sodišče ponovno povsem spregledalo in se tudi ne opredeljuje do tega, da je tožnik ves čas smiselno trdil, da je bil plačan po tarifi nacionalne, to je italijanske kinološke zveze. Tožnik je šele na zadnji glavni obravnavi izpovedal povsem drugače, in sicer, da je bil plačan s strani organizatorja. Tožnikova izpoved je bila izpodbita tudi z izpovedjo priče N. S., ki je sodila namesto tožnika. Povedala je, da je za sojenje na tem tekmovanju prejela plačilo v višini približno današnjih 50,00 EUR in kilometrino ter da ni mogoče, da bi bilo tožniku za sojenje na tem tekmovanju ponujen znesek v višini tedanjih 2.900,00 DEM. Priča se tudi ni spominjala, da bi ji tožnik, ki je bil tedaj njen mož, omenil, da so mu ponudili tak znesek. Pri tekmovanju nemških ovčarjev v Italiji je šlo, kot je izpovedala priča N. S., za uradno državno tekmo (in ne za klubsko tekmo) in je to tekmovanje organizirala italijanska kinološka zveza. Takšna izpoved še dodatno izpodbija trditev tožnika, ko je trdil, da naj bi bil plačan s strani italijanskega kluba, ki naj bi mu obljubil višje plačilo za sojenje. V zvezi s plačili italijanske nacionalne zveze pa je predhodno že priča D. K. izpovedal, da takšno plačilo v letu 1992 ni moglo presegati 50,00 EUR. Povsem nelogično in neživljenjsko je tudi, da bi tožnik za isto sojenje prejel današnjih 1.482,75 EUR, njegova žena N. S.. pa zgolj današnjih 50,00 EUR. Sodišče je ponovno v celoti spregledalo izpoved tožnika samega na glavni obravnavi dne 8.5.2002, do katere se prvostopno sodišče sploh niti več dokazno ne opredeljuje, čeprav je prav ta izpoved bistvena za odločitev v tej pravdni zadevi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik s pritožbo sicer uveljavljal vse možne pritožbene razloge po 338. členu ZPP, vendar pa zatrjevanih bistvenih kršitev postopka in nepravilne uporabe materialnega prava ni konkretiziral, zato je bila v tem delu odločitev sodišča prve stopnje preizkušena v okviru uradnega preizkusa kot to določa 2. odstavek 350. člena ZPP.

Pritožba ponovno, tokrat neutemeljeno, graja ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ocenilo je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, vključno z izpovedbo novo zaslišane priče N. S. in izpovedbo dodatno zaslišanega tožnika ter na tej podlagi sprejelo dokazno oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logična, v njej pa tudi ni očitanih pomanjkljivosti. Sodišče je vse dokaze ocenilo v vseh elementih in se do razlik v izpovedih tudi opredelilo. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da bi v primeru, da bi sodil na mednarodnem kinološkem tekmovanju v Italiji dne 17. in 18.10.1992, prejel plačilo v višini takratnih 2.900,00 DEM, sedaj 1.482,75 EUR in mu je zato zaradi ravnanja tožene stranke, zaradi katerega tega dela ni smel opraviti, nastala materialna škoda v tej višini. Iz listine, to je vabila z dne 25.8.1992 ( priloga A7), tako jasno izhaja, da bi tožnik v primeru sojenja, ta znesek prejel. Pri tem je potrebno poudariti, da tožena stranka pristnosti te listine ni ugovarjala (to je izrecno storila le glede dopisa, ki se nanaša na tekmovanje v Belgiji) in je zato pravilno, da je sodišče prve stopnje na podlagi te listine in tožnikove izpovedi, v povezavi z izpovedbama obeh prič , to je S. N. in K. D. (predsednika tožene stranke) naredilo zaključek, da je tožnik svoje trditve glede višine škode dokazal. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da naj bi tožnik trdil, da si je lahko izbiral med plačilom po pravilih FCI ali po cenikih nacionalnih kinoloških zvez, saj pri tem pritožnik meša trditve, ki so del tožbene podlage in samo izpoved tožnika, ki pa je v tem delu potegnjena iz konteksta. Tožnik je tako ves čas postopka trdil, da je bil na mednarodno kinološko tekmovanje v Italiji povabljen in da mu je bilo obljubljeno plačilo v zatrjevani višini. Nikoli ni zatrjeval, da bi bil plačan po pravilih FCI ali ceniku italijanske kinološke zveze. Tudi iz zaslišanja tožnika samega takšnega zaključka ni mogoče narediti, njegovo izpovedbo je namreč potrebno ocenjevati celovito in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnik je ob prvem zaslišanju (list. štev. 45) o plačevanju mednarodnih sodnikov namreč govoril na splošno in je v tem delu enako izpovedal tudi D. K. (list. št. 94), ko je pojasnil, da obstaja veljavni cenik Mednarodne kinološke organizacije, po pravilniku o izplačilu mednarodnih kinoloških sodnikov pa lahko nacionalne kinološke organizacije ali zveze določijo svoje cenike. Iz zaslišanja te priče, kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče, pa izhaja tudi to, da so plačila po cenikih nacionalnih kinoloških zvez lahko višja, poleg tega pa je možno, da klub, ki mu je dodeljena koncesija za organizacijo mednarodnega tekmovanja, izplača tudi višje nagrade, seveda na svoje stroške. Pri tem gre za izplačilo v gotovini in na roke. V konkretnem primeru tudi ne drži pritožbeni očitek, da bi tožnik izpovedal, da je šlo pri tekmovanju v Italiji za tekmovanje nemških ovčarjev in da na takšnih tekmovanjih sodniki niso plačani s strani organizatorjev, ampak si izberejo plačilo po ceniku Mednarodne kinološke zveze ali ceniku nacionalne kinološke zveze. Izpoved tožnika namreč ni mogoče razumeti na ta način. Ob prvem zaslišanju (list. št. 46) se izpoved v tem delu namreč nanaša na svetovna prvenstva (v konkretnem primeru ne gre za takšno tekmovanje). Tako je tožnik povedal, da v zvezi s plačili na svetovnem prvenstvu ostajata dve vrsti tekmovanj (za vse pasme psov in za posamezne pasme), na obeh pa se plačujejo le predpisani zneski (ker je že sojenje na svetovnem prvenstvu velika čast za kinologa). Tožnik je nadalje povedal, da poleg svetovnih prvenstev obstajajo še mednarodna tekmovanja pod okriljem FCI, pri katerih pa plača sodnike organizator. Kot je že bilo opozorjeno, je tožnik že v tožbi trdil, da je v konkretnem primeru šlo za mednarodno tekmovanje, kar je nato potrdil tudi ob dodatnem zaslišanju (list. št. 207), ko je povedal, da je šlo za mednarodno tekmovanje službenih psov vseh pasem. Tožnikova dodatna izpovedba ni drugačna od prve, ampak jo le dopolnjuje, v določenih delih, ki so bili nejasni ali premalo razčiščeni, je dano le dodatno pojasnilo. Ni res, da bi tožnik kadarkoli zanikal, da bi bil plačan s strani organizatorja, to je celo ves čas trdil, kar je že bilo pojasnjeno. Dvoma v dokazno oceno ne vzbuja niti opozarjanje na izpoved priče N. S., ki je na tem tekmovanju sodila namesto tožnika. Sodišča prve stopnje je v zvezi s tem ocenilo (po mnenju pritožbenega sodišča pravilno), da verjame tožniku, saj je bil tožniku tak znesek ponujen (oziroma je bil s strani organizatorja sprejeta zahteva tožnika – kot izhaja iz pisma z dne 25.8.1992 pod A 7) zato, ker je bil tožnik za leto 1993 predviden za sojenje na svetovnem prvenstvu, kar je za organizatorja, ki si je zagotovil njegovo sodelovanje, pomenilo tudi večjo udeležbo tekmovalcev, ki so želeli spoznati stil sojenja. Priča N. S. takšnih referenc ni imela. Tudi sicer pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da gre v pogledu mnenja priče N. S. o višini nagrad le za njeno osebno mnenje, saj za dejanska plačila ne ve. O teh plačilih se ne obvešča niti nacionalnih kinoloških zvez, plačila pa se izvedejo na roke (glej izpovedbo predsednika tožene stranke). Dogovorjena nagrada po oceni pritožbenega sodišča tudi glede na svojo višino ne vzbuja dvoma, upoštevajoč že navedene razloge zanjo, to je tožnikov ugled in reference, ki jih je imel v tistem času.

V zvezi s trditvijo v pritožbi, da je priča S. N. izpovedala, da je šlo pri tekmovanju v Italiji za uradno državno tekmo (in ne klubsko tekmo), pa pritožbeno sodišče pritožnika opozarja, da tožnikovi trditvi, da je šlo za mednarodno kinološko tekmovanje (glej tožbo list. št. 3), pri čemer je bil organizator, kot izhaja iz pisma pod A 7 Kinološka sekcija Tradate iz Italije, v postopku na prvi stopnji ni pravočasno ugovarjal in gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki bi jo pritožnik lahko uveljavljal le, če bi izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Tega pa pritožnik niti ne zatrjuje.

Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in je zato pritožba v tem pogledu neutemeljena.

Glede zatrjevanih bistvenih kršitev postopka in nepravilne uporabe materialnega prava pa je pritožbeno sodišče, glede na to, da pritožba v tej smeri ni konkretizirana, opravilo zgolj uradni preizkus v smislu 2. odstavka 350. člena ZPP. Ugotovilo je, da sodišče absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ni storilo. Je pa v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava bilo potrebno sodbo spremeniti v pogledu valute, v kateri je tožena stranka dolžna tožniku plačati škodo. Od 1.1.2007 dalje je namreč plačilno sredstvo v Sloveniji EUR, zato plačilo ne more biti izvršeno v tolarski protivrednosti, ampak v EUR.

Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno tudi v pogledu teka zamudnih obresti, ki jih je tožnik zahteval, saj bi moralo prvostopno sodišče po uradni dolžnosti paziti ali doslej natekle obresti niso že presegle glavnice. Ustavno sodišče je namreč 15.3.2007, v postopku U-I-267/06 odločilo, da 376. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – v nadaljevanju OZ), ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Že pred tem je Ustavno sodišče dne 2.3.2006 v zadevi U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/90 – v nadaljevanju ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ti dve odločitvi pomenita, da je treba tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, kamor sodi tudi konkretno, uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum, ki je bilo uzakonjeno v 376. členu OZ, vendar šele za čas po 1.1.2002. Povedano drugače, v primeru, ko so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, so tekle naprej do 1.1.2002 (kjer je bilo takšno obrestovanje po ZOR dopustno), takrat pa so na podlagi odločbe Ustavnega sodišča nehale teči. Ob tem je treba še dodati, da na zgoraj povedano ne vpliva dejstvo, da je bila določba 376. člena OZ črtana na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obligacijskih razmerjih v letu 2007 (Ur. l. RS, št. 40/2007 – OZ-A), ki velja od 22.5.2007 dalje. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč v odločbi z dne 24.5.2007 opr. št. Up 277/05 pojasnilo, da OZ-A nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. Člen 3 OZ tako določa, da zakon začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova. Pritožbeno sodišče je zato tek zahtevanih obresti omejilo tako, da je odločilo, da le te nehajo teči, če so po 1.1.2002 dosegle oziroma presegle glavnico. Višji obrestni del zahtevka je bilo posledično potrebno zavrniti ( 358. člen ZPP).

V preostalem, nespremenjenem delu, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na to, da je bila pritožba v večjem delu neutemeljena in je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo po uradni dolžnosti, je tožena stranka dolžna stroške pritožbenega postopka nositi sama. ( 165. člen v zvezi z 154. členom ZPP) .