Jedro

Asfaltirano parkirišče pomeni, da gre za nepremičnino, ki je grajeno javno dobro, kar glede na 3. točko 1. odstavka 19. člena ZDen pomeni, da je ni mogoče vrniti v naravi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 16. 10. 2006 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v odmerjeni višini 290,90 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A., Izpostava B., št. ... z dne 27. 7. 2005, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo dela podržavljenega kmetijskega zemljišča parc. št. ..., travnik 4 v izmeri 354 m2 in dela podržavljenega kmetijskega zemljišča parc. št. ..., travnik 4 v izmeri 40 m2. V obrazložitvi je navedla, da predstavljata parceli v naravi dejansko asfaltirano parkirišče. Iz zapisnika z dne 5. 5. 2005 pa izhaja, da je organ upravičenko opozoril, da obstajajo ovire za vračanje nepremičnine v naravi ter da bo v primeru, če bo vztrajala pri vračilu v naravi, zahtevo zavrnil. Pooblaščenka je vztrajala pri vračilu v naravi ali da se upravičencu dodeli razumna odškodnina. Na podlagi navedenega je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo. Iz lokacijskih informacij Občine C. z dne 24. 1. 2005 izhaja, da spadata obravnavani parceli v območje poselitve ... C., in sicer v območje eno ali dvostanovanjskih stavb. Na območju zemljiške parcele veljata Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana za obdobje 1986-2000 in družbenega plana za obdobje 1986-1990 za območje Občine C. (Uradni list RS, št. 71/04) ter Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto ... C. (Uradni list RS, št. 9/94, 77/98 in 63/02). Pri obravnavanih nepremičninah je vpisan imetnik pravice uporabe Občina A.-B. Na podlagi 5. člena dogovora o delitvi premoženja sklenjenega med Mestno občino A. in Občino C. z dne 6. 3. 2001 pa izhaja, da nepremičnina pripada občini, na katere območju leži, torej da je last Občine C. Tudi iz dopisov Občine C. z dne 4. 8. 2003 je razvidno, da je parcela last Občine C. Parcela je v naravi asfaltirano parkirišče. Po 2. odstavku 3. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) so objekti javne infrastrukture tudi komunalni objekti, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so tudi parkirišča. Četrti člen ZSZ pa določa, da so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, grajeno javno dobro. Po določbi 3. točke 11. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pa nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Deseti člen ZSZ določa, da nepremičnine, ki so grajeno javno dobro, niso v pravnem prometu. Na podlagi zgoraj navedenega je bilo ugotovljeno, da vračilo nepremičnin, ki so predmet odločanja zaradi ovir, ki jih določa 3. točka 1. odstavka 19. člena ZDen, ni v naravi mogoče. Pooblaščenka D.D. je bila na zaslišanju dne 5. 5. 2005 seznanjena z oviro in opozorjena na posledice, v kolikor bo vztrajala pri vračilu nepremičnine v naravi. Torej ker je kljub opozorilu vztrajala, je odločitev prvostopnega organa pravilna.

Tožnik v tožbi navaja, da ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo in tudi tekom postopka ni obstajala ovira za vrnitev nepremičnine v naravi. Šele po tistem, ko je organ leta 2003 pozval zavezanko za vrnitev Občino C., da organu posreduje informacijo o namembnosti spornih zemljišč, je zavezanka med 10. in 15. 7. 2003 predmetno zemljišče preplastila z asfaltom in začasno uredila parkirišče. Zatrjevala je, da je poseg opravila v dobri veri, in da za postopek denacionalizacije ni vedela ter da parkirišče predstavlja javno dobro, ki ga v naravi ni mogoče vračati. Tudi tožena stranka zaključuje, da gre za zemljišče, ki naj bi imelo status javnega dobra. Vendar takšno stališče ni podprto z ustreznimi dokazi, niti v tej smeri zavezanka za vrnitev nepremičnine v naravi ni predložila ustreznih dokazov. Res je, da je predmetno zemljišče tik pred izdajo odločbe o vrnitvi v naravi postalo asfaltirano parkirišče, ki skladno z 2. odstavkom 3. člena ZSZ sodi med javno infrastrukturo. Vendar je tožena stranka evidentno spregledala določbo 5. člena ZSZ, po katerem javna infrastruktura pridobi status javnega dobra šele z odločbo, ki jo je na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa izda občinska uprava. Šele to je pravna podlaga za nastanek javnega dobra, ki se zaznamuje v zemljiški knjigi. Tako pa nastanka javnega dobra zavezanka za vrnitev nepremičnin v konkretnem postopku ni dokazala. Prvostopni organ je sprejel svojo odločitev zgolj na podlagi ogleda in navedb zavezanke, ne da bi preveril, ali je zavezanka sprejela ustrezne akte za nastanek javnega dobra. Tako je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa tudi napačno porabljeno materialno pravo. Ovira po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen ni izkazana. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa udeležbo v postopku ni preglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe o tožbi z razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi sta se organa postavila na stališče, da na zemljišču, ki je predmet vračanja v denacionalizaciji, stoji asfaltirano parkirišče, kar glede na določbe ZSZ (2. odstavek 3. člena, 4. člena in 10. člena) pomeni, da gre za nepremičnino, ki je grajeno javno dobro, in kar posledično, glede na 3. točko 1. odstavka 19. člena ZDen, pomeni, da je ni mogoče vrniti v naravi. Tožnik po mnenju sodišča utemeljeno ugovarja nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju in posledično napačni uporabi materialnega prava, saj iz listin v spisu in ugotovitev dejanskega stanja ne izhaja, da ima obravnavana nepremičnina res statusa javnega dobra. Tožnik ima namreč prav, da javna infrastruktura kot grajeno javno dobro pridobi status javnega dobra šele z odločbo - 5. člen ZSZ. Obstoj takega listinskega dokaza pa iz spisa ne izhaja, niti se organa nanj ne sklicujeta. V kolikor pa se za obravnavano nepremičnino ne more izkazati, da je grajeno javno dobro, pa je odločitev obeh organov nepravilna ter temelji na napačni uporabi materialnega prava. V ponovnem postopku reševanja pritožbe bo potrebno upoštevati stališča sodišča, ki se nanaša na pravilno uporabo določbe 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, v povezavi z določbami ZSZ in o zadevi ponovno odločiti z dopolnitvijo ugotovitvenega postopka. Sodišče pa še nadalje opozarja, da pooblaščenka tožnika pri modifikaciji svojega zahtevka, danega na zapisnik dne 5. 5. 2005, ni vztrajala zgolj pri vračilu nepremičnine v naravi, kot navaja prvostopni organ in ponavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, pač je bil njen zahtevek alternativen - postavljen tudi v obliki odškodnine, torej organ ni imel podlage, da zahtevek za denacionalizacijo, ker bi upravičenka vztrajala zgolj pri vračilu v naravi, zavrne. Glede na navedeno je bila v zadevi storjena tudi bistvena kršitev določb postopka.

Ker je dejansko stanje o denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2., 3., in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s prehodno določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Sodišče je ugodilo predlogu tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, saj je tožeča stranka s tožbo, s katero je predlagala odpravo odločbe tožene stranke, uspela. Sodišče je stroške tožeče stranke, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka, odmerilo na 280,90 EUR. Presodilo je, da so bili potrebni stroški (155. člen ZPP) za ta upravni spor, glede na določbe Odvetniške tarife, stroški za sestavo tožbe v višini 500 točk (točka b 1. odstavka, tarifna št. 30) - vrednost, ki jo sodišče odmeri v upravnem sporu, ko presoja zakonitost upravnega akta, kar pomeni, da gre za spor neocenljive vrednosti, materialni stroški za opravljene storitve v višini 2 % ter znesek tako priznanih stroškov povečalo za 20 % DDV.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.