Jedro

Tožnik bi moral izkazati, da so z ustavitvijo postopka razrešitve sodnega cenilca, ki je potekal po uradni dolžnosti, prizadete njegove neposredne na zakon oprte koristi. Z navajanjem splošnih okoliščin o zanj neugodni cenitvi tega cenilca, pa ni uspel izkazati, da si z udeležbo v tem postopku lahko spremeni ali izboljša svoj pravni položaj v postopku ugotavljanja višine odškodnine, na katerega se sklicuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za pravosodje je, z uvodoma navedenim sklepom, zavrglo pritožbo tožnika zoper sklep Ministrstva za pravosodje št. 705-435/2007 z dne 14.10.2009. S slednjim sklepom je ministrstvo ustavilo postopek za razrešitev sodnega cenilca gradbene stroke A.A. iz B., ki je bil sicer na podlagi podatkov, posredovanih s strani tožnika, začet po uradni dolžnosti. Prav zato ob navajanju določb 19. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih ugotavlja, da tožnik v postopku razrešitve izvedenca oziroma cenilca ni bil stranka v postopku, niti mu ni bil izpodbijani sklep vročen, prav tako pa v pritožbi ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v postopku skladno s 43. členom Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnik namreč ni izkazal, da bi med njim in konkretno upravno zadevo obstajalo določeno razmerje, ki bi ga vzpostavljalo materialno pravo, v konkretnem primeru pa od izida postopka za razrešitev cenilca A.A. niso odvisne nobene na zakonu utemeljene pravice oziroma koristi tožnika.

Vlada RS je z odločbo št. 09001-16/2009/10 z dne 4.3.2010 pritožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po določbi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1). Meni, da je nepravilno stališče tožene stranke, po katerem mu ne priznava položaja stranke v postopku. Čeprav v pritožbi ni navajal strokovnih izrazov, je z navedbami utemeljil svoj pravni interes. Tega utemeljuje z navedbami, da je zaradi nestrokovnega ravnanja cenilca A.A. povzročena škoda, saj je cenitev cenilca Višje sodišče v Kopru upoštevalo v razlastitvenem postopku in celo izrecno upoštevalo kot enega izmed razlogov za razveljavitev višine odškodnine s strani sodišča prve stopnje. Sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih že v izpodbijanem sklepu in v svoji odločbi. Glede na tožbene navedbe dodaja, da so bile vse tožnikove navedbe presojane ne glede na pravno izražanje, da pa z navedbami, da je cenitev vplivala na odločitev sodišča v razlastitvenem postopku nikakor ne izkazuje svojega pravnega interesa v tem postopku. Sodišča so namreč pri svojem delu samostojna in neodvisna, vezana le na Ustavo RS in zakone, po načelu proste presoje dokazov pa sodišče presoja tudi morebitne cenitve ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana in o zadevi odloči. Zato navedbe tožnika v tej zvezi šteje za nerelevantne. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijanega sklepa in se zato nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še navaja: V obravnavani zadevi ostaja sporno vprašanje, ali je tožnik izkazal pravni interes za vložitev pravnega sredstva zoper sklep, izdan v postopku razrešitve sodnega cenilca, ki ga je Ministrstvo za pravosodje skladno z določbo 19. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih (Uradni list RS, št. 7/02, 75/03, 72/05, 71/07, 84/08; v nadaljevanju: pravilnik) vodilo po uradni dolžnosti, čeprav je bil tožnik pobudnik razrešitve sodnega cenilca.

Po določbi 1. odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07, 65/08, 8/10 – ZUP) se lahko udeležuje postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi, pri čemer je po 2. odstavku istega člena pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožnik bi tako moral izkazati, da so z ustavitvijo postopka razrešitve sodnega cenilca, prizadete njegove neposredne na zakon oprte koristi. Z navajanjem, tudi sicer zelo splošnih, okoliščin o zanj neugodni cenitvi sodnega cenilca, v zvezi s katerim je dal pobudo za razrešitev, pa tožnik tudi po presoji sodišča ni uspel izkazati, da si z udeležbo v tem postopku lahko spremeni ali izboljša svoj pravni položaj v postopku ugotavljanja višine odškodnine, na katerega se sklicuje.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.