Jedro

Občina je solidarno zavezana k izpolnitvi obveznosti bivše občine, katere ena od pravnih naslednic je.

Izrek

Pritožba dolžnice se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnica trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ugotovilo, da je Občina Š. na podlagi sporazuma o začasnem prenosu stanovanj in poslovnih prostorov z dne 23.2.1996 pravni naslednik bivše Občine Velenje in da ni izpolnila obveznosti po pravnomočnem sklepu Temeljnega sodišča v Celju - Enote v Velenju opr. št. I 387/94 z dne 12.4.1994 zaradi česar je po uradni dolžnosti na podlagi izvršilnega naslova zoper dolžnico dovolilo izvršbo zaradi poplačila denarne kazni v višini 300.000,00 SIT z rubežem denarnih sredstev,dolžnici naložilo, da v naknadnem roku 30 dni izpolni obveznost po sklepu Temeljnega sodišča v Celju - Enote v Velenju z dne 12.4.1994 ter odločilo, da v kolikor dolžnica v tem roku svoje obveznosti ne bo izpolnila ji sodišče izreka novo denarno kazen v višini 600.000,00 SIT. Če dolžnica tudi po izreku denarne kazni ne bo izpolnila svoje obveznosti bo, kot je odločilo prvostopno sodišče, po uradni dolžnosti izvršilo sklep o denarni kazni in ponovno izreklo višjo denarno kazen.

Zoper ta sklep je v celoti ugovarjala. Navaja, da takšnega stanovanja, kot se zahteva na podlagi sklepa pod opr. št. I 387/94 z dne 25.11.1994 v Občini Šoštanj,trenutno ni na razpolago. Sklicuje se na določbo 3. točke 55. čl. ZIZ, ki določa, da je ugovor zoper sklep o izvršbi dopusten zlasti, če odločba še ni izvršljiva. Pri tem meni, da je sicer res postala sodba pod opr. št. P 86/92 pravnomočna, da pa to še ne pomeni, da je izvršljiva, saj predmet izvršbe še ni določen in je za zdaj še neznan. Upnik bi sicer lahko predlagal izvršbo za sklenitev pogodbe za stanovanje, ki bi po opisu ustrezalo stanovanju iz izreka sodbe ne more pa, po oceni dolžnice, zahtevati sklenitev pogodbe za nekaj neznanega oz. predmet izvršbe ni določen niti določljiv. Prav tako meni, da v izpodbijanem sklepu ni določeno na kateri lokaciji naj bi se nahajalo sporno stanovanje oz. na območju katere od treh nanovo ustanovljenih občin, saj predmetni sklep nalaga izpolnitev obveznosti na vsej lokaciji bivše Občine Velenje kar predstavlja dodatno nedoločenost predmeta izvršbe.Občina Šoštanj je sicer res ena izmed pravnih naslednic bivše občine, vendar pa z nobeno pogodbo niti na temelju delitvene bilance ali na temelju kateregakoli zakona ali pa zakonskega akta ni izrecno prevzela obveznosti do upnika, niti ni sodelovala v pravdnem ali izvršilnem postopku in tako tudi ni imela možnosti uveljavljati ugovorov v predmetnih postopkih. Meni, da je nedopustno, da sodišče dejansko posega v pravnomočno ugotovljeno dolžniško-upniško razmerje in nalaga izpolnitev obveznosti samo Občini Šoštanj. Razdelitev bivše Občine Velenje na tri novonastale občine pa ne pomeni avtomatizma pri prevzemu obveznosti po delitvenem načelu, temveč mora za prevzem obstajati točno določena pogodbena ali zakonska podlaga katere pa ni.

Že iz naziva akta na katerega se v izpodbijanem sklepu sklicuje sodišče, to je sporazum, izhaja njegova začasnost in ta akt pomeni zgolj način kako bodo pravne naslednice bivše Občine Velenje upravljale s stanovanjskim fondom. Medtem ko je odločitev prvostopnega sodišča, ki je na ta sporazum oprlo svojo odločitev, povsem napačna glede odločitve o pravnem temelju. Lasništvo občine Velenje še ni bilo razdruženo oz. pravnoveljavno prenešeno na naslednice zaradi česar meni, da so lahko dolžnice nasproti upniku v predmetni zadevi lahko le vse tri novonastale občine ne pa le Občina Šoštanj. V nadaljevanju se pritožuje tudi zoper kazen, meni da je ta pretirana, ker pri upniku ne gre za eksistenčni primer, upnik ima namreč rešeno stanovanjsko vprašanje, dolžnici pa bo s tako visokimi kaznimi nedvomno povzročena velika materialna škoda,čeprav se dolžnica že vse od konca pravdnega postopka trudi,da bi našla primerno stanovanje, ki bi ga ponudil upniku. Poudarja,da je dejanska možnost izpolnitve dolžnikove obveznosti trenutno nemogoča. Zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in upniku naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Upnik odgovora na ta ugovor ni podal, je pa sodišču poslal obvestilo o neizpolnitvi obveznosti Občine Š.. Navaja, da teče v tej zadevi že osmo leto, medtem ko konkretnih premikov ni in zato predlaga sodišču, da dolžnika bolj kontinuirano kaznuje z rubežem denarnih sredstev.

Kot pritožba obravnavani dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi ni utemeljen.

Po 17. čl. ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova med katere spada predvsem izvršljiva sodna odločba. Takšna odločba je sodba Temeljnega sodišča v Celju, Enota Velenje z dne 19.10.1993, opr. št. P 86/92, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 22.12.1993, opr. št. Cp 918/93. Po citirani sodbi je bila dolžnica dolžna v roku 15 dni pod izvršbo upniku namesto trosobnega stanovanja v izmeri 71,37 m2, ki se edino nahaja v zgradbi osnovne šole B. R. omogočiti nakup drugega primernega stanovanja približno enake velikosti in podobne kvalitete. Sodba je postala pravnomočna dne 22.12.1993. Dolžnica je imela tudi 15 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti in je sodba postala izvršljiva 6.1.1994, kot to določa 19. čl. ZIZ, ki pravi, da je sodba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Izvršljivost se poleg pravnomočnosti, ki tudi za dolžnico ni sporna, nanaša samo še na pretek roka za prostovoljno izpolnitev, ne pa na nemožnost izpolnitve na katero dolžnica smiselno napačno navezuje izvršljivost sodne odločbe.

Tovrstne ugovore je imela dolžnica že v predhodnem ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi, pri čemer je poudariti, da tudi sedaj uveljavljeni ugovorni razlog iz 3. točke 50. čl. ZIP, da pravnomočna sodna odločba ni izvršljiva, ni podan, saj je že zdavnaj potekel rok iz izvršilnega naslova za prostovoljno izpolnitev obveznosti (določba I. odst. 19. čl. ZIZ). V kolikor dolžnica meni, da njena obveznost ni določena, ker stanovanje, za katerega mora omogočiti nakup, še ni znano, dejansko izpodbija dovoljeno izvršbo zaradi domnevne neprimernosti izvršilnega naslova (določba I. odst. 21. čl. ZIP), pa je ugotoviti, da je njeno stališče zmotno. Predmet izvršbe je njena nenadomestna obveznost omogočiti upniku nakup drugega primernega stanovanja. Prav tako obveznost pa nalaga lastniku stanovanja določba 119. čl. Stanovanjskega zakona, na kateri temelji izvršilni naslov.

Drugo primerno stanovanje pa je v sodbenem izreku tudi dovolj natančno opredeljeno in je tako izvršilni naslov po oceni pritožbenega sodišča primeren.

Pritožbeno pa se očitno dolžnica protivi izpodbijanemu sklepu tudi zaradi dejstva, ker meni, da bi morale biti na strani dolžnice še vse druge naslednice Občine Velenje, s čimer očitno meri na nujno sosporništvo, vendar pa je treba ugotoviti, da nima prav. Obravnavani spor je namreč povezan z nepremičnino, ki leži na območju Občine Šoštanj in je tako po oceni pritožbenega sodišča dolžnica pasivno legitimirana. Ureditev medsebojnih premoženjskopravnih razmerij iz 100. čl. Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), po oceni pritožbenega sodišča, ne vpliva na potek tega izvršilnega postopka niti na stvarno in s tem procesno legitimacijo druge pogodbene stranke - prodajalca (dolžnice).

Sicer v izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete.

Izvršilno sodišče se na primer ne sme spuščati v pravilnost in zakonitost izvršljive sodne odločbe. V čl. 24 ZIZ pa je to načelo izpeljano tako, da se prehod obveznosti dokazuje samo z javno ali po zakonu overjeno listino ali s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, kar pomeni, da izvršilno sodišče ne sme meritorno ugotavljati legitimacije strank. Ob upoštevanju samo tega načela bi bila torej odločitev sodišča prve stopnje zmotna, ker Občina Šoštanj v predmetni pravnomočni odločbi ni navedena kot dolžnica, upnik pa prehoda na zgoraj opisani način ni dokazal. Vendar pa gre po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru za situacijo, ko tega načela ni mogoče uporabiti. Treba je namreč upoštevati načelo pravičnosti - tudi določbo II. čl. Slovenske ustave, ki pravi, da je Slovenija pravna in socialna država. Za obravnavani primer pa je potrebno reči, da sprememba predpisov o lokalni samoupravi oz. o drugačni organiziranosti občin v času sodnega postopka ne more iti v korist upnikov in v škodo dolžnikov.

To bi se namreč zgodilo, če bi se upošteval ugovor dolžnice, da Občina Šoštanj ni dolžnica v tem sporu, ker niso urejena premoženjskopravna razmerja med bivšimi občinami.Zato je po oceni pritožbenega sodišča prav, da izvršilno sodišče tudi meritorno presoja ali je Občina Šoštanj dolžnica v tem postopku. Ob taki presoji se izkaže, da ugovor dolžnice o tem, da Občina Šoštanj ni pasivno legitimirana, ni utemeljen. Ne more se izgovarjati na to, da premoženjskopravna razmerja po 100. čl. Zakona o lokalni samoupravi niso urejena in da bo legitimacijo pridobila šele s sklenitvijo sporazuma. Občina Šoštanj je ena od pravnih naslednic Občine Velenje, na katero se glasi izvršilni naslov. To ni sporno, saj je v ugovoru to tudi sama priznava. Kot ena od naslednic pa upniku odgovarja solidarno. Drugačna rešitev ne more priti v poštev, saj upnika ne zanima kdaj in kako se bodo dolžniki dogovorili o prevzemu obveznosti. To je stvar medsebojnega razmerja med dolžniki. Navzven, torej proti upnikom, je odgovornost dolžnikov lahko le solidarna, vsak izmed njih pa nedvomno prevzema ne le pravice ampak tudi morebitne obveznosti, ki bi v takšnih razmerjih obstojale.

Res pa je tudi, da ni povsem neupoštevna trditev dolžnice, da takšnega stanovanja trenutno (že zelo dolgo) ni. Morebitnega obstoja okoliščin po 218. členu ZIZ, ki bi narekovale drugačno odločitev sodišča, dolžnica z dosedanjimi zatrjevanji ni dokazno podprla, zato v tej smeri, sodišče tudi ni moglo odločati.

Upoštevaje navedeno je bilo tako potrebno pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (tč. 2 380. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), ki se uporablja na podlagi določbe I. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/99 (Uradni list RS, št. 26/99) v zvezi s 381. členom in 368. členom ZPP/77 ter 15. členom ZIZ.