Jedro

Pritožnica je bila imenovana za izvedenko ekonomske stroke z nalogo, da po pregledu spisa in pridobitvi potrebnih podatkov ugotovi pošteno vrednost delnice družbe na dan 12.2.2007. Ob tako postavljeni nalogi s strani sodišča bi bila nujna predpostavka za uveljavljanje posebnih materialnih stroškov v smislu 1. odstavka 45. člena Pravilnika, da je postavljena jasna ločnica med tistim delom opravljenega dela pritožnice v smislu izdelave izvida in mnenja in tistim delom opravljenega dela, ki po svoji vsebini ne predstavlja same izdelave izvida in mnenja, temveč predstavljajo izvedbo analiz, meritev preiskav in drugih opravil, ki so nujno potrebni za samo izdelavo izvida in mnenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvedenki B. A. priznalo nagrado za izdelavo izvedenskega mnenja v bruto višini 2.272,80 EUR, pri čemer se na tako določeno nagrado odvedejo še potrebne dajatve, upoštevaje, da izvedenka ni zavezanka za plačilo DDV.

2. V pritožbenem roku je zoper izpodbijani sklep pritožbo vložila izvedenka, kateri je bila z izpodbijanim sklepom odmerjena nagrada. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep v spornem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da pritožnica izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča v tistem delu, v katerem le-to ni sledilo njenemu predlogu obračuna nagrade za izdelano izvedensko mnenje po računu št. Ng 5/2012 z dne 25.11.2013. 5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče s pavšalno obrazložitvijo izpodbijanega sklepa onemogočilo preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s čimer naj bi bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po prepričanju pritožbenega sodišče obrazložitev izpodbijanega sklepa s strani prvostopenjskega sodišča glede na predlog pritožnice v računu z dne 25.11.2013 v celoti omogoča tovrsten preizkus.

6. Merila in kriteriji za odmero nagrade in povrnitev stroškov izvedencev so opredeljeni s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami – v nadaljevanju Pravilnik).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, s katerim se izpodbija odmero nagrade v izpodbijanem sklepu za postavko študija spisa. Sodišče prve stopnje je pritožnici priznalo nagrado za študij spisa do 1000 strani v skladu s 4. točko prvega odstavka 48. člena Pravilnika. Za obračun te postavke je relevanten obseg spisa skupaj s prilogami ob imenovanju izvedenca s sklepom sodišča. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila pritožnica v konkretni zadevi imenovana za izvedenko dne 12.6.2013, pri čemer je sklep o imenovanju v spis vpisan pod l. št. 510. Ob tem ko pretežni del listovnih številk spisa predstavljajo vloge in procesni akti, izdelani na enostranskem izpisu, spis ob imenovanju pritožnice za izvedenko skupaj z dokaznimi listinami, priloženimi pod priloge A in B (tretji odstavek 48. člena Pravilnika), ni presegal 1000 strani. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ovrednotilo izvedensko delo za navedeno postavko, skladno z 48. členom Pravilnika.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede vrednotenja izvedenskega dela za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije. Pritožnica je glede te postavke v računu uveljavlja zbiranje in proučevanje dokumentacije v obsegu 700 strani. Odmera nagrade s strani prvostopenjskega sodišča v višini 230,00 EUR je povsem skladna s 4. točko prvega odstavka 49. člena Pravilnika, ki takšno nagrado opredeljuje za obseg dodatne dokumentacije v razponu od 300 do 600 strani. Ker Pravilnik v drugem odstavku opredeljuje pravico do dodatne nagrade samo za vsakih nadaljnjih 300 strani dodatne dokumentacije, to pomeni, da bi bila pritožnica upravičena do dodatka zgolj ob predpostavki, da bi obseg te dodatne dokumentacije prisegel 900 strani. Nekonkretizirano pritožbeno sklicevanje, da naj bi pritožnica dodatno zbrala in proučila dokumentacijo v obsegu, ki presega 700 strani, pa pomeni nedopustno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek tudi v smeri, da iz izpodbijanega sklepa ni razviden način izračuna priznanih potnih stroškov v višini 25,20 EUR, saj je sodišče pri tem jasno utemeljilo, da je te stroške priznalo po kriterijih, ki so določeni v petem odstavku 41. člena Pravilnika, po katerem se kilometrina obračuna v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. V tem delu so tudi nekonkretizirani pritožbeni očitki, da naj bi bila navedena določba Pravilnika v nasprotju z ZPP, češ da tako izračunani potni stroški ne dosegajo dejanske ekonomske izgube oziroma premoženjskega prikrajšanja. Pritožnica zato ni upravičena do višjih potnih stroškov v obsegu 15 % cene bencina, kot ga je uveljavljala v svojem računu.

10. Tako se izkaže kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na povečanje nagrade na podlagi 47. člena Pravilnika. Pritožbeni očitek je v tem delu povezan izključno na ponovljene očitke glede na odmero nagrade po 48. in 49. členu Pravilnika, ki predstavlja osnovno za izračun navedenega dodatka. Ker so se izkazali ti očitki za neutemeljene, enako velja tudi za uveljavljanja povečanja nagrade v smislu 47. člena Pravilnika. Pritožbeno sodišče pa pri tem pojasnjuje še, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pritožnici priznalo celo povečanje nagrade po tretjem odstavku 47. člena Pravilnika, ki je pritožnica v svojem obračunu ni niti uveljavljala.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, s katerim se izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o nepriznanju obračunanih materialnih stroškov v zvezi z izvedenskim delom po 45. členu Pravilnika v višini 3.150,00 EUR. Pritožnica je v svojem računu to postavko utemeljila, da je bilo glede na obsežno postavljeno nalogo ter zahtevano specialistično strokovnost izvedenca ocenjevalca dodatno opravljenih 42 ur analitskega dela pri pripravi podlag (18) in ocenjevalskega dela pri izdelavi ocene (24), ovrednotene po veljavnih cenah podjetjih in zavodov, ki te storitve opravljajo 75,00 EUR na uro. Pritožnica se pri utemeljitvi upravičenja do plačila teh stroškov sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča, izražena v obrazložitvi sklepa II Ips 623/2005 z dne 14.11.2007 in sicer, da je potrebno vse kar je bilo nujno potrebno za izdelavo same ekspertize in ne predstavlja neposredno same ekspertize (česar nadgradnja je izvedensko mnenje), uvrstiti med materialne stroške – kar hkrati pomeni, da se nagrada ne more nanašati na tovrstno opravila, temveč izključno na izdelavo samega izvida in mnenja.

12. Pritožnica je bila s sklepom Ng 5/2012 z dne 12.6.2013 imenovana za izvedenko ekonomske stroke z nalogo, da po pregledu spisa in pridobitvi potrebnih podatkov ugotovi pošteno vrednost delnice družbe I. d. o. o., na dan 12.2.2007. Ob tako postavljeni nalogi s strani sodišča bi bila nujna predpostavka za uveljavljanje posebnih materialnih stroškov v smislu prvega odstavka 45. člena Pravilnika, da je postavljena jasna ločnica med tistim delom opravljenega dela pritožnice v smislu izdelave izvida in mnenja in tistim delom opravljenega dela, ki po svoji vsebini ne predstavlja same izdelave izvida in mnenja, temveč predstavljajo izvedbo analiz, meritev preiskav in drugih opravil, ki so nujno potrebni za samo izdelavo izvida in mnenja. Predpostavlja se, da bi te storitve lahko opravil tudi kateri od drugih usposobljenih izvajalcev in bi jih izvedenec v tem primeru moral nositi kot materialne stroške. Pravilnik zato v smislu prvega odstavka 45. člena dopušča, da se ti stroški izvedencu priznajo kot materialni stroški, tudi če te storitve sam opravi. Distinkcija med takšnimi nujno potrebnimi storitvami, ki se priznavajo kot materialni stroški in izdelavo izvida in mnenja je nujno potrebna v izogib podvajanju pri obračunavanju posameznih opravil izvedenca, kakor tudi, da bi se lahko ustrezno pravilno ocenil potreben vložek izvedenca pri izdelavi izvida in mnenja v smislu zahtevnosti tega dela, ki predstavlja merilo za ovrednotenje v smislu 47. do 52. člena Pravilnika. Takšno distinkcijo mora izvedenec sodišču predočiti že ob samem imenovanju, ko se seznani z zadevo in nalogo, ki mu jo je zastavilo sodišče. Do vnaprejšnje ocene predvidljivih stroškov izdelave izvedenskega mnenja so upravičene tudi stranke postopka, ki nenazadnje nosijo ekonomsko breme teh stroškov v posameznem postopku. Varovanje interesov strank posameznega postopka je odraz načela pravne varnosti. Zato je potrebno razumeti prvi odstavek 53. člena Pravilnika ne samo kot upravičenje izvedenca temveč kot njegovo dolžnost, da sodišče opozori na morebitne bistveno višje stroške izdelave izvedenskega mnenja kot jih je ocenilo sodišče ob odločitvi predujma. Ob tem ne gre spregledati, da je bila v konkretnem postopku pritožnica imenovana kot druga izvedenka, pri čemer je bilo že izdelano prvo izvedensko mnenje in s tem v zvezi tudi odmerjena nagrada, ki ni presegala višine odmerjenega predujma.

13. Pritožnica v utemeljitvi postavke iz 8. točke računa Ng 5/2012, v kateri se sklicuje na prvi in drugi odstavek 45. člena Pravilnika, ni podala ustrezne specifikacije v zgoraj navedenem smislu, da bi na ta način individualizirala storitve, ki naj bi se ločeno od izdelave izvida in mnenja morale priznati kot materialni stroški izvedenca. Zgolj splošno sklicevanje na dodatno opravljenih 42 ur analitskega dela pri pripravi podlag in ocenjevalskega dela pri izdelavi ocen temu ne zadošča. Tako utemeljevana dodatno opravljena dela ob sklicevanju na zahtevano specialistično strokovnost izvedenca, kakor tudi dodatna utemeljitev vrednosti vseh opravljenih del po dejansko izvedenih urah na izvedenskem mnenju, podana na koncu druge strani računa pritožnice z dne 25.11.2013, prej kaže na to, da je pritožnica poskušala na ta način celotno opravljeno delo na izvedenskem mnenju ovrednotiti v luči priporočenih cen pooblaščenega ocenjevalca po ceniku Slovenskega inštituta za revizijo. Za takšno odstopanje pa ni podlage v Pravilniku, ki opredeljuje merila za vrednotenje izvedenskega dela. Odstopanje od navedenih meril bi sodišče lahko priznalo le ob vnaprejšnjem soglasju strank za višje stroške izdelave posameznega mnenja.

14. Ob tako nekonkretizirani utemeljitvi stroškov v 8. točki računa pritožnice se izkaže kot pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da za tako uveljavljane postavke pritožnica ni utemeljila pravne podlage. Pritožnica je sicer s prepoznimi navedbami v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP) deloma poskušala konkretizirati navedbe o vrsti analiz, ki naj bi jih izdelala za potrebe izdelave izvedenskega mnenja. Ne glede na prepoznost takšnih utemeljitev, pa tudi te navedbe ne postavljajo jasne ločnice med tistim delom, ki naj bi ga pritožnica izvedla v smislu izdelave izvedeniškega mnenja in izvidov, in tistim delom, ki bi ga bilo mogoče razvrstiti med materialne stroške v zvezi z izvedenskim delom. Tudi ob tako nekonkretizirani specifikaciji je prvostopenjsko sodišče pritožnici pravilno priznalo kot materialni strošek zgolj pavšalno postavko po tretjem odstavku 45. člena Pravilnika, medtem ko je za samo izdelavo mnenja in izvida pritožnici priznalo nagrado v smislu prvega odstavka 51. člena Pravilnika po najvišji postavki, to je za pisno izdelavo izjemno zahtevnega izvida in mnenja.

15. Tako se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče glede na citirana merila Pravilnika odločilo pravilno, ko pritožnici ni priznalo nagrade in materialnih stroškov v obsegu, kot jih je pritožnica uveljavljala z računom z dne 25.11.2013. Posledično je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo v tistem delu, v katerem je smiselno obsežen presežni del uveljavljane nagrade in stroškov s strani pritožnice (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZNP).