Jedro

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljalo odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodni dogodek, ki se je zgodil spornega dne asfaltni bazi pri pokrivanju asfalta, naloženega na tovorno vozilo tožene stranke. Glede na višino, s katere je tožnik opravil sestop s tovornjaka po lestvi, ki je pritrjena na keson, in posledično padca z višine skoraj treh metrov gre za delo, ki ga je treba opredeliti kot nevarno dejavnost. Lestev sama po sebi sicer res ni nevarna stvar in sestop po njej ni nevarna dejavnost, vendar pa takšna postane, če gre za sestop s takšne višine kot je bilo ugotovljena v konkretnem primeru. Takšno delo je treba opredeliti kot nevarno dejavnost že samo zaradi višine, na kateri se opravlja. Zato je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh plačati 7.891,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.740,00 EUR od 3. 5. 2010 dalje do plačila in od zneska 151,51 EUR od 17. 6. 2009 do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške tega postopka v višini 1.763,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila", v preostalem delu pa se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 278,89 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške revizijskega postopka v višini 557,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku v roku 15 dni plača znesek 5.115,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.030,75 EUR od 3. 5. 2010 dalje do plačila in od zneska 84,96 EUR od 17. 6. 2009 dalje do plačila, kar pa je zahteval več ali drugače, je zavrnilo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki v 15 dneh povrne stroške tega delovnega spora v višini 341,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških vlaga pritožbo tožena stranka in predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek tožnika zavrne še v preostalem delu ter posledično spremeni odločitev o pravdnih stroških oziroma podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno razsojo s stroškovno posledico. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik sam prispeval k nastanku nezgode 5 %, tožena stranka pa posledično 95 %, saj ni podana odgovornost tožene stranke, tožnik je namreč sam odgovoren za padec z lestve. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je podana njena objektivna odgovornost, in zatrjuje, da zaključek ni ustrezno obrazložen s sklicevanjem na stališče pritožbenega sodišča. Meni, da sodišče pri odločanju glede objektivne odgovornosti ni upoštevalo vseh okoliščin primera, predvsem ravnanja tožnika. Trdi, da tožnik ni imel razloga, da bi hodil po lestvi in je šlo za njegovo samoiniciativno in nesprejemljivo odločitev. Prepričana je, da sestopanje z lestve, kar je tožnik v času poškodbe počel, ni nevarno delo, kar izhaja iz sodne prakse in kar je potrdil izvedenec za varstvo pri delu. Pove, da tudi, če bi bilo tožnikovo delo nevarno, njegova poškodba z njim ni v vzročni zvezi. Poleg tega trdi, da se je razbremenila odgovornosti v skladu s prvim oziroma drugim odstavkom 153. člena OZ, saj je izvedenec povedal, da tožnik ni pravilno hodil po lestvi. Nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje v točki 15, v kateri opredeljuje dogodek na način, kot da je tožnik padel, ko je hodil po prikolici tovornega vozila po asfaltu, ki je imel več kot 180 stopinj, saj naj bi bili ti zaključki protispisni in zmotni, saj je tožnik padel pri sestopanju po lestvi. Sklicuje se na 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi pravilno sestopanje preprečilo padec tožnika, zaradi česar odločitvi sodišča prve stopnje očita, da je sama s sabo v nasprotju. Navaja, da tožniku ni bilo treba pokrivati asfalta na kesonu, saj imajo v asfaltni bazi A. rampo, s katere se da pokrivati tovornjake s ponjavo. Trdi, da je bil tovornjak ustrezen za takšno dejavnost in da tožniku ni nikoli naročila, naj pokrije asfalt tako, kot je to samoiniciativno storil. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izvedensko mnenje, saj iz njega ne izhaja, da je tožnik za pokrivanje asfalta moral na prikolico. Sklicuje se na besede izvedenca, ki naj bi le ocenil, da se naj ne bi dalo pokrivati z rampe, vendar tega ni preizkusil, niti ni videl tovornjaka tožene stranke. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati vse izvedene dokaze, saj eni dokazi nimajo močnejše dokazne moči od drugih, pri tem pa se sklicuje na izpovedi prič B.B., C.C. in D.D., ki so povedali, da se je dalo pokrivati tovornjak z rampe. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo, zakaj ni upoštevalo izpovedi teh prič, ki so to delo dobro poznale. Dalje pove, da je bil način natovarjanja tovornjaka spornega dne edini možni način, tako da ni jasno, v čem naj bi bila odgovornost tožene stranke v zvezi s samim načinom natovarjanja, zgolj dejstvo, da bi tožena stranka lahko izbrala modernejšo obliko natovarjanja, pa ne more pomeniti, da je odgovorna za nastalo škodo tožniku. Trdi, da tožnik ni uporabil tritočkovne opore telesa pri uporabi lestve, kar je ugotovil izvedenec, za to pa je podala ustrezno trditveno podlago, saj je navedla, da je tožnik padel zaradi svoje neprevidnosti. Nasprotuje pa tudi prisojeni višini odškodnine. Pretirana se ji zdi prisojena odškodnina 2.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, saj če bi tožnik trpel telesne bolečine takšne intenzitete, kakršne navaja izvedenec, gotovo ne bi vozil tovornjaka že nekaj dni po dogodku, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri odmeri odškodnine iz tega naslova. Meni, da si je tožnik s tem povzročal še večje bolečine. Tudi dosojeni znesek iz naslova strahu 300,00 EUR se ji zdi previsok glede na dejstvo, da je tožnik takoj po padcu še normalno vozil tovornjak in se po nekaj dneh odsotnosti vrnil na delo. Po njenem mnenju glede na to ni bilo začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti med zdravljenjem, glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa opozarja, da so te zmanjšane po mnenju izvedenca le za 3 % oziroma gre za 6 % invalidnost, tožnik pa ni omejen v življenju oziroma aktivnostih, saj tudi ni iskal nobene zdravniške pomoči zaradi težav po poškodbi. Navaja, da težave, ki jih je tožnik navajal, niso posledica poškodbe, zato je odškodnina iz tega naslova v višini 3.000,00 EUR previsoka in v nasprotju s sodno prakso. Glede premoženjske škode sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno sledilo tožnikovim navedbam, ne da bi se opredelilo do navedb tožene stranke in predloženih dokazil glede razdalje od tožnikovega doma do zdravstvenih ustanov, ki je krajša od ugotovljene. Nasprotuje tudi odločitvi glede pravdnih stroškov. Izpostavlja, da v sodbi sodišče prve stopnje ni navedlo, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov in je torej zapis izreka sodbe pomanjkljiv. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka pa je pritožbo vložil tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je pravno in dejansko zmotna odločitev sodišča, da je tožnik v 5 % prispeval k nastanku škodnega dogodka 25. 4. 2009, delo je namreč opravljal na običajen način, ki je bil v predmetni asfaltni bazi edini mogoč. Navaja, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke za škodni dogodek, ker tožniku ni zagotovila ustrezne obutve in ker ni izbrala vseh tehničnih možnosti, ki so bile na voljo (novejšo in bolj varno tehnologijo za pokrivanje asfalta). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pri sestopanju naj ne bi imel tritočkovnega prijema, ki bi preprečil padec, ki izhaja iz mnenja izvedenca za varstvo pri delu, po njegovem mnenju presega trditveno podlago tožene stranke zaradi česar je kršilo določbe postopka. Navaja, da je tožena stranka glede temelja tožbenega zahtevka zgolj pavšalno zatrjevala, da je tožnik ravnal vihravo in neprevidno, kar je konkretizirala le z dejstvom, da je tožnik pokrival asfalt s cerado na sami prikolici in ne z rampe. Trdi, da mu tožena stranka ni dala ustreznih navodil za delo in da ni skrbela za nadzor nad izvajanjem dela. Pritožuje se tudi glede višine prisojene odškodnine. Sklicuje se na ugotovitve sodnega izvedenca ortopeda E.E. o meri in trajanju telesnih bolečin ter o nevšečnostih pri zdravljenju. Kot nesprejemljivega graja zaključek, da je sam pripomogel k dodatnim bolečinam in nevšečnostim, ker je v času bolniškega staleža odšel na delo, čeprav je imel predpisano mirovanje. Zatrjuje, da tudi to presega trditveno podlago tožene stranke, ki ni zatrjevala, da si je tožnik s svojim ravnanjem povzročil večjo škodo, pa tudi izvedenec ni ugotovil, da bi to vplivalo na potek bolečine ali zdravljenja, saj je položaj glavice radiusa v komolcu ostal nespremenjen. Vztraja, da je za duševne bolečine iz tega naslova upravičen do celotnega vtoževanega zneska 8.800,00 EUR, kar izhaja tudi iz sodne prakse v podobnih primerih. Po njegovem mnenju je tudi odškodnina iz naslova strahu odmerjena v prenizkem znesku in se tudi v zvezi s tem sklicuje na mnenje izvedenca. Meni, da je napačen zaključek sodišča, da tožnik ni mogel biti tako zaskrbljen za izid zdravljenja, kot zatrjuje, ker sicer ne bi sam odpeljal asfalta, ga raztovoril ter vrnil vozila, temveč bi nemudoma poiskal zdravniško pomoč. Zatrjuje protispisnost tega zaključka in pove, da je s svojim ravnanjem preprečil večjo škodo, česar mu ni mogoče šteti v zlo. Meni, da je upravičen do celotne zahtevane odškodnine iz naslova strahu v višini 1.200,00 EUR. Dalje navaja, da je upravičen tudi do celotne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 5.000,00 EUR. Sklicuje se na mnenje izvedenca o trajnih posledicah poškodbe in njegovo oceno, da so tožnikove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane za 3 %, invalidnost v levem komolcu pa je ocenjena na 6 %. Dalje se sklicuje še na ustno dopolnitev mnenja, iz katere izhaja, da je okvara radialnega živca lahko posledica predmetne poškodbe, in na mnenje nevrologa v izvidu EMG z dne 26. 3. 2011, iz katerega izhaja, da je okvara radialnega živca verjetno posledica stanja po poškodbi. Kot neobrazloženo in napačno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o premoženjski škodi, saj mu je priznalo nadomestilo za vsak prevožen kilometer v višini 0,18 EUR, in ne 0,37 EUR, kot je zahteval. Trdi, da tožena stranka ni prerekala vtoževane višine kilometrine, zato sodišče ne bi smelo samo znižati tega zneska. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka sodišču prve stopnje očita, da je napačno izračunalo njegov uspeh v postopku, saj ta ni le 33,71 %, temveč ob upoštevanju 95-odstotnega uspeha s temeljem 65,25 %, večji del postopka pa je tekel zaradi dokazovanja obstoja temelja. Dalje zatrjuje, da mu sodišče prve stopnje napačno ni priznalo nagrade za posel po tar. št. 2200 v količniku, višjem od 1,0, pa bi mu zaradi zahtevnosti opravila moralo. Pove, da mu neutemeljeno ni bil priznan strošek sodne takse za postopek na prvi stopnji, niti nagrada po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ločeno za postopek na prvi stopnji in za postopek s pritožbo. Nasprotuje tudi dejstvu, da mu sodišče prve stopnje ni priznalo nagrade za narok po tar. št. 3102 za ponovljeni postopek, toženi stranki pa jo je priznalo. Nasprotuje pa odločitvi sodišča prve stopnje, da je toženi stranki priznalo nagrado za posel po tar. št. 2200, saj tega opravila za toženo stranko ni opravil odvetnik in ji ta strošek ni nastal. Meni, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno priznalo tudi nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT in sodno takso za pritožbo, saj s pritožbo ni bila uspešna. Pove, da je tudi sicer nagrada odmerjena v previsokem znesku glede na vrednost izpodbijanega dela prve sodbe sodišča prve stopnje (1.346,24 EUR), zato bi toženi stranki pripadala kvečjemu v višini 110,40 EUR in ne 587,20 EUR. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožniku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba tožnika je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu (razen v delu, ki je postal pravnomočen s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 967/2016 z dne 12. 1. 2017, to je v drugem odstavku točke I/1 in glede odločitve o stroških tožnika) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

8. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je zadostno obrazložilo svojo ugotovitev o opravljanju dela s povečano nevarnostjo, saj je poleg sklicevanja na stališče pritožbenega sodišča v točki 14 obrazložitve v točki 15 opredelilo razloge, zakaj šteje, da je šlo za nevarno dejavnost. Obrazložitev je sicer skopa, a iz nje je mogoče razbrati razloge za odločitev sodišča prve stopnje in jo je posledično mogoče preizkusiti (tako izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 196/2017 z dne 21. 11. 2017). Razlogi tudi niso v medsebojnem nasprotju, saj si ugotovitvi o obstoju objektivne odgovornosti in soprispevku oškodovanca k nastanku škode ne nasprotujeta. Sodišče prve stopnje je uporabilo določbo tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ), ki se nanaša prav na situacijo, ko je tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, le deloma prost svoje odgovornosti zaradi prispevka oškodovanca k nastanku škode. Prav tako ni podana smiselno uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni napačno povzelo izvedenskega mnenja glede vprašanja, ali se je tožnik moral povzpeti na keson oziroma prikolico, da bi lahko pokril asfalt. Iz izvedenskega mnenja izrecen odgovor na to vprašanje ne izhaja, ustno zaslišani izvedenec za varstvo pri delu pa je na izrecno vprašanje, ali je bil način, na katerega je tožnik v konkretnem primeru pokrival asfalt, edini mogoč, odgovoril, da na konkretni asfaltni bazi in na uporabljenem kamionu edini, torej, da se je tožnik moral povzpeti na kamion, asfalt pokriti in se spustiti s kamiona po lestvah, ki so bile na kamionu.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljalo odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodni dogodek, ki se je zgodil 25. 4. 2009 v Asfaltni bazi A. na F. pri pokrivanju asfalta, naloženega na tovorno vozilo tožene stranke. Ugotovilo je, da je tožnik opravljal nevarno dejavnost, zaradi česar je odločilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nesrečo pri delu. Ugotovilo je, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke in pa prispevek tožnika k nastanku škode v višini 5 %, saj po oceni sodišča prve stopnje ni ravnal zadosti skrbno in pazljivo, ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri sestopanju ni imel tritočkovnega prijema, ki bi preprečil padec. Ugotovilo je, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo v 95-odstotnem deležu, v 5-odstotnem deležu pa je zanjo odgovoren tožnik.

10. Pritožbeno sodišče je o pritožbah zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje že odločalo s sodbo opr. št. Pdp 967/2016 z dne 12. 1. 2017, in sicer je pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 8.768,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.600,00 EUR od 3. 5. 2010 dalje do plačila in od zneska 168,35 EUR od 17. 6. 2009 do plačila, v presežku (glede zneska 6.406,29 EUR s pripadki) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povračilo stroškov postopka tožnika v višini 2.219,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo. Toženi stranki je še naložilo povračilo tožnikovih stroškov pritožbe v višini 358,57 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII DoR 21/2017 z dne 19. 4. 2017, s katerim je bila dopuščena revizija glede vprašanj, ali so razlogi sodb sodišča prve in druge stopnje glede objektivne odgovornosti in poteka dogodka zadostni, ali je toženec pravočasno in dovolj utemeljil navedbe o tožnikovem soprispevku k nastanku škode in ali je do nesreče pri delu prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti oziroma uporabi nevarne stvari, je tožena stranka vložila revizijo, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sklepom opr. št. VIII Ips 196/2017 z dne 21. 11. 2017. Sklenilo je, da se reviziji ugodi, da se sodba sodišča druge stopnje opr. št. Pdp 967/2016 z dne 12. 1. 2017 razveljavi v prvem odstavku točke I/1, v prvem odstavku točke I/2, v delu drugega odstavka točke I/2 izreka, ki se nanaša na pritožbo tožene stranke, v točki II. izreka in v točki III. izreka glede stroškov odgovora na pritožbo toženca ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo. Sodišču druge stopnje je naložilo naj se v novem sojenju opredeli do pritožbenih navedb toženca v zvezi s soprispevkom tožnika k nastanku škode.

11. Pritožbeno sodišče tako v predmetni zadevi ponovno odloča o pritožbi tožene stranke v celoti, o pritožbi tožnika pa le v tistem delu, ki ni postal pravnomočen s sodbo opr. št. Pdp 967/2016 z dne 12. 1. 2017. Ker je postala pravnomočna odločitev, da se tožbeni zahtevek glede zneska 6.406,29 EUR s pripadki zavrne, ter odločitev o stroških tožnika, je pritožbeno sodišče na to vezano in odloča v zadevi le v obsegu, v katerem je revizijsko sodišče razveljavilo navedeno sodbo pritožbenega sodišča. 12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - da je tožnik opravljal delo, ki je v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost, saj se je povzpel na keson tovornega vozila, na višino več kot 3 metre, s cerado (ponjavo) pokrival asfalt na njej, pri čemer je bila temperatura asfalta več kot 180 C, zato gre za delo s povečano nevarnostjo, - da tožnik ni mogel dela opravljati na drugačen način, saj je lahko pokril asfalt s ponjavo le, če se je povzpel na keson in čez asfalt potegnil ponjavo ter nato po lestvi sestopil s tovornega vozila, - da obutev, ki jo je tožnik kritičnega dne uporabljal pri delu, ni bila neustrezna, in ni v vzročni zvezi z nastalo posledico ter - da tožnik pri sestopanju ni imel tritočkovnega prijema, ki bi preprečil padec, zato ni ravnal zadosti skrbno in pazljivo in je tako delno podan tudi njegov soprispevek k nastanku škode.

13. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je šlo pri tožnikovem delu za nevarno dejavnosti. Glede na višino, s katere je tožnik opravil sestop s tovornjaka po lestvi, ki je pritrjena na keson, in posledično padca z višine skoraj treh metrov gre za delo, ki ga je treba opredeliti kot nevarno dejavnost. Lestev sama po sebi sicer res ni nevarna stvar in sestop po njej ni nevarna dejavnost, vendar pa takšna postane, če gre za sestop s takšne višine kot je bilo ugotovljena v konkretnem primeru. Takšno delo je treba opredeliti kot nevarno dejavnost že samo zaradi višine, na kateri se opravlja (prim. sklep opr. št. VIII Ips 196/2017). Na ugotovitev, da gre za delo s povečano stopnjo nevarnosti, ne vpliva, da tožnik ni padel s same prikolice, pač pa ob sestopanju z vrhnjega dela lestve. Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati protispisnosti, saj iz nje ne izhaja, da bi se tožnik poškodoval pri hoji po vročem asfaltu, ampak je jasno razviden potek dela, pri katerem se je poškodoval. 14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi tožnik delo pravilno moral opravljati tako, da bi asfalt na kesonu pokrival s ponjavo z rampe oziroma podesta. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sledilo ugotovitvi sodnega izvedenca in tožnikovi izpovedi, da tega dela ni bilo mogoče opraviti drugače. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič, strank in izvedenca za varstvo pri delu. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče, stranke ali izvedenca mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče, stranke ali izvedenca mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi zadostno pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje in izpoved sodnega izvedenca za varstvo pri delu in na izpoved tožnika. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Na pritožbene navedbe o tem, da so bile priče bolje seznanjene s potekom dela v konkretni asfaltni bazi in da je izvedenec, ne da bi videl tovornjak tožene stranke, le ocenil, da pokrivanje z rampe ni mogoče, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da si je ogledal konkretno asfaltno bazo, kamion, kakršnega je tožnik vozil v času nesreče pri delu, asfaltno bazo v G. in naprave za pokrivanje asfalta, naloženega na kamion. Glede na to je izvedenec lahko opravil svoje delo, to je pomoč sodišču pri razjasnitvi dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

15. Obe stranki se pritožujeta zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik 5 % prispeval k nastanku škode. Tožena stranka se zavzema za to, da bi bil ta delež višji oziroma da bi se ugotovilo, da je izključno tožnik odgovoren za nastalo škodo, tožnik pa se zavzema za to, da bi bile za njen nastanek izključno odgovorna tožena stranka. Glede na obseg odločanja v zadevi (sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 967/2016 v povezavi s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 196/2017) pritožbeno sodišče odloča le še o pritožbi tožene stranke v zvezi s tem. Ta je že v odgovoru na tožbo navedla: "da četudi je kdaj potrebno priti na keson, se da to popolnoma normalno narediti s hojo po lestvi gor, kakor tudi dol, če oseba, ki niti ni potrebno, da je kakorkoli izkušena, to lestev normalno uporablja in hodi po lestvi z obrazom obrnjenim proti lestvi in se ji pri tem prav gotovo ne more nič zgoditi". V nadaljevanju je navedla, da če je tožnik res kakorkoli padel, je to bilo zgolj zaradi lastne vihravosti in neprevidnosti in ker je nekaj počel po svoje in površno oziroma nepremišljeno in malomarno. Po presoji revizijskega sodišča te navedbe predstavljajo zadostno trditveno podlago za ugotavljanje soprispevka tožnika k nastanku škode, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo in razloge iz razveljavitvenega sklepa sprejema kot svoje. Toženec je namreč opisal, kakšen bi bil pravilen način sestopa s kesona po lestvi (z obrazom obrnjenim proti lestvi), tak opis pa v celoti ustreza temu, kar izvedenec s področja varstva pri delu na zaslišanju opredelil kot pravilo, da moramo pri hoji po lestvi vedno biti tritočkovno oprti. Izvedenec za varstvo pri delu H.H. je v pisnem izvedenskem mnenju ugotovil, da je bilo na strani tožnika nekaj nepazljivosti ter da lestev ni nevarna, če imaš tritočkovno oporo telesa. Zaslišan pred sodiščem prve stopnje pa je izpovedal, da glede na to, kako se je dogodek zgodil, ni bilo tritočkovnega oprtja telesa tožnika, ker bi se (sicer) lahko tožnik z eno roko zadržal. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da je tožnik prispeval k nastali škodi. Delno zmotno pa je uporabilo materialno pravo v določitvi višine deleža 5 %, saj je ta glede na ugotovitev o tem, da tožena stranka ni krivdno odgovorna za nastali škodni dogodek, prenizek. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako treba zaključiti, da je škoda, ki je nastala tožniku, v višini 10 % posledica tožnikove neskrbnosti, saj ni pravilno sestopal po lestvi.

16. Obe stranki se pritožujeta tudi zoper prisojeno višino odškodnine po posameznih postavkah. V zvezi z odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je odškodnino po posameznih postavkah odmerilo v prenizkih zneskih. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 2.000,00 EUR (kar ustreza približno dvema povprečnima mesečnima neto plačama na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji ob izdaji sodbe). Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje višini odmerjene odškodnine za tovrstno škodo kot prenizki. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da je predčasen odhod tožnika na delo vplival na bolečine in je ocenilo, da je tožnik sam pripomogel k nevšečnostim popuščanja moči leve roke. Tožnikovo nehotno popuščanje levice ne predstavlja nevšečnosti med zdravljenjem, ampak gre za trajno posledico poškodbe, ki se presoja v okviru odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izpovedi sodnega izvedenca medicinske stroke E.E. pa izhaja, da dejstvi, da je tožnik takoj po poškodbi vozil kamion ter da je tožnik delal med bolniškim staležem, nista vplivali na potek zdravljenja, saj je bil položaj glavice radiusa tožnikovega komolca nespremenjen. Zgolj iz njegove izpovedi, da bi to lahko vplivalo na bolečine, ki jih je trpel tožnik, pa ni mogoče zaključiti, da je nastala škoda večja zaradi tožnikovega lastnega ravnanja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov ni razvidno, da bi tožnik v predmetni zadevi trpel bolečine, ki bi bile bistveno močnejše ali bolj dolgotrajne, kot je pri tovrstnih poškodbah običajno. Tožena stranka tudi ni zatrjevala, da bi bile tožnikove bolečine blažje ali da bi trajale krajši čas, če bi poiskal zdravniško pomoč nemudoma po poškodbi in če bi ostal v bolniškem staležu ter miroval z roko celotno predpisano obdobje. Pritožbeno sodišče je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju (obiski zdravnika, fizikalna terapija, nošnja opornice, več RTG preiskav in preiskava EMG) in glede na primerljivo sodno prakso (npr. odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 859/2008, II Ips 287/2005 ter II Ips 558/2004) odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju zvišalo na 4.000,00 EUR, kar predstavlja približno štiri povprečne mesečne neto plače na zaposlenega. Pritožba tožnika je bila v tem delu delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ne.

17. Tudi odškodnino za strah je sodišče prve stopnje po ugotovitvi pritožbenega sodišča odmerilo v prenizkem znesku. Tudi v zvezi s tem je nesorazmerno v škodo tožnika upoštevalo dejstvo, da je asfalt najprej odpeljal na namembno mesto in šele nato iskal zdravniško pomoč, ter dejstvo, da naj bi tožnik po poškodbi prišel na delo predčasno (pred zaključkom bolniškega staleža), ni pa upoštevalo dejstva, da je to storil v korist tožene stranke v izogib nastanku premoženjske škode. Ob upoštevanju navedenega ter ugotovljenem primarnem in sekundarnem strahu, ki ga je tožnik trpel ne glede na dejstvo, da naj bi zdravljenje potekalo v skladu z medicinskimi pričakovanji, ter ob upoštevanju podobnih primerov iz sodne prakse (denimo odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 558/2004) je pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu, ki ga je tožnik pretrpel, 600,00 EUR. Pri odmeri te vrste nepremoženjske škode v navedeni višini je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožnik po padcu še dokončal delo, zato je tožnikovi pritožbi ugodilo le delno, pritožba tožene stranke pa v tem delu ni utemeljena.

18. Tudi v zvezi s prisojeno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se tožnik utemeljeno pritožuje, da mu je bila odmerjena v prenizkem znesku. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o omejitvi gibljivosti in zmanjšani moči v levi roki za 3 % in 6-odstotno invalidnost zaradi omejene gibljivosti v levem komolcu znaša pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000,00 EUR (prim. z odločbami Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 859/2008, II Ips 558/2004 in II Ips 287/2005). Sodišče prve stopnje je zmotno pri odškodnini za to obliko škode upoštevalo ugotovitve o trajanju bolniškega staleža le nekaj dni in o opravljanju dela med zdravljenjem, saj gre pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (invalidnost, omejitve pri nadaljnjem življenju) in ne za vprašanje začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti med samim zdravljenjem oziroma neugodnosti med zdravljenjem, ki se upoštevajo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

19. Glede na navedeno tožniku pripada pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo 8.600,00 EUR (po 4.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 600,00 EUR pa zaradi duševnih bolečin zaradi primarnega in sekundarnega strahu). Odškodnina v tako odmerjenem znesku je ustrezna glede na pomen prizadete dobrine in na namen te odškodnine in ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Ob upoštevanju tožnikovega 10-odstotnega soprispevka znaša odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je tožena stranka dolžna plačati, 7.740,00 EUR.

20. Delno utemeljeni pa sta obe pritožbi glede dosojene odškodnine za materialno škodo. Tožena stranka v pritožbi pravilno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri izračunu materialne škode ni upoštevalo dejstva, da je konkretizirano prerekala priglašeno število kilometrov za prevoze v zvezi z zdravljenjem tožnika in podala svoj izračun prevoženih kilometrov glede na razdaljo med tožnikovim domom in zdravstvenimi ustanovami. Glede na navedeno je na podlagi prosto dostopnih spletnih programov za izračun razdalj med kraji (..., ...) pritožbeno sodišče ugotovilo, da je razdalja med naslovom tožnikovega bivališča in Splošno bolnišnico I. 11,5 km, med naslovom tožnikovega bivališča in ZD I. 11,1 km in med naslovom tožnikovega bivališča ter Termami J., kjer je izvajal fizioterapije, 15,6 km. Tožnik tako zaradi zdravljenja ni prevozil zatrjevanih 472 km, temveč le 455 km, tako da mu je nastal strošek kilometrine le glede tolikšnega števila kilometrov. Tožnik pa v svoji pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je zahteval kilometrino v višini 0,37 EUR na prevoženi kilometer, čemur tožena stranka ni nasprotovala. To drži. Navedeno pomeni, da ob ugotovitvi o prevoženih 455 kilometrih in višini kilometrine 0,37 EUR na kilometer tožniku pripada odškodnina za premoženjsko škodo zaradi prevoznih stroškov v višini 168,35 EUR. Ob upoštevanem 10-odstotnem tožnikovem soprispevku znaša odškodnina za premoženjsko škodo 151,51 EUR. Skupni znesek odškodnine, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku, pa znaša 7.891,51 EUR. Tožniku pripadajo tudi zakonske zamudne obresti, ker je tožena stranka prišla s plačilom odškodnine v zamudo, in sicer od zneska 151,51 od 17. 6. 2009 dalje do plačila, od zneska 7.740,00 pa od 3. 5. 2010 dalje do plačila.

21. Tožnik utemeljeno vlaga pritožbo tudi v zvezi s stroški postopka pred sodiščem prve stopnje. Delno je bilo treba odločitev o stroških postopka spremeniti že zaradi spremenjenega uspeha tožnika glede prisojene višje glavnice. Tožnik je s svojim tožbenim zahtevkom uspel 52 % (zahteval je odškodnino v višini 15.174,64 EUR, prisojena pa mu je bila v višini 7.891,51 EUR). Njegovo zavzemanje, da bi se pri uspehu upoštevala posebej temelj in posebej višina tožbenega zahtevka, ni utemeljeno. Za takšen način izračunavanja uspeha namreč v določbah ZPP ni pravne podlage, v sodni praksi pritožbenega sodišča pa je uveljavljeno stališče, da je v sporu za plačilo odškodnine pomembno le, do kakšne višine je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela (prim. z odločbami Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 250/1999 z dne 15. 3. 2001, Pdp 479/2012 z dne 30. 11. 2012, in opr. št. Pdp 1624/2014 z dne 15. 4. 2015).

Utemeljeno pa tožnik uveljavlja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati priglašeni pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. - ZOdvT) tudi za pritožbeni postopek, saj stranki pripada ta znesek na vsaki stopnji postopka. Prav tako bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati nagrado za narok v ponovljenem postopku po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 440,40 EUR, saj je to nagrado priglasil, naroka pa se je udeležil tudi pooblaščenec tožnika in mu je ta strošek torej nastal. Z ZOdvT je določeno, da ponovljeni postopek predstavlja novo stopnjo postopka, za vsako stopnjo pa je predvideno, da odvetnik prejme nagrado (drugi odstavek 14. člena in 19. člena ZOdvT). Pravilno pa mu sodišče prve stopnje ni priznalo nagrade za posel po tar. št. 2200 ZOdvT v višji vrednosti od 367,00 EUR oziroma po količniku 1,0, saj je pravilno ocenilo, da je glede na zahtevnost odškodninskega zahtevka v konkretnem primeru taka nagrada primerna. Prav tako mu pravilno ni priznalo sodne takse za vložitev tožbe v višini 513,00 EUR, saj iz spisa ne izhaja, da bi tožnik plačal sodno takso za vložitev tožbe, niti tega tožnik ob vložitvi pritožbe ni izkazal. Tožnikova pritožba je delno utemeljena tudi v delu, v katerem se nanaša na previsoko odmerjene pravdne stroške tožene stranke. Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo stroške nagrade za posel po tar. št. 2200 ZOdvT v višini 367,00 EUR, saj je tožena stranka sama odgovorila na odškodninski zahtevek tožeče stranke in v postopku ni izkazala, da bi ji nastal ta strošek pooblaščenca. Priznane stroške tožene stranke je zato treba znižati za 367,00 EUR. Prav tako je treba znižati toženi stranki priznano nagrado za postopek s prvo pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT s 587,20 EUR na 110,40 EUR, upoštevaje vrednost spornega predmeta pod pritožbo v prvem postopku s pritožbo (1.346,24 EUR). Zmotno pa se tožnik zavzema za to, da se toženi stranki zaradi neuspeha ne bi priznalo stroškov prve pritožbe (nagrade in sodne takse). Pritožbeni stroški se namreč v odstotku odmerijo glede na uspeh celotnega postopka, kar v predmetni zadevi pomeni, da se toženi stranki priznani strošek sodne takse za prvo pritožbo in pravilni znesek nagrade za postopek s pritožbo v višini 110,40 EUR priznata enako kot druge priznane pravdne stroške 48-odstotno.

Glede na navedeno je treba skupne priznane stroške tožeče stranke zvišati za 460,40 EUR (20,00 EUR + 440,40 EUR), tako da pravilno znašajo 5.411,56 EUR. Skupne priznane stroške tožene stranke je treba znižati za 843,80 EUR (587,20 EUR - 110,40 EUR + 367,00 EUR), tako da pravilno znašajo 2.189,14 EUR. Glede na spremenjeni uspeh v postopku je tako treba tožniku priznati 52 % priznanih stroškov, to je 2.814,01 EUR, toženi stranki pa 48 % njej priznanih stroškov, kar znaša 1.050,79 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih stroškov je tako tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 1.763,22 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

22. Ker je spremenjena odločitev glede višine odškodnine in odškodninske odgovornosti tožene stranke privedla do spremenjene odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, ki se nanaša na domnevno pomanjkljiv izrek glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka. V pojasnilo toženi stranki pa pritožbeno sodišče v zvezi s tem dodaja, da je rok 15 dni za plačilo stroškov postopka rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki se ga določi na podlagi 313. člena ZPP in predstavlja paricijski rok (to je rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti). Ta v primeru vložene pritožbe začne teči z vročitvijo pravnomočne odločbe, s tem pa tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

23. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

24. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa niso podani pritožbeni razlogi in pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v preostanku pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenem delu kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožnik je v postopku s pritožbo delno uspel, zato mu mora tožena stranka v skladu s 154. členom ZPP povrniti njegove pritožbene stroške v skladu z uspehom s pritožbo. Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 10.058,93 EUR. Tožniku je pritožbeno sodišče (Pdp 967/2016) priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 545,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 124,43 EUR in sodno takso za postopek s pritožbo v višini 306,00 EUR, skupaj torej 996,03 EUR. Glede na njegov uspeh v pritožbenem postopku (28 %), skupni pritožbeni stroški tožnika znašajo 278,89 EUR, kar mu je dolžna povrniti tožena stranka. Ker tožena stranka v skupnem seštevku s pritožbo ni bila uspešna, sama krije svoje stroške pritožbe.

26. Tožena stranka sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). O stroških odgovora tožnika na pritožbo tožene stranke je že bilo odločeno s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 967/2016. 27. Pritožbeno sodišče je moralo skladno z II. točko izreka razveljavitvenega sklepa opr. št. VIII Ips 196/2017 odločiti tudi o revizijskih stroških. Vrednost spornega predmeta v revizijskem postopku je znašala 8.768,35 EUR, končni uspeh tožene stranke z revizijo pa je 10 % (pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 967/2016 zvišalo odškodnino, ki jo je dolžna tožena stranka plačati tožniku, na 8.768,35 EUR, v predmetnem postopku pa je odškodnino odmerilo v višini 7.891,51 EUR ob upoštevanju 10-odstotnega soprispevka tožnika k nastanku škode). Glede na to je tožena stranka upravičena do 10-odstotnega povračila potrebnih priglašenih stroškov revizije. Pritožbeno sodišče ji je priznalo: nagrado za postopek po tar. št. 3300 v višini 582,00 EUR, stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, sodno takso za dopustitev revizije v višini 87,50 EUR ter za revizijo v višini 162,50 EUR, skupaj 852,00 EUR, čemur je treba prišteti 22 % DDV na odvetniške storitve po tar. št. 6007 v višini 187,44 EUR, skupaj torej 1.039,44 EUR. Glede na uspeh tožene stranke njeni stroški revizije znašajo 103,94 EUR.

Tožnik je na revizijo odgovoril in priglasil stroške revizije, ki mu jih je pritožbeno sodišče glede na prakso Vrhovnega sodišča priznalo kot potrebne stroške, in sicer: nagrado za postopek po tar. št. 3300 v višini 582,00 EUR, stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 22-odstotni DDV po tar. št. 6007 v višini 132,44 EUR, skupaj 734,44 EUR. Glede na njegov uspeh z revizijo njegovi stroški revizijskega postopka znašajo 661,00 EUR.

Po medsebojnem pobotanju priznanih stroškov je tako tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 557,06 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila. V primeru zamude dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude dalje do plačila.