Jedro

Neposredna zveza med graditvijo cevovoda, tudi kolikor se ta gradi pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja in zatrjevanim onesnaženjem pitne vode, ki ga tožnik uveljavlja kot težko popravljivo škodo, s katero bo prizadeta javna korist, pa ker je delovanje cevovoda pogojeno z izdanim uporabnim dovoljenjem, ki ne more biti izdano pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja, torej ne pred pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu, ne obstaja. Zato sodišče meni, da ni potrebe za ureditev spornega pravnega razmerja, saj težko popravljiva škoda, ki jo zatrjuje tožnik, neposredno ne grozi.

Izrek

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijanim aktom investitorju Mestni občini Ljubljana izdal gradbeno dovoljenje za novogradnjo dela javnega povezovalnega kanala (kanalizacijski zbiralnik C0) - 8. del, na zemljišču parc. št. ... k. o. ..., po projektni dokumentaciji za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju DGD), izdelovalca A., d. o. o. z značilnostmi in lastnostmi ter pogoji kot so navedeni v točkah I-VI izreka.

2.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil, enako tudi tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja (2. točka izreka).

3.Tožnik, kot nevladna organizacija, ki ima status organizacije v javnem interesu na področju ohranjanja narave v skladu z zakonom, vlaga tožbo zoper gradbeno dovoljenje iz razlogov bistvene kršitve pravil iz postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in gradbeno dovoljenje ter drugostopenjsko odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve v predmetnem upravnem postopku odloži izvršitev celotnega gradbenega dovoljenja Upravne enote Ljubljana št. 351-1721/2023-6224-686 z dne 16. 9. 2025 in odločbe Ministrstva št. 35108-198/2023-2560-2004 z dne 19. 3. 2026 ter kot pravno podlago citira 32. člen Zakona o upravnem sporu ( ZUS-1). V zvezi s predlogom odložitve izvršitve izpodbijanih odločb se v celoti sklicuje na trditve in dokaze iz tožbe (točka I - III te vloge) in jih v celoti povzema. V zvezi s težko popravljivo škodo pa navaja, da izpodbijani odločbi grobo posegata v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave posameznih lastnikov, kot tudi v pravico do pitne vode iz 70. a člena Ustave. Izgradnja nevarnega kanalizacijskega voda, zgrajenega brez upoštevanja protipotresne gradnje in vodovarstvenega režima preko vodonosnika v dolžini 4,5 kilometrov, na noben način in pod nobenimi pogoji ne more biti nad javno koristjo, ki jo predstavlja pravica do dostopa do čiste pitne vode in zdrave hrane, ki jo na in v okolici trase fekalno-kanalizacijskega kolektorja C0 zagotavljajo kmetje in ostali lastniki zemljišč z obstoječo okolju prijazno obliko kmetovanja, skladno z zakonodajo o varovalnih ukrepih na vodonosnikih. Projekt izgradnje kanala je nevaren, saj ogroža naravo in naravne vire. Gre za vprašanje nacionalne varnosti, saj je ta vir pitne vode kritična infrastruktura po EU direktivi in po Zakonu o kritični infrastrukturi. Za projekt ni bila izvedena zahtevana presoja vplivov na okolje. Projekt izgradnje ni bil transparentno predstavljen ne lastnikom zemljišč, ne strokovni javnosti, s čimer je bila onemogočena strokovna razprava o vseh spornih vprašanjih (tudi o primernosti izbrane trase). Trasa poteka čez vodovarstveno območje zato bi bila o vprašanju, ali predstavlja projekt grožnjo za vire pitne vode, nujna predhodna odprta strokovna razprava. Ravnanje organov zbuja vtis o enostranskem in avtoritativnem reševanju problemov. Projekt v dolžini skoraj 3 kilometre leži v ožjem vodovarstvenem območju s strožjim režimom varovanja VV0 IIS po Uredbi o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnika Ljubljanskega polja. Gre za zahteven objekt, premera 1200 mm s klasifikacijo CC SI 22231 - cevovodi za odpadno vodo. Vir pitne vode je močno ogrožen zaradi gradnje kanalizacije skozi njega. Revizija projekta je v zaključku ugotovila, da tako postopki kot dokumentacija ne zagotavljajo, da do zastrupitve podtalnice ne bo prišlo oziroma da njeno ogrožanje obstaja. Kanal ni projektiran in vgrajevan po standardu za potrese, gre pa za potresno območje z velikimi pospeški. To je potrdila tudi analiza Geološkega zavoda Slovenije iz leta 2020. Ocena potresne varnosti, HGEM iz leta 2017 zahteva, da se material, tipi cevi in spojev ter vgradnja cevovoda opravi v skladu z mednarodnim standardom ISO:16134:2006 za potresna območja. Kanal pa ni načrtovan niti izveden po tem standardu in z nespoštovanjem protipotresne gradnje močno ogroža podtalnico in pitno vodo. Načrtovalci so tudi ignorirali nevarnost likvifakcije, na katero je opozorila ocena HGEM. Navaja, da je toženka zgrešila bistveno kršitev pravil postopka ter se sklicuje na 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Obrazloženo ni, na podlagi česa konkretno organ sklepa, da gre za poseg z nebistvenim vplivom na okolje. Organ se ne bi smel opreti na projektno dokumentacijo podjetja A., d. o. o. ker je ta v stečaju. Obrazložitev odločbe ne vsebuje dokazne ocene. Navaja kršitve, ki so bile v postopku storjene v zvezi z sklepom ARSO št. 35405-28/2016-2 z dne 28. 1. 2016 (v nadaljevanju ARSO 2016). Mnenje MOL ni izdelano skladno s četrtim odstavkom 43. člena Gradbenega zakona (GZ-1). V obravnavani zadevi ni izkazana pravica graditi. Organ je neobrazloženo zavrnil dokazni predlog za postavitev izvedenca geodetske stroke, v zvezi s traso kanala C0. O priglasitvah stranske udeležbe bi moralo biti odločeno do izdaje odločbe. Tožnik ni prejel določenih listin. Sklicuje se na določbe predpisov o hrupu in povzema sodno odločbo tega sodišča. Mnenja in soglasja pridobljena v postopku, niso bila dana na projekt, ki je bil 24. 12. 2024 spremenjen. Odločba o služnosti bi morala biti izrečena za nično. Ob zahtevi za spremembo gradbenega dovoljenja bi moral organ šteti, da je bila prejšnja zahteva umaknjena, ter da pomeni sprememba vložitev nove zahteve. Sklicuje se tudi na sklep ARSO 2015, ter na sklep ARSO 2020, iz katerega izhaja, da je za nameravani poseg ki je predmete tega upravnega postopka, potrebno izvesti celovito presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Upoštevaje vse naštete sklepe ARSO ne obstoji pravnomočna odločitev o tem, ali je v zvezi z nameravanim posegom treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje ali ne, kar pomeni, da bi organ moral postopek ustaviti oziroma prekiniti, dokler ne bo na voljo pravnomočen sklep o tem. V predmetni zadevi bi bilo potrebno upoštevati celoten projekt izgradnje kanala C0, torej že zgrajeni kanal kot tudi nameravani poseg ter na tej podlagi oceniti ali je treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Sklicuje se na notranje revizijsko poročilo Ministrstva za okolje in prostor. Opozarja tudi, da iz stališča Nacionalnega inštituta za javno zdravje z dne 31. 4. 2020 izhaja, da se inštitut s potekom trase že v osnovi ne strinja. Program zaščite podzemne vode v času gradnje povezovalnega cevovoda C0 z dne 15. 1. 2018 navaja, da steče 10 litrov na sekundo, kar je 36 kubičnih metrov na uro, kar je 700 ton fekalij na dan v podtalnico med Brodom in Ježico - po definiciji vodotesnosti. Z izpodbijano odločbo se nedopustno posega v pravico do pitne vode iz 70. a člena Ustave. Z morebitno realizacijo 8. dela kanala C0 bi bilo oziroma bo ogroženo zdravje okoli 300.000 prebivalcev Ljubljane in okrog 100.000 dnevnih obiskovalcev. Gre za varnost glavnega mesta RS pa tudi revizija postopkov je ugotovila, da se ne more zagotoviti, da ne bo prišlo do ogrožanja pitne vode, ker je dokazano, da že položen kanal pušča. Vodonosnik in pitna voda spadata v kritično infrastrukturo. Opozarja na mehanizem, ki omogoča čisto pitno vodo brez kemijske obdelave, vendar ni dovolj le pretakanje onesnažene podtalnice skozi pesek, ampak čistočo vodi omogočajo organizmi v pesku. To so izjemno občutljivi organizmi, živeči v temi, ki se nabirajo tekom stoletij. Kanal C0 bi s svojim puščanjem ta biološki filter uničil in s tem čisto vodo. V podzemlju vodonosnika živi 26 vrst organizmov, kar je v svetu poznano kot vroča točka raznolikosti teh organizmov, edinstvena v Evropi. Celoten kanal ni zgrajen v protipotresni izvedbi. Puščanje kanala je strokovno predvideno s študijo, celo kot nekontrolirani izpusti. Pri tem gre tudi za neprimerne spoje cevi. Gradnjo je treba preprečiti tudi iz varnostnih razlogov. Izpostavlja še strokovno mnenje profesor doktor B. B., ki potrjuje nastanek težko popravljive škode. Nadalje pripominja, da glede že zgrajene kanalizacije C0 na pobudo investitorja že teče postopek pridobivanja uporabnega dovoljenja. Po podatkih tožnika se v spisu nahaja dokumentacija (fotografije in ostalo) iz katere izhaja, da že zgrajeni kanal, na katerega se bo obravnavni priklapljal, že pušča, v njem je nesnaga, voda in podobno, kar vse ne bi smelo biti. Po podatkih spisa (priložen popis z dne 10. 2. 2026), je bil angažiran izvedenec gradbene stroke - izvedenska institucija, kar pomeni, da se ugotavlja, ali se za že zgrajeni kanal sploh sme in lahko izda uporabno dovoljenje ali ne. Predlaga vpogled v upravni spis UE LJ št. 351-974/2024-6224. Glede predlagane odložitve izvršitve gradbenega dovoljenja je pomembno, da glede sklepa ARSO 2016 teče postopek pred Upravnim sodiščem RS pod opravilno številko I U 1998/24 ter da sklep ARSO 2020 še ni pravnomočno odpravljen. Sklicuje se tudi na četrti odstavek 5. člena GZ-1. Sklicuje se na drugo alinejo 2. točke izreka ter na obvezo, da se izkop izvaja ročno, vendar pa na fotografijah sporne gradnje z dne 31. 3. 2026 in iz priloženih treh fotografij z dne 30. 3. 2026 izhaja, da se izkop opravlja s težko gradbeno mehanizacijo in ne ročno, ter da je vsa vegetacija uničena in izruvana. Izpostavlja tudi fizično nasilje, ki se je vršilo nad sinovoma dveh solastnikov parcele, kjer se gradi, ki sta bila dne 27. 3. 2026 s strani varnostne službe, angažirane s strani MOL brutalno napadena. Glede na vse navedeno predlaga odložitev izvršitve izpodbijanih odločb do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi.

5.Tožena stranka na predlog začasne odredbe ni odgovorila.

1.Stranka z interesom je na predlog za izdajo začasne odredbe odgovorila in navaja, da procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu zoper gradbeno dovoljenje niso izpolnjene. Tožnik predlaga izdajo odložitvene začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče mora pred meritornim odločanjem o začasni odredbi opraviti predhodni preizkus obstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe in predhodni preizkus obstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe. Odložitev izvršitve izpodbijanega akta je mogoča le v primerih, ko se ta akt izvršuje v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se nanaša na izvršbo. Tožnik predlaga odložitev izvršitve tako gradbenega dovoljenja kot tudi odločitve druge stopnje, tak zahtevek pa ni v skladu z določbami 1.-5. člena ZUS-1, ki določajo kateri upravni akt se lahko izpodbija v upravnem sporu. Tožnik namreč ne konkretizira v zvezi s katerim meritornim delom odločbe druge stopnje predlaga izdajo začasne odredbe in zakaj. Dodatno pa podaja vsebinski odgovor tudi glede obstoja procesnih predpostavk za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe in glede izpolnjevanja materialnih pogojev za izdajo začasne odredbe. Tudi teh predpostavk in materialnih pogojev predlagana začasna odredba ne izpolnjuje. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, kar pa v zvezi z gradbenim dovoljenjem , ker niso izpolnjeni formalni pogoji za izdajo začasne odredbe z vsebino, kot jo predlaga, sodišče ne more izdati, zato stranka z interesom predlaga, da sodišče predlog zavrže. Dodatno pa še opozarja na 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki kot razlog za zavrženje tožbe in s tem tudi predloga za izdajo začasne odredbe navaja pomanjkanje procesne legitimacije tožnika. Tožnik zgolj razglablja o domnevnih širših posledicah, ki naj bi jih imela sprejeta pravna akta in posledično izgradnja na območje k. o. ... oziroma celo širše, pri tem pa ne gre pozabiti, da je bil tožniku v postopku izdaje gradbenega dovoljenja priznan status privilegiranega stranskega udeleženca na podlagi določbe 137. člena Zakona o ohranjanju narave (ZON), kar pomeni, da lahko tožnik le v tem obsegu uveljavlja varovanje svojih pravic in pravnih koristi. Organ kot izdajatelj gradbenega dovoljenja presoja izključno vprašanja, ki jih ureja gradbena zakonodaja ne pa širših vprašanj ohranjanja narave. Na ta vprašanja je bilo odgovorjeno v postopku, ki se je končal s sklepom ARSO 2016. Nikakor pa na sklep ARSO 2016 v zvezi z gradbenim dovoljenjem ne vpliva sklep ARSO 2020. Predmet gradbenega dovoljenja v tem postopku ne leži na vodonosniku Ljubljansko polje. Nerelevantne so vse druge tožbene navedbe, ki se ne tičejo gradnje, ki je predmet gradbenega dovoljenja. Z odločbo druge stopnje je bilo odločeno ne le o pritožbi tožnika ampak tudi o pritožbah drugih strank, s tem ko pa je tožnik postavil tožbeni zahtevek in zahtevo za izdajo začasne odredbe na način, da zahteva odpravo celotne odločbe druge stopnje, tožnik v določene delu ne varuje le lastnega pravnega položaja temveč položaj tretjih oseb. V zadevi pa ne obstojijo tudi materialni pogoji za izdajo začasne odredbe. Osnovni pogoj za izdajo odložitvene začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode, stranka z interesom pa v celoti prereka navedbe tožnika, s katerimi ta pavšalno zatrjuje nastanek nenadomestljive in težko popravljive škode okolju, prizadetost javne koristi ter poseg v njegove ustavne pravice. Tožnik se sklicuje na trditve in dokaze, s katerimi utemeljuje tožbo, vendar ne navede konkretizirano in ne pojasni njihove povezave z nastankom težko popravljive škode. Tožnik ne konkretizira škode, ki neposredno ogroža ohranjanje narave. Tako ni zadostil trditvenemu bremenu, kot enemu izmed temeljnih procesnih načel upravnega spora. Tožnik ne zadosti niti z utemeljevanjem škode z zatrjevanjem posega v pravico tožnika do zasebne lastnine in pravico do pitne vode. Ne pojasni niti, kako gresta ti dve pravici društvu. Škodo zatrjuje pravzaprav zgolj s splošnim, javnim interesom in s potencialnim nastankom škode okolju, ne pa z dejansko škodo, ki neposredno ohranjanju okolja grozi in ki se je ne bi moglo odvrniti na drug način kot s predlagano začasno odredbo. Tako tožnik ne izkazuje verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Svoj predlog opira na široke okoljske trditve o vodovarstvenem režimu in vodonosniku, ki bodisi sploh niso predmet upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja ali pa so že bile vsebinsko obravnavane. Tožnik v tožbi tudi ne ponudi nobene navedbe ali dokaza, s katerim bi izkazoval obstoj potrebe po začasni ureditvi stanja. Tožnik trdi, da z izdajo začasne odredbe koristi nasprotne stranke ne bodo prizadete, pri tem pa ne pove, kdo je nasprotna stranka, niti ne pove konkretizirano kakšne koristi nasprotne stranke ne bodo prizadete. Tožnik s predlogom želi doseči nedovoljeno vsebinsko presojo naravovarstvenih vprašanj, ki niso predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja, obenem pa temelji tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe na pavšalnih in ne dokazanih okoljskih tveganjih, kar pa sodna praksa ne priznava kot ustrezno podlago za odlog izvršitve. Glede na navedeno predlaga, da sodišče predlagano začasno odredbo zavrže, oziroma podredno zavrne. Predlaga pa tudi povrnitev stroškov postopka.

2.Tožnik odgovarja na odgovor stranke z interesom in navaja, da je odgovor vsebinsko prazen, MOL pa niti ne ugovarja, ne oporeka trditvam tožnika. Gradbeno dovoljenje z dne 16. 9. 2025 je upravni akt katerega odložitev izvršitve je mogoča in dopustna. Zgrešeno je zavzemanje MOL, da tožnik nima pravnega interesa za vodenje postopka, saj je organizacija v smislu 137. člena ZON in tudi nevladna organizacija v kontekstu 237. člena ZVO-2. V zvezi s svojo trditvijo glede težko popravljive škode v dokazne namene prilaga magnetogram zaslišanj prič pred Parlamentarno preiskovalno komisijo o ugotavljanju zlorab in nezakonitosti pri izgradnji povezovalnega kanala C0 na območju ljubljanskega vodonosnika Ljubljanskega polja, profesor doktor B. B., mikrobiologa doktorja C.C., D.D. skupaj z E.E., F.F. - NIJZ, dr. G.G, H.H. Iz njih izhaja, da bodo v primeru izgradnje spornega kanala C0 po izpodbijanem gradbenem dovoljenju nastale trajne nepopravljive ekološke posledice. Te posledice v več točkah opisuje. Opisuje tudi vpliv teh škod in opisuje podobne škode v drugi državah. Opozarja še, da MOL ne zanika, da do sedaj že zgrajeni kanal na področju Ježice in Kleč, na katerega se priklaplja obravnavani, že pušča, zato tudi MOL ne more pridobiti uporabnega dovoljenja, kot to izhaja iz upravnega spisa UE Ljubljana št. 351-974/2024-6224. Prav tako MOL ne zanika fizičnega nasilja. Glede na navedeno meni, da je nujno, da se izvršitev izpodbijanega gradbenega dovoljenja odloži do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi.

3.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

4.Sodišče uvodoma presoja, ali so za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe izpolnjene procesne predpostavke.

5.Po oceni sodišča je tožnik ustrezno izkazal pravni interes za vložitev tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe, saj je organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave, zato ima po 7. odstavku 137. člena Zakona o ohranjanju narave (ZON) pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. Po 13. točki 11. člena ZON je ohranjanje narave vsako ravnanje, ki se opravlja zaradi ohranitve biotske raznovrstnosti, torej rastlinskih in živalskih vrst, njihov genski material in ekosistemi (19. točka 11. člena ZON). Poleg tega iz izpodbijanega dovoljenja izhaja, da je tožnik sodeloval v postopku njegove izdaje in mu je bil status stranskega udeleženca priznan s sklepom upravnega organa 351-1721/2023-6224-454 z dne 6. 11. 2024. Ugovoru stranke z interesom o pomanjkanju procesne legitimacije tožnika, sodišče zato ne sledi.

6.Izpodbijano gradbeno dovoljenje ima naravo posamičnega akta upravnega organa, enako drugostopenjska odločba v 6. točki izreka, v delu ko je drugostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnika za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja z dne 16. 9. 2025. Iz drugostopenjskega akta izhaja, da je bil izdan 19. 3. 2026, iz priloženega dopisa upravne enote Ljubljana pa, da jo je organ strankam vročal 23. 3. 2026. Sodišče je tožbo z začasno odredbo prejelo 27. 3. 2026, kar pomeni, glede na 30-dnevni rok za vložitev tožbe, da je vložena pravočasno. Glede na navedena dejstva, kljub temu, da tožena stranka sodišču ni poslala povratnice, da je tožnik drugostopenjski akt prejel (kljub pozivu), sodišče meni, da so podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo predlagane začasne odredbe.

7.Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku istega člena ZUS-1 pa tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8.Tožnik je v tožbi vloženi 27. 3. 2026, ki jo je vložil skupaj s fizično osebo, citiral le drugi odstavek 32. člena ZUS-1, v samostojni tožbi z dne 31. 3. 2026 pa citira celotni 32. člen ZUS-1, s poudarjenim drugim odstavkom. Tožnik je s tožbo predlagal, da sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvrševanje celotnega gradbenega dovoljenja Upravne enote Ljubljana z dne 16. 9. 2025 in odločbe Ministrstva za naravne vire in prostor z dne 19. 3. 2026, s prvo pripravljalno vlogo, s katero je spremenil predlog za izdajo začasne odredbe pa zahteva le odložitev izvrševanja prvostopenjskega akta, zato odpadejo vsi ugovori stranke z interesom, ki se nanašajo na drugostopenjski akt.

9.V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sodišče na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 odloži izvršitev izpodbijanega akta, če se izpodbijani akt prisilno izvršuje. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar pa v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora nekaj storiti, pustiti ali trpeti. V tem upravnem sporu tožnik izpodbija gradbeno dovoljenje, ki ga je organ izdal v korist Mestne občine Ljubljana kot investitorja (prvostopenjski akt). Navedena odločitev pa po svoji pravni naravi ni akt, ki bi se izvrševal na prisilen način, temveč pravne učinke ustvarja s svojim sprejemom.

10.Glede na navedeno začasne odredbe z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta ni mogoče izdati. V primerih, ko se izpodbijani akt prisilno ne izvršuje, je mogoče izdati le tako imenovano ureditveno začasno odredbo po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. S predlogom, da sodišče zadrži izvrševanje gradbenega dovoljenja, tožnik smiselno predlaga zadržanje pravnih učinkov gradbenega dovoljenja, ki iz njegove izdaje izhajajo, s tem pa tudi smiselno predlaga izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1.

11.Z začasno odredbo na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 je mogoče začasno urediti stanje glede na sporno pravno razmerje. Je torej sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic tistega razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče na podlagi vložene tožbe in v mejah tega, kar je zahtevano s tožbo. Predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim tožnik predlaga odložitev izvrševanja gradbenega dovoljenja, torej spornega pravnega razmerja v tem upravnem sporu, ne presega.

12.Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode, pri čemer po novejši sodni praksi (na primer sklep vrhovnega sodišča RS, I Up 96/2022 z dne 8. 6. 2022) sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki. Upoštevana dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze. Predlagatelj začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožene stranke in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Teh dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.

13.V obravnavani zadevi je sodišče, ko je pooblaščenca tožnika opozorilo, da tožnik in fizična oseba ne moreta vlagati tožbe skupaj (glede na 191. člen Zakona o pravdnem postopku), (dopis sodišča z dne 30. 3. 2026) pozvalo tudi, da tožnik opredeli svojo težko popravljivo škodo, ki glede na različen status tožnikov že pojmovno ne more biti ista in ne enaka in predloži tudi dokaze. Kljub opozorilu, ki izhaja iz dolžnosti sodišča po materialno procesnem vodstvu, tožnik škode, ki mu z izdajo začasne odredbe nastaja, specificirano glede na svoj pravni status ni opredelil ob razdružitvi zadev, niti predložil dokazov, podrobneje, na trditveni in dokazni ravni se o tem opredeljuje šele v pripravljalni vlogi.

14.Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej in to ob upoštevanju vseh specifičnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je mogoče s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali gre v posameznem primeru za takšno težko popravljivo škodo. Šele, ko je tako kvalificirana škoda izkazana, je dolžnost sodišča, da mora pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

15.Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tožbenimi razlogi, s katerimi izpodbija gradbeno dovoljenje, vendar ne navede konkretizirano težko popravljive škode, oziroma katera (kakšna) škoda mu nastaja na podlagi navedenih tožbenih razlogov, in jo želi z izdajo začasne odredbe preprečiti, da bi sodišče lahko sploh presodilo ali uveljavljena škoda prestane test težko popravljive škode.

1.Iz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe bi sodišče lahko razbralo, da tožnik, ker za projekt izgradnje kanala C0 ni bila izvedena presoja vplivov na okolje, trasa pa poteka čez vodovarstveno območje, meni, da bi lahko prišlo ob delovanju povezovalnega kanala (gradnji, ki je bila dovoljena), zaradi poškodovanja cevovoda (na primer ob potresu) ali puščanju cevovoda zaradi neprimernih materialov, že brez dodatnega naravnega vpliva, do onesnaženja pitne vode in s tem posledično za povečano tveganje za zdravje ljudi. Sodišče soglaša s tožnikom, da je onesnaženje pitne vode v obsegih, ki jih tožnik navaja, opredeliti za težko popravljivo škodo ter bi bilo iz razlogov, ki jih navaja, bila vzpostavitev prejšnjega stanja (v kratkem času) nemogoča in bi vplivala na veliko ljudi. Ne glede na navedeno pa tožnik opisuje - zatrjuje bodočo škodo, ki bi lahko nastala, ko bi gradnja, dovoljena z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, začela delovati. Kolikor do puščanja cevovoda prihaja na lokacijah, ki jih izpodbijano gradbeno dovoljenje ne obravnava, to ni težko popravljiva škoda tega postopka in tudi začasna odredba v obravnavanem postopku tega ne bi mogla preprečiti. Kolikor pa navedeno puščanje tožnik navaja kot dokaz, pa je pojasniti, da ni sporno, saj mu MOL ni ugovarjal.

2.Sporni cevovod pa lahko glede na določbe GZ-1 začne delovati šele, ko je zanj izdano uporabno dovoljenje. Procesna predpostavka za izdajo uporabnega dovoljenja pa je pravnomočno gradbeno dovoljenje (prvi odstavek 5. člena GZ-1). To pa je časovni trenutek, ko bo odločeno o tožbi tožnika. Kolikor bo tožba zavrnjena, pa je tudi trenutek, do katerega tožnik želi z začasno odredbo odložiti izvršitev gradbenega dovoljenja.

3.V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča predstavlja začasna odredba po 32. členu ZUS-1 nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Ker je namen začasne odredbe zagotoviti učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu, začetem zaradi nestrinjanja z odločitvijo, ki je predmet izpodbijanja, mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena. Tak pa bo v primerih, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitev prejšnjega stanja. Tako je tudi regulacijska začasna odredba iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerje, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim (v obravnavani zadevi med izdanim gradbenim dovoljenjem za izgradnjo cevovoda) in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.

4.Neposredna zveza med graditvijo cevovoda, tudi kolikor se ta gradi pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja in zatrjevanim onesnaženjem pitne vode, ki ga tožnik uveljavlja kot težko popravljivo škodo, s katero bo prizadeta javna korist, pa iz razlogov zgoraj, ker je delovanje cevovoda pogojeno z izdanim uporabnim dovoljenjem, ki ne more biti izdano pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja, torej ne pred pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu, iz navedenega ne obstaja. Pred delovanjem cevovoda, ki bi lahko povzročilo ob puščanju oziroma poškodovanju onesnaženje pitne vode, mora torej sodišče odločiti o vloženi tožbi, s katero tožnik izpodbija gradbeno dovoljenje, izdano pa mora biti (po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja - ob zavrnjeni tožbi), še uporabno dovoljenje (8. člen GZ-1 - začetek uporabe objektov). Sodišče torej ocenjuje, da ne obstoji neposredna zveza med izdanim gradbenim dovoljenjem in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, z zadržanjem pravnih učinkov izdanega gradbenega dovoljenja. Zato sodišče posledično meni, da ni potrebe za ureditev spornega pravnega razmerja, saj težko popravljiva škoda, ki jo zatrjuje tožnik (onesnaženje pitne vode), neposredno ne grozi.

5.Da pa bi nastala težko popravljiva škoda v obliki onesnaženja pitne vode že zaradi same izgradnje cevovoda, ki se izvaja pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja (možnost gradnje pred pravnomočnostjo omogoča GZ-1), pa tožnik niti ne uveljavlja, niti teh del ne opredeljuje za težko popravljivo škodo. Da se gradnja izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, je stvar inšpekcijskih organov. Pa tudi tožnik niti na trditveni ravni poškodb v zemljino in vegetacijo ne opredeli kot težko popravljivo škodo, torej, da je tak poseg v vegetacijo in zemljino nepopravljiv. Navajano fizično nasilje pa ni tožnikova škoda, saj gre za organizacijo v javnem interesu. Puščanja v odsekih, ki niso predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, pa tudi odložitev izvršitve predmetnega dovoljenja ne bi mogla preprečiti.

6.Glede na navedeno tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1.

7.Sodišče opravi presojo sorazmernosti z vidika prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank le v primeru, če so navedeni temeljni zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. Posledično se zato sodišče do trditev tožnika in ugovorov stranke z interesom v zvezi s tem ne opredeljuje.

8.ZUS-1 stroškov postopka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne ureja posebej, zato si je sodišče odločanje o stroških postopka, ki sta jih uveljavljala tako tožnik kot stranka z interesom, pridržala za končno sodno odločbo.