Jedro

Ker je bil tožnik skupaj z ženo lastnik primernega stanovanja, je obstajal odpovedni razlog po 60. členu zakona o stanovanjskih razmerjih. To pa je po določbi 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona razlog, na podlagi katerega lahko lastnik stanovanja odkloni prodajo imetniku stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka proda stanovanje, prvo nadstropje v skladu s pogoji, ki jih določa stanovanjski zakon. Ugotovilo je, da je bil v času vložitve zahteve za odkup spornega stanovanja tožnik z ženo lastnik polovice hiše, stoječe na parc.št. 204. Stanovanje v kupljeni hiši je vsaj tako veliko, kot je sporno stanovanje. Ob vložitvi zahteve za odkup je bila hiša pod streho in narejena fasada, že sedem mesecev kasneje pa je bilo stanovanje skoraj v celoti izdelano, pri čemer je tožnik razpolagal z denarjem za dokončanje del, saj je ponudil plačilo spornega stanovanja. Glede na to je tožena stranka utemeljeno odklonila prodajo na podlagi 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da je bil pravilno ugotovljen obstoj odpovednega razloga iz 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih v času uveljavljanja nakupa stanovanja. Analiziralo je izvedene dokaze in potrdilo prvostopno dokazno oceno.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na prvo revizijsko odločbo v tej zadevi. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo,da je bila kupljena nepremičnina ob času uveljavljanja odkupa stanovanja še hlev. Adaptacija se je začela vsaj sedem mesecev kasneje. Ko je tožnik podal zahtevo za odkup, niti on, niti njegova žena nista imela v lasti nepremičnine, sposobne za bivanje. Navaja, da sodišči nista sledili napotkom revizijskega sklepa.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik napačno povzema dejanske ugotovitve sodb prve in druge stopnje in na ta napačni povzetek opira svoje revizijsko stališče. Ugotovljeno je namreč, da sta bila tožnik in njegova žena v času, ko je tožnik uveljavljal odkup stanovanja, lastnika polovice nepremičnine. Njuno stanovanje je bilo sedem mesecev po tem že skoraj v celoti usposobljeno za bivanje, manjkala so le še nekatera zaključna dela, ki pa bi jih tožnik lahko dokončal, saj je razpolagal s potrebnim denarjem. Take ugotovitve, ki so povsem različne od tožnikovih revizijskih trditev, pa so utemeljena podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker je bil tožnik skupaj z ženo lastnik primernega stanovanja, je obstajal odpovedni razlog po 60. členu zakona o stanovanjskih razmerjih. To pa je po določbi 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona razlog, na podlagi katerega lahko lastnik stanovanja odkloni prodajo imetniku stanovanjske pravice.

Glede na ugotovljena dejstva sta sodišči prve in druge stopnje odločili materialno pravno pravilno. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).