Jedro

Revizija je bila dopuščena v smeri materialnopravnega preizkusa stališča v pravnomočni sodbi o obstoju obveznosti toženca (odgovorne osebe), da tožnici (zavarovalnici) povrne odškodnino, ki jo je ta plačala oškodovancu na podlagi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti stališča v pravnomočni sodbi o obstoju obveznosti toženca (odgovorne osebe), da tožnici (zavarovalnici) povrne odškodnino, ki jo je ta plačala oškodovancu na podlagi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Obrazložitev

1. Tožnica uveljavlja povračilo odškodnine, ki jo je plačala podjetju D., d. d., za premoženjsko škodo, ki je temu nastala 24. 12. 2008, ko je toženec z vozilom, zavarovanim pri tožnici, pri vožnji na avtocesti zapeljal desno na travnato površino in naprej v kamniti kanal, med tem pa je trčil v cestne smernike, snežni kol ter kovinski drog s kamero. Po prometni nesreči je toženec vozilo zaklenil in zapustil kraj nesreče, ne da bi poklical policijo oziroma oškodovancu posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 113257/2010 z dne 21. 9. 2010 ostane v veljavi tako, da je toženec dolžan tožnici plačati 7.837,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2010 dalje in 56 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2010 dalje; glede zakonskih zamudnih obresti za čas od 25. 9. 2009 do 10. 2. 2010 od zneska 7.837,29 EUR pa se navedeni sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Zoper to sodbo je toženec na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil predlog za dopustitev revizije, ker naj bi odločitev sodišča druge stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS oziroma ker gre za vprašanje, glede katerega naj sodna praksa višjih sodišč ne bi bila enotna, prav tako pa obstoji možnost, da se bo nadaljnja sodna praksa izoblikovala na podlagi nepravilne odločitve višjega sodišča. Meni, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določil 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ter Pogodbe o avtomobilskem zavarovanju po polici, št. 9865817 in Uvodnih določb ter določb prvega odstavka 2. člena ter prvega odstavka 3. člena tožničinih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-06/1 (v nadaljevanju Splošni pogoji) in Ustave RS. Toženec pojasnjuje, da ni nasprotoval dejstvu, da je povzročil škodo podjetju D., d. d., nasprotoval pa je tožničinim trditvam, da je kršil zavarovalne pogoje in da je iz tega razloga izgubil zavarovalne pravice. Kot zavarovanec oziroma sozavarovana oseba se je namreč obvezal policijo obvestiti samo v primeru škode, ki bi nastala v skladu z določbo 134. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), to je v primeru prometne nesreče II., III. in IV. kategorije, ter dodatno ob določilih Splošnih pogojev za vse poškodbe vozila, uveljavljene iz naslova kombinacije delnega avtomobilskega kaska „parkirišče“. Drugih obveznosti glede obveščanja policije ni prevzel in mu jih tudi ZVCP-1 ne nalaga. Poziv policiji izven zakonsko določenih ali pogodbeno dogovorjenih primerov pa bi bil tudi protiustaven, saj bi se od toženca zahtevala samoobdolžitev oziroma bi se ga tako sililo v podajanje izjave, kar je v nasprotju z določbo 262. člena ZPP. V konkretnem primeru pa sploh ni šlo za prometno nesrečo, kar nedvomno izhaja iz številnih odločb Ustavnega sodišča RS (P 63/05, P 165/05, P 152/05), temveč za civilnopravno razmerje med tožencem kot povzročiteljem škode in oškodovancem, podjetjem D., d. d., ki ga ni bilo moč obvestiti takoj po škodnem dogodku, saj v tem času ne posluje. Z neobvestilom policije toženec tudi ni kršil zavarovalne pogodbe v delu, ki se nanaša na izgubo zavarovalnih pravic zaradi domneve vinjenosti, saj se ta nanaša izključno na povzročitev prometne nesreče. Po stališču sodišča druge stopnje toženec ni zavarovalec niti zavarovanec po sklenjeni zavarovalni pogodbi, temveč le oseba, na katero se razširja zavarovalno kritje, pri čemer je treba izhajati iz namena zavarovanja avtomobilske odgovornosti, ki je v zavarovanju lastnika motornega vozila proti odgovornosti za škodo, ki jo povzroči tretjim osebam (2.a člen ZOZP). Sodišče druge stopnje nadalje razloguje, da toženca, ki zavarovalne pogodbe ni sklenil, njena vsebina in Splošni pogoji kot njen del ne morejo vezati, pač pa regresni zahtevek zavarovalnice temelji neposredno na 7. členu ZOZP, pri čemer se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4788/2010. Takšno stališče višjega sodišča je po mnenju toženca zgrešeno; opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 991/2007, da je voznik (ki ni bil lastnik vozila) po drugem odstavku 1. člena Splošnih pogojev prav tako zavarovana oseba in je on tisti, ki je izgubil zavarovalne pravice. Odločbe Vrhovnega sodišča, v kateri bi to zavzelo enako stališče kot višje sodišče v konkretni zadevi, predlagatelj ni našel. Glede na to, da gre za pogodbo v korist tretjega, njena uporaba in uporaba Splošnih pogojev ni vezana na njen podpis. Določba 3. člena Splošnih pogojev se nanaša tudi na sozavarovano osebo, to je toženca, kar izrecno določa prvi odstavek tega člena, izhaja pa tudi iz prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev. Višje sodišče je izenačilo voznike, ki so vozilo uporabljali po volji sklenitelja zavarovanja, z vozniki, ki so vozilo uporabljali mimo njegove volje, in celo vozniki, ki so temu vozilo odtujili, kar je povsem v nasprotju z namenom ZOZP in predstavlja kršitev ustavnega načela enakih pravic (22. člen Ustave RS). Zmotno je tudi stališče višjega sodišča, da z zavarovalno pogodbo ni zavarovan premoženjski interes toženca kot sozavarovane osebe. S pogodbo o obveznem zavarovanju je nedvomno zavarovan tudi premoženjski interes toženca, kar izhaja iz 2.a člena ZOZP. Toženec kot sozavarovanec je v enakem položaju kot zavarovanec ne le v razmerju do oškodovancev, kot zmotno meni pritožbeno sodišče, ampak tudi v razmerju do zavarovalnice in svoje zavarovalne pravice lahko izgubi le na način, ki je pogodbeno dogovorjen, in po pogojih, ki jih določa zavarovalna pogodba in Splošni pogoji. Enako naziranje je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v več podobnih primerih, na primer II Cp 1307/2002, II Cp 3100/2010, I Cp 375/2009, II Cp 4074/2009, I Cp 642/2009, II Cp 2629/2010, I Cp 4443/2010, II Cp 4352/2008, II Cp 4342/2008, I Cp 168/2010, III Cp 1136/2009 in I Cp 1178/1999. Iz (neenotne) prakse višjih sodišč izhaja, da določbe Splošnih pogojev o izgubi zavarovalnih pravic veljajo za tiste uporabnike motornih vozil, ki so po volji lastnika uporabljali vozilo, le v primeru, če so kršili pogodbene obveznosti, za tiste voznike, ki pogodbenih obveznosti niso kršili – kot toženec –, pa Splošni pogoji ne veljajo in je njihova regresna obveznost enaka regresni obveznosti uporabnikov, ki so vozilo uporabljali mimo ali proti volji zavarovanca in ki nimajo statusa sozavarovane osebe po Splošnih pogojih. Torej vedno v korist zavarovalnice. Odločitev Vrhovnega sodišča o vprašanjih, ali je toženec kot voznik, ki je vozilo uporabljal po volji sklenitelja zavarovanja, zavarovanec po sklenjeni zavarovalni pogodbi in Splošnih pogojih ter ali regresno upravičenje zavarovalnice v primerih škode, ki jo je povzročil voznik, ki je vozilo uporabljal po volji sklenitelja zavarovanja, temelji na kršitvi zavarovalne pogodbe in Splošnih pogojev ali neposredno na določbi 7. člena ZOZP, je pomembna tako za pravilno odločitev v konkretni zadevi kot tudi za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse. Višje sodišče je določbo 7. člena ZOZP zmotno tolmačilo tudi v tistem delu, v katerem je menilo, da ta tožencu nalaga, da posreduje svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Takšne določbe ZOZP nima. V 7. členu so le taksativno našteti primeri, ko zavarovalnica lahko zahteva od zavarovanca in odgovorne osebe povračilo oškodovancem izplačane odškodnine, vendar samo pod pogojem, da je tako dogovorjeno z zavarovalno pogodbo in Splošnimi pogoji. Pozitivni predpisi, ki urejajo obveznosti udeležencev prometne nesreče, so opredeljeni le v določbah tedaj veljavnega ZVCP-1. V konkretni nesreči škode poleg toženca ni utrpel noben drug udeleženec v cestnem prometu v smislu določb ZVCP-1. Ker v tem primeru sploh ni šlo za prometno nesrečo, se za razmerje med povzročiteljem škode in oškodovancem uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), med katerimi pa ni nobene, ki bi povzročitelju škode nalagala, da o nesreči obvesti oškodovanca, prav tako nista predpisana niti rok (v katerem) niti način, na katerega bi moral povzročitelj obvestiti oškodovanca ali celo policijo – to bi bilo v nasprotju z določbami 22., 27. in 29. člena Ustave RS. Pri tem je povsem nepomembno, s čim je toženec povzročil škodo (z roko, kladivom ali osebnim avtomobilom), saj bi bila njegova obveznost do oškodovanca glede na določila OZ povsem enaka. Tudi če bi šteli, da je šlo za prometno nesrečo, bi bila to tista z neznatno nevarnostjo po tretjem odstavku 134. člena ZVCP-1; to je prometna nesreča, ki je imela za posledico le materialno škodo in katere vzrok je prekršek, za katerega je predpisana samo globa. Tudi če bi šteli, da je šlo za prometno nesrečo I. kategorije, toženec o tej ni bil dolžan obvestiti policije, temveč le čim prej odstraniti vozilo z vozišča (druga in četrta alineja drugega odstavka 135. člena ZVCP-1), kar je toženec tudi storil, prav tako ni dolžan obvestiti policije v primeru, ko je škoda povzročena osebi, ki je ni na kraju dogodka, saj je v tem primeru dolžan tej sam posredovati svoje osebne podatke (šesta alineja drugega odstavka 135. člena ZVCP-1). S pravnim naziranjem, da je povzročitelj škode dolžan obveščati policijo tudi izven razlogov, ki so taksativno navedeni v ZVCP-1 in drugih pozitivnih predpisih, le zato, da bi imela zavarovalnica pravico uveljavljati regres zoper njega, višje sodišče ustvarja pravno negotovost in neenako obravnavanje strank v pravdnem postopku, s čimer je kršilo ustavne pravice toženca. Odgovor Vrhovnega sodišča na vprašanje, ali določba 7. člena ZOZP obvezuje povzročitelja, da o nastali škodi obvesti policijo tudi v primerih, ko tega ni dolžan storiti na podlagi ZVCP-1, in ali je povzročitelj škode dolžan oškodovanca obveščati s posredovanjem policije, je izrednega pomena tako za pravilno odločitev v konkretni zadevi kot tudi za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse. Sodb Vrhovnega sodišča, ki bi odgovorile na to vprašanje še ni oziroma jih toženec ni našel, prav tako ni našel sodbe višjega sodišča, ki bi zavzela enako pravno naziranje, kot ga je zavzelo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.

5. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).