Jedro

V skladu z 18. členom ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost, gre za t. i. absolutno nepristojnost ali pomanjkanje jurisdikcije. Absolutna nepristojnost je absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP upošteva po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo glede stvarne pristojnosti delovnega sodišča, vendar se predhodno ni opredelilo, ali imata predlagatelja sploh sodno varstvo in v kolikor imata sodno varstvo, katero sodišče je stvarno pristojno za odločanje o predlogu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da Delovno sodišče v Kopru ni stvarno pristojno za reševanje tega spora.

2. Zoper navedeni sklep sta vložila pritožbo predlagatelja iz vseh pritožbenih razlogov (19. člen ZDSS-1 v zvezi s 338. in 366. členom ZPP). Izpostavljata, da se strinjata z oceno naslovnega sodišča, da zadeva spada v sodno pristojnost, za kar se predlagatelja že ves čas zavzemata, pri čemer pa v postopkih I U 1728/2021 in III U 231/2021 s svojimi argumenti nista uspela. Predlagatelj A. A. je dne 29. 3. 2022 prejel sklep vrhovnega sodišča opr. št. I Up 55/2022 z dne 16. 3. 2022, s katerim je bila njegova pritožba zavrnjena, sklep sodišča prve stopnje v zadevi III U 231/2021 pa je bil potrjen, kljub opozorilom A. A. v pritožbi, da ostaja odprt problem sodnega varstva pravic iz 67. člena ZVis, kljub izčrpanju rednih pravnih sredstev v upravnem sporu. Navajata, da je sodišče prve stopnje ustrezno prepoznalo pomen pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS v povezavi s pravico študentov iz 67. člena ZVis in za svojo odločitev zavzelo pravilno stališče o obstoju sodne jurisdikcije. Če naj univerza v predmetnem razmerju ne bi delovala kot nosilec oblasti (kar je ugotovilo upravno sodišče), bi bilo treba presoditi, ali je takšna ravnanja mogoče obravnavati kot ravnanja pravno poslovne narave oziroma ali gre potemtakem za spor iz civilnopravnega razmerja. Predlagatelja sicer nista legitimirana za podajo predloga, katero sodišče bi bilo po njihovi oceni "primernejše", vendar je kriterij primernosti "treba" ne glede na to razlikovati od kriterija "najtesnejšega prilagajanja", ki je bil prav tako že uporabljen v sodni praksi. Glede na navedeno predlagatelja ocenjujeta, da ZDSS-1 omogoča varstvo kolektivnih interesov (6. člen ZDSS-1), omogoča ustrezno udeležbo drugih oseb v postopku (51. člen), omogoča fleksibilne odločitve sodišča (53. člen) ter omogoča presojo splošnih pravnih aktov (53. člen) in omogoča finančno ustrezen postopek za študente (57. člen ZDSS-1). Po prepričanju predlagateljev bi moralo sodišče prve stopnje konkretneje presoditi možnost vložitve zahteve za oceno ustavnosti po 156. členu ustave, kajti z intervencijo ustavnega sodišča bi bilo možno zagotoviti učinkovito varstvo pravic študentov. Predlagatelja sta sicer postopek pred ustavnim sodiščem že začela. Predlagatelja menita, da bi moralo o zadevi odločiti delovno sodišče glede na to, da je ugotovilo, da je podana sodna pristojnost in sodno varstvo v upravnem postopku doslej ni bilo učinkovito (I U 1728/2021 in III U 231/2021) oziroma vložiti zahtevo za oceno ustavnosti po 156. členu ustave oziroma obravnavati možnost pristojnosti sodišča splošne pristojnosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

5. Predlagatelja sta študenta na Univerzi B., Fakulteti C., torej nasprotne udeleženke, in s predlogom uveljavljata pravico do sodelovanja pri upravljanju visokošolskih zavodov na podlagi 67. člena Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 32/12 s spremembami, ZVis). Dne 3. 11. 2021 sta bila predlagatelja izvoljena v Študentski svet fakultete, nato pa je 7. 11. 2021 pristojni organ univerze navedene volitve razveljavil in zato sta predlagatelja v zvezi s tem začela upravni spor. Upravno sodišče je s sklepoma opr. št. I U 1728/2021 z dne 10. 12. 2021 in opr. št. III U 231/2021 z dne 30. 12. 2021 tožbi predlagateljev zavrglo. Vrhovno sodišče je s sklepom Up 2/2022 z dne 26. 1. 2022 potrdilo prvi sklep Upravnega sodišča opr. št. I U 1728/2021, medtem ko o drugem sklepu vrhovno sodišče še ni odločilo. Nove volitve sta dne 20. 1. 2022 razpisala nova dekanja fakultete in predsednik Študentskega sveta univerze in so volitve izvedli dne 3. 2. 2022. 6. Predlagatelja sta predlagala, da sodišče prve stopnje prekine predmetni postopek na podlagi 21. člena ZDSS-1, dokler ne bo pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju, to je o veljavnosti volitev z dne 3. 11. 2021 (ker vrhovno sodišče še ni odločilo o zadevi opr. št. III U 231/2021) in da prekine predmetni postopek na podlagi 156. člena ustave ter začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS, ker za pravico iz 67. člena ZVis ni urejen način sodnega varstva, kar je v nasprotju s 23. členom ustave. Ko bo možnost sodnega varstva znana, pa predlagatelja predlagata, da sodišče z odločanjem v tem postopku nadaljuje oziroma zadevo odstopi v odločanje drugemu pristojnemu sodišču. Ne glede na tek drugih postopkov pa predlagatelja predlagata, da sodišče na podlagi 53. člena ZDSS-1 po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da sta 9. in 29. člen Pravilnika v neskladju s 67. členom ZVis ter razveljavi 9. in 29. člen pravilnika v delu, ki se glasi na omejevanje pasivne volilne pravice študentov ter odpravi posamične akte: sklep volilne komisije Študentskega sveta fakultete z dne 10. 2. 2022, odločbo volilne komisije Študentskega sveta univerze z dne 21. 2. 2022 ter odločbo volilne komisije Študentskega sveta univerze z dne 23. 2. 2022. 7. Kot izpostavljata predlagatelja v predlogu in pritožbi 67. člen ZVis določa pravico, ne pa načina sodnega varstva. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ustrezno prepoznalo pomen pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS v povezavi s pravico študentov iz 67. člena ZVis in s svojo odločitvijo zavzelo pravilno stališče o obstoju sodne jurisdikcije. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do obstoja sodne jurisdikcije, temveč je le zaključilo, da ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča v skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ki stvarno pristojnost taksativno določa v 5. členu za individualne delovne spore in v 6. členu za kolektivne delovne spore. V 6. členu je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v kolektivnih delovnih sporih in v d. točki je določena pristojnost v primeru sporov o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Pravilno je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delovno sodišče, razen za spore, ki so našteti v 6. členu od točke a do točke f, pristojno samo še za kolektivne delovne spore, za katere tako določa zakon. Poseben zakon (ZVis) ne določa pristojnosti delovnega sodišča za spore o sodelovanju študentov pri upravljanju javnega zavoda in zato v zvezi s pristojnostjo ni mogoča analogija, za katero se zavzemata predlagatelja, in sicer, da sta predlagatelja v razmerju z univerzo v šibkejšem položaju in le stežka uveljavljata pravico individualno, da ZDSS-1 omogoča varstvo kolektivnih interesov ter udeležbo drugih oseb v postopku ter da ZDSS-1 omogoča fleksibilne odločitve sodišča in presojo tudi splošnih pravnih aktov ter omogoča finančno ustrezen postopek za študente.

8. V skladu z 18. členom ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost, gre za t. i. absolutno nepristojnost ali pomanjkanje jurisdikcije. Absolutna nepristojnost je absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP upošteva po uradni dolžnosti.

9. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo glede stvarne pristojnosti delovnega sodišča, vendar se predhodno ni opredelilo, ali imata predlagatelja sploh sodno varstvo in v kolikor imata sodno varstvo, katero sodišče je stvarno pristojno za odločanje o predlogu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi (3. točki) sklepa sicer navedlo, da bo sodišče po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo upravnemu sodišču, vendar pa predlagatelja utemeljeno v pritožbi opozarjata, da je Upravno sodišče RS v sklepu I U 1728/2021 z dne 10. 12. 2021 in Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. I Up 55/2022 z dne 16. 3. 2022 že zavzelo stališče, da izpodbijana akta (sklep Študentskega sveta Univerze B. z dne 7. 11. 2021 in odgovor rektorice z dne 11. 11. 2021) ne predstavljata upravna akta iz 2. člena ZUS-1, s katerima bi bilo poseženo v pravni položaj predlagateljev in da ne gre niti za akta oziroma dejanja iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj ŠS Fakultete in rektorice pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ upravne oblasti, niti za organ katerekoli oblasti ter iz narave obravnavanega posega ni mogoče zaključiti, da je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno zaradi narave stvari, ker ni šlo za odločanje o upravni zadevi oziroma za odločanje organa oblasti. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je stvarno pristojno upravno sodišče. 10. Sodišče prve stopnje se bo v nadaljevanju postopka opredelilo, ali je v konkretni zadevi podana sodna pristojnost in če sodišče ugotovi sodno pristojnost, naj odloči kateremu pristojnemu sodišču bo zadeva odstopljena v reševanje po pravnomočnosti sklepa.

11. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

12. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP bo o stroških pritožbenega postopka odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.