Jedro

Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno vztraja, da so Standardi splošni akt, katerega skladnost z zakonom bi sodišče moralo presojati v kolektivnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da ne gre za splošni akt v smislu 6.c. člena ZDSS-1. Standardi nimajo vsebine splošnega akta, kot izhaja iz prvega odstavka 10. člena ZDR-1, saj z njimi ni določena organizacija dela ali obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog predlagatelja (I. točka izreka). Naložilo mu je, naj nasprotni udeleženki povrne stroške postopka v znesku 612,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo predlagatelj in predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje ter naložitev plačila stroškov postopka nasprotni udeleženki. Kot zmotno graja oceno sodišča prve stopnje, da gre za dopis in ne za splošni akt delodajalca. Meni, da Standardi izpolnjujejo vse kriterije za splošni akt. Zatrjuje, da jih je nasprotna udeleženka objavila 19. 12. 2019 na intranetu med internimi akti. Navaja, da je objava na intranetu običajen način objave internih aktov pri nasprotni udeleženki, kar skladno s sodno prakso zadostuje za objavo (zadevi VIII Ips 142/2010 ter Pdp 656/2006). Pove, da za pravilno objavo splošnega akta ni bistvena končna določba v aktu. Dalje trdi, da Standardi določajo pravice in obveznosti oziroma pravila ravnanja policistov (obveznost nošenja zaščitnih telovnikov), saj iz njihovega sedmega odstavka izhaja, da imajo policisti obveznost nositi zaščitne telovnike med opravljanjem operativnega dela, v ostalih primerih pa se lahko za nošenje samostojno odločajo, da ima policist pravico do zaščitnega telovnika, ki ga je nato dolžan nositi med opravljanjem svojega operativnega dela, ter da vodstvo enote zagotovi enotno urejenost policistov in dosledno spoštovanje pravil glede nošenja zaščitnih sredstev. Pove, da se Standardi nanašajo na vse policiste, zaposlene v Policiji. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njihove vsebine. Meni, da oblika splošnega akta ni predpisana, lahko je tudi v obliki dopisa. Poudarja, da je ključna vsebina akta. Pritožbi prilaga anonimiziran sklep o uvedbi disciplinskega postopka, iz katerega je razvidno, da je bil zaradi nenošenja majice z balistično zaščito zoper policista uveden disciplinski postopek. Navaja, da imajo Standardi nošenja majic z balistično zaščito enako obliko in vsebino kot izpodbijani Standardi. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU št. T-713/1, iz katere izhaja, da je treba proučiti vsebino akta, ki naj bi predstavljal splošno veljavna pravila, oblika pa načeloma ne vpliva na presojo dopustnosti ničnostne tožbe. Zatrjuje namen nasprotne udeleženke, da se Standardi štejejo za splošni akt Policije. Kot reprezentativni sindikat za poklic policista vztraja pri procesni legitimaciji za njihovo izpodbijanje, saj se nanašajo na policiste. Navaja, da so nezakoniti zaradi nespoštovanja obveznosti pri njihovem sprejemanju. Nasprotuje stališču v zadevi X Pdp 40/2013. Vztraja, da kršitev obveznosti obveščanja in posvetovanja pri sprejemanju akta zadostuje za ugotovitev nezakonitosti takega akta. Trdi, da s tem upravičeno uveljavlja skupinski interes. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je predlog predlagatelja za ugotovitev, da so Standardi nošenja zaščitnih telovnikov z dne 2. 12. 2019 (v nadaljevanju Standardi) nezakoniti, zavrglo na podlagi ugotovitve, da Standardi niso splošni akt, ampak obvestilo v obliki dopisa, zaradi česar ne gre za kolektivni delovni spor po 6.c členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS‑1).

7. Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno vztraja, da so Standardi splošni akt, katerega skladnost z zakonom bi sodišče moralo presojati v kolektivnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da ne gre za splošni akt v smislu 6.c. člena ZDSS-1. Standardi nimajo vsebine splošnega akta, kot izhaja iz prvega odstavka 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1), saj z njimi ni določena organizacija dela ali obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vsebine Standardov in pravilno štelo, da ne vsebujejo splošnih in abstraktnih pravnih norm, ki določajo pravice in obveznosti oziroma pravila ravnanja nedoločenega kroga naslovnikov. Ne drži pritožbena navedba, da iz Standardov izhaja obveznost nositi zaščitne telovnike med opravljanjem operativnega dela kot pravno pravilo. Tudi dejstvo, da so bili Standardi objavljeni na intranetu nasprotne udeleženke, ne pomeni, da so po vsebini njen interni splošni akt. Ker je sodišče prve stopnje presojalo vsebino Standardov, gre za povsem drugačno zadevo kot je citirana zadeva Sodišča EU št. T-713/1, ki se nanaša prav na obveznost presoje aktov po vsebini, ne glede na njihovo obliko.

8. Predlagatelj niti s sklicevanjem na uvedbo disciplinskega postopka zaradi nenošenja majice z balistično zaščito ne more izpodbiti pravilnosti stališča, da so izpodbijani Standardi obvestilo. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že zato, ker Standardi po svoji vsebini niso splošni akt in zato ne gre za kolektivni delovni spor po ZDSS-1, druge pritožbene trditve na odločitev v zadevi ne morejo vplivati, zato na njih pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Glede na to, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.