Jedro

Revident izpodbija oceno dokazov. Pravilnost dokazne ocene ne more biti predmet revizijske presoje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so tožniki lastniki zemljišča parc. št. sadovnjak v izmeri 3210 m2 vl. št. k.o. in da jim mora toženec izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice pri tej parceli na njihovo ime ter jim povrniti pravdne stroške v znesku 6.900,00 din. Ugotovilo je, da so tožniki skupaj s svojim pravnim prednikom x sporno parcelo priposestvovali. Glede dobrovernosti tožnikov je navedlo, da o tem ne dvomi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev proti tej sodbi. Ni sprejelo pritožbenega ugovora, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. V pravdi opr. št. P ... je bila zatrjevana drugačna dejanska podlaga, namreč da je pravni prednik kot dejanski kupec pridobil sporno nepremičnino s pogodbo ; v tej pravdi pa tožeča stranka uveljavlja priposestvovanje. Zato ne gre za istovetnost tožbenih zahtevkov v obeh zadeva. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o priposestvovanju in o dobrovernosti tožnikov, saj je pravni prednik tudi po očetovi smrti gospodaril s parcelo enako kot prej.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge po 1. odstavku 385. člena ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma, da sodbi spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Vztraja pri svojem stališču, da je parcelo kupil zase oče pr. prednika, uživali pa so jo starši toženca. Pravni prednik je vedel, da parcela ni njegova in ni mogel biti v dobri veri. To velja zlasti ta čas do leta 1974, ko je umrl oče pravnega prednika in tedaj njegov sin parcele ni izločeval iz zapuščine. Od tedaj dalje pa še ni poteklo 20 let. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP pa vidi v tem, ker sodišče ni odpravilo neskladij v trditvah tožeče stranke o tem, kako je pridobila denar za kupnino.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Javno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec izpodbija ugotovitve o dobrovernosti tožeče stranke in njenega pravnega prednika. Pri tem posebej opozarja na dejstvo, da je bila sporna parcela del zapuščine po pok. očetu pravnega prednika. S tem vprašanjem sta se ukvarjali obe sodišči in ugotovili, da okoliščina, ki jo poudarja toženec, ni vplivala na dobrovernost pravnega prednika in tožnikov kot njegovih pravnih naslednikov. Pri tem sta šteli za bistveno, da se glede gospodarjenja s sporno parcelo ni nič spremenilo. Gre za oceno dokazov, katere pravilnost ne more biti predmet revizijske presoje (3. odst. 385. čl. ZPP).

Podobno velja za revizijsko trditev o neskladnosti navedb tožeče stranke o tem, kako je pridobil denar za kupnino. Gre za eno od številnih okoliščin, ki je lahko vplivala na ugotavljanje dejanskega stanja. Revizijsko sodišče dejanskih vprašanj ne rešuje; glede tega je vazano na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (3. odst. 385. čl. ZPP).

Revizijski razlogi, ki jih uveljavlja toženec, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo ni prijavila revizijskih stroškov, zato o tem ni bilo treba odločati.