Jedro

Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pri čemer ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge, ali da samo citira zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bil Z.B. spoznan za krivega storitve poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ ter kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 310. člena tega zakona. Za obravnavana kazniva dejanja so mu bile določene kazni eno leto in osem mesecev zapora, eno leto zapora ter eno leto in en mesec zapora, nakar mu je bila po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen tri leta in šest mesecev zapora v katero mu je bil na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštet pripor od 19.10.2007 do 14.2.2008. Obsojencu je upoštevajoč določbo četrtega odstavka 196. člena KZ bilo zaseženo še mamilo, in sicer 10,8 g heroina, na podlagi prvega odstavka 69. člena tega zakona pa pištola znamke Walher, kaliber 7,65 x 17 mm in dušilec zvoka. Višje sodišče je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S tem, ko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov namreč ni kršilo pravice do obrambe. Ravnalo je le v skladu z načelom proste presoje dokazov. Sicer pa zahteva v pretežnem delu izraža le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom.

4. V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec v celoti vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

5. Uvodoma zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče K. v zvezi z očitkom storitve kaznivega dejanja izsiljevanja. Predlog za izvedbo tega dokaza je bil namreč podan pravočasno in ni pomenil zavlačevanja postopka. Gre za materialnopravno relevanten dokaz, saj bi zaslišanje te priče pojasnilo vse okoliščine okrog dolga, ki naj bi bil podlaga očitanemu izsiljevanju. Zagovornik pri tem še opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 34/93 z dne 8.6.1995 in odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 269/98 z dne 7.12.2000. 6. Kot izhaja iz podatkov v spisu (zapisnik o glavni obravnavi z dne 17.12.2007) je zagovornik obsojenca predlagal zaslišanje priče K., kateremu naj bi oškodovani A. dolgoval denar. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je navedba predlaganega dokaza za rešitev predmetne zadeve irelevantna, pa tudi sicer ne bi v ničemer spremenila ugotovljenega dejanskega stanja (str. 5 sodbe sodišča prve stopnje). Takšno presojo pa je v celoti sprejelo tudi pritožbeno sodišče, ki je dodalo še, da je sodišče prve stopnje izredno temeljito, verodostojno in natančno analiziralo tako zagovor obtoženca kot tudi izpovedbe prič ter druge izvedene dokaze ter na podlagi navedenega sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo tudi z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. S takšno presojo pa se zagovornik v zahtevi ne strinja, ne da bi za to navedel razloge.

7. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza, zato ker je ocenilo, da je zaslišanje priče K. o tem, ali je oškodovanec dolgoval denar (tudi) njemu materialnopravno nerelevantno, saj bi bilo očitano kaznivo dejanje podano tudi, če bi obsojenec ravnal na inkriminiran način pri izterjavi tujega dolga (da temu ni bilo tako, je sodišče prepričljivo presodilo tako na podlagi izpovedbe oškodovanca, kakor tudi na podlagi zaslišanih prič M.D., T.B. in G.V. Z golo trditvijo, da takšna presoja ni pravilna, da bi moralo sodišče upoštevati citirani odločbi Ustavnega in Vrhovnega sodišča pa vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti. V skladu z določbo 424. člena ZKP se namreč Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pri čemer ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge, ali da samo citira zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. V tej fazi postopka namreč ni presoje kršitev zakona po uradni dolžnosti, zaradi česar morajo, kot je bilo že pojasnjeno, stranke obrazložiti, ne samo, kaj naj bi sodišče kršilo, temveč tudi, zakaj, saj je šele takšen očitek zmožen presoje po citirani določbi ZKP.

8. Zatrjevanja v zahtevi, da tri rožnato obarvane lise na notranjem delu bicepsa leve roke A. na fotografiji niso posledica udarca obsojenca, kot je to zaključilo sodišče, temveč posledica vbrizgavanja mamil, o slednjem pa bi lahko podal mnenje le izvedenec, ne pa sodišče samo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje neraziskano, pa ne pomenijo očitka kršitev določb ZKP, temveč le očitanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, na kar upravičeno opozarja tudi vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ni mogoče vlagati. Isto velja tudi za nadaljnje nestrinjanje zagovornika s presojo verodostojnosti prič, ki jo je opravilo sodišče. 9. Kršitev pravice do obrambe pa naj bi sodišče zagrešilo tudi glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili s tem, ko ni izvedlo dokaza, ali tehtnica, ki je bila zasežena obsojencu, deluje ali ne. Obsojenec je namreč trdil, da mu je bila izročena le v popravilo. Tudi ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nerelevanten, saj sama okoliščina, ali tehtnica deluje ali ne, za presojo dejanja, ki se očita obsojencu (tedaj obtožencu) ni pomembna. S takšno presojo pa se enako kot v primeru zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče K. zagovornik v zahtevi ne strinja.

10. Tudi glede zavrnitve tega dokaznega predloga Vrhovno sodišče ugotavlja, da ga je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker je materialnopravno nerelevanten (takšno presojo je v celoti potrdilo tudi pritožbeno sodišče). Sodišče je torej ocenilo, da tudi kolikor bi se izkazalo, da trditev obrambe, da tehtnica ne deluje, drži, navedeno ne bi v ničemer razbremenilo obsojenca, oziroma ne bi potrdilo njegovega zagovora, da tehtnica ni bila njegova, ali da je do okvare ni uporabljal, ali da ni bila uporabljena, kot to zaključuje sodišče, za prodajo mamila (na tehtnici so bili najdeni sledovi mamil). Zakaj naj bi bila takšna presoja nelogična oziroma nepravilna, zagovornik v zahtevi ne pojasni, samo izražanje nestrinjanja brez konkretnih navedb, ki bi zaključke sodišča v zvezi s tem omajali, oziroma v njih vnesli dvom pa ne more biti podlaga za presojo kršitve zakona.

11. Nadaljnje navedbe, da je mamilo, ki je bilo zaseženo obsojencu, bilo namenjeno lastni porabi ter da je kazen, ki jo je sodišče obsojencu odmerilo za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov nesorazmerno visoka, pa pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja in primernosti izrečene kazni. Višino določenih kazni in izrečeno enotno kazen je sodišče obširno obrazložilo, pri čemer je kot obteževalne okoliščine upoštevalo predvsem dejstvo, da je bil obsojenec že večkrat kaznovan, da je obravnavana kazniva dejanja storil neposredno po izreku obsodilne sodbe oziroma njeni pravnomočnosti, pri čemer je ugotovilo tudi številne olajševalne okoliščine (skrb za mladoletno hčerko, da si prizadeva, da si bo v bodoče uredil življenje brez drog, da je kaznivo dejanje izsiljevanja ostalo pri poskusu, da zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi še ni bil obravnavan itd.) ter na podlagi navedenih okoliščin najprej določilo kazni za vsako od dejanj v mejah predpisanih ter za tem obsojencu izreklo po določilih o steku enotno kazen. Tako tudi ne drži nadaljnja trditev zagovornika, da sodba glede kazenske sankcije ni obrazložena.

12. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v izpodbijanih odločbah niso podane kršitve določb ZKP, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in primernosti kazni, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih člena 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.