Jedro

Sodišče prve stopnje je sporno dejstvo – ali je obstajal in kakšen je bil ustni dogovor o dodatni plači tožnika – lahko ugotovilo tudi z zaslišanjem tožnika. Ker je zaslišanje stranke povsem enakovreden dokaz z drugimi dokazi, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik svojih trditev ni uspel dokazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 653,31 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 31.690,00 EUR z obrestmi od posameznih mesečnih zneskov razlik v plači (I. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več (obresti od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec), je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka povrniti tožniku stroške postopka v znesku 2.465,56 EUR z obrestmi (III. točka izreka) in da je toženka zavezanec za plačilo sodne takse (IV. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da gre za sodbo presenečenja, ker stanje spisa ni narekovalo ugoditev tožbenemu zahtevku. Napačna je ugotovitev sodišča, da sta stranki sklenili ustni dogovor o višji plači. Izpovedi tožnika o dogovorjeni višji plači ni potrdil noben dokaz, zato ji sodišče ne bi smelo verjeti. Zaslišanje stranke ni dokaz v pravem procesnem smislu, temveč zgolj pomožno dokazno sredstvo. Aneksa št. II z dne 28. 9. 2012 ni mogoče interpretirati kot listine, ki bi dopolnjevala ali prevladala nad pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 12. 2012. Ker je bil tožnik delavec s posebnimi pooblastili, dogovora o višini plače ni mogoče presojati po načelu "v korist delavca". Sodišče je zmotno ugotovilo pomen izjave, ki jo je tožnik podpisal v letu 2016. Izpodbijana sodba temelji na t. i. informativnih dokazih. Ugotovitev sodišča, da je tožnik nemara podpisal obrazec o evidentiranju kraja prebivališča že v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi, nima podlage v trditvah tožnika. Tožnik ni prerekal navedb toženke, da je bila izjava o spremembi kraja prebivališča podpisana 11. 7. 2016. Tožnik z izpovedjo, da je bila izjava podpisana že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v letu 2012, ne more nadomestiti manjkajočih trditev. Tudi povzemanje izpovedi A. A. ima naravo nedovoljenega informativnega dokaza, saj priča ni bila predlagana v zvezi z ugotovitvijo kraja prebivališča, od koder se je tožnik dejansko vozil na delo. Četudi bi stranki sklenili dogovor v letu 2012 o tem, da se tožniku stroški prevoza povrnejo deloma iz naslova stalnega bivališča v B. deloma pa iz naslova začasnega bivališča v C., je bil ta sporazumno razvezan s tožnikovo izjavo o spremembi kraja bivanja v letu 2016. Dogovor o obračunavanju stroškov prevoza iz C. se je izvrševal od julija 2016 do prenehanja tožnikove zaposlitve v letu 2020. Zmotno je sodišče razlagalo dogovor o višji plači. S tem, ko je odločilo, da izjava o spremembi kraja prebivališča ni vplivala na veljavnost Aneksa št. II z dne 28. 9. 2012, je zmotno uporabilo 130. člen ZDR-1. Če je verjelo tožniku, da njegova plača z vsemi stroški znaša približno 2.300,00 EUR neto mesečno in da je tak dogovor veljal tudi od junija 2016 dalje, potem bi moralo zavrniti tožbeni zahtevek, saj je tožnik prejel vtoževane zneske, kar potrjujejo plačilne liste. Drugačna odločitev predstavlja pritožbeni razlog, tj. bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je zmotno razlagalo vsebino in pomen pogajanj pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ne more zahtevati povračila razlike stroškov prevoza, do katerih ni upravičen zaradi spremembe prebivališča, četudi so bili ti del kalkulacij ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodbe nima takšnih pomanjkljivosti in ga je mogoče preizkusiti. Prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi listinami. Sodišče prve stopnje je na podlagi plačilnih list ugotovilo, da so bila tožnikova izplačila po juniju 2016 (v vtoževanem obdobju) v podobni višini kot pred tem in da je pri povračilih stroškov v zvezi z delom navedenih več postavk, in sicer: prevoz na delo, prehrana, povračilo službene poti, dnevnice in kilometrina (za uporabo lastnega avtomobila na službeni poti). Ugotovilo je, da je tožnik po juniju 2016 prejemal višje izplačilo iz naslova povračila stroškov dejansko opravljenih službenih potovanj. Vendar to ne pomeni, da je tožnik v tem času prejel plačo v neto znesku 2.300,00 EUR, saj gre pri povračilu stroškov, ki jih je imel tožnik pri opravljanju del in nalog na službenih potovanjih, za izdatke v zvezi z delom iz 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki niso bili zajeti z dogovorom o višji plači. 7. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da je šlo pri izpodbijani sodbi za sodbo presenečenja. Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni dejanski in pravni podlagi, na katero se nobena od strank ni sklicevala, obenem pa strankama ne bi bilo mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Toženka ne pojasni, katera naj bi bila tista pravna ali dejanska podlaga, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo, pa nanjo ni mogla računati. Očitno ni zadovoljna z dokazno oceno in odločitvijo sodišča, vendar pa takšno nezadovoljstvo ne pomeni, da je sodišče odločilo na presenetljivi podlagi.

8. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je med strankama postopka obstajal dogovor o višini plače, in sicer v neto znesku 2.300,00 EUR na mesec, kar potrjujeta izpoved tožnika in listina – aneks št. II k pogodbi o uvedbi nove blagovne znamke D. in poslovnem sodelovanju z dne 28. 9. 2012 (v nadaljevanju: aneks št. II). Res je, kar navaja toženka, da sta se stranki tudi v pisni pogodbi o zaposlitvi dogovorili o višini plače v bruto znesku najmanj 820,00 EUR na mesec, vendar pa toženka tožniku plače ni nikoli izplačevala (le) v višini, kot je bila dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da zaslišanje stranke ni dokaz v pravem procesnem smislu, temveč zgolj pomožno dokazno sredstvo. Sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi sodišče tudi z zaslišanjem strank (257. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je sporno dejstvo – ali je obstajal in kakšen je bil ustni dogovor o dodatni plači tožnika – lahko ugotovilo tudi z zaslišanjem tožnika. Ker je zaslišanje stranke povsem enakovreden dokaz z drugimi dokazi, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik svojih trditev ni uspel dokazati.

10. Neutemeljene so navedbe pritožbe, da tožnikove pogodbe o zaposlitvi ne gre presojati z uporabo standarda "v korist delavca", ker gre za delavca s posebnimi pooblastili. ZDR-1 plače delavcev s posebnimi pooblastili ne določa in ne omogoča posebne ureditve. Zato je v tem pogledu treba takšne delavce obravnavati enako kot ostale delavce. Sodišče prve stopnje je presodilo na podlagi tako s strani tožnika kot s strani toženke predlaganih dokazov. Presoja sodišča temelji predvsem na dokazih tožnika, ki jih toženka ni uspela ovreči. Tožnik svojih navedb o obstoju dogovora o višji plači ni dokazal le z izpovedjo, temveč tudi z aneksom št. II, iz katerega izhaja, da sta se s toženko dogovorila o tem, da znesek njegove plače ne sme biti nižji od 2.300,00 EUR neto. To (ključno) listino je zakonita zastopnica toženke podpisala, zato ni odločilno, da obstoja dogovora med strankama o višji plači ni potrdila še priča A. A. kot tudi ne, ali je tožnik ugovarjal plačilnim listam. Toženka, ki v svoji trditveni podlagi navaja, da sta se stranki o višini plače dogovorili le s pisno pogodbo o zaposlitvi, nasprotnega ni dokazala.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo pomen obrazca o ažuriranju podatkov v kadrovski evidenci z navedbo kraja bivanja (C.), od koder se je tožnik dejansko vozil na delo. Presodilo je, da njegova vsebina ne vpliva na veljavnost dogovora o višji plači. Obrazec je namenjen povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela in nima pravne narave sporazuma, nikakor pa ne spreminja oziroma razveljavlja dogovora strank o višji plači za opravljeno delo, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve sodbe. Zato niso pomembne pritožbene trditve o datumu podpisa obrazca o ažuriranju podatkov in o povračilu stroškov prevoza na delo glede na kraj tožnikovega bivanja. Skladno z aneksom št. II je morala toženka mesečno izplačevati tožniku dogovorjeno plačo v neto znesku 2.300,00 EUR, ne glede na to, ali se je tožnik na delo in z dela vozil iz B. ali C. 12. Pritožba z navedbo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik nemara podpisal obrazec o evidentiranju kraja prebivališča že v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi, potvarja ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijana sodba ne vsebuje takšnega zaključka, pri čemer datum podpisa obrazca, kot navedeno, ni odločilno dejstvo v tem sporu. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbe, da povzemanje izpovedi priče A. A. predstavlja informativni dokaz, saj je tožnik v sodnem postopku zatrjeval, kje je dejansko bival v času zaposlitve pri toženki, in da dogovor o višji plači zajema tudi stroške za prevoz na delo in z dela. S ponujenim dokazom tožnik ni nadomeščal manjkajočih trditev, pri čemer je vprašanja v zvezi z datumom izjave o spremembi kraja bivanja priči postavljal prav pooblaščenec toženke (str. 38 prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 2. 11. 2022).

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) znašajo 875 točk za odgovor na pritožbo in 17,50 točk za izdatke za stranko, kar skupaj z 22 % DDV (in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR) znaša 653,31 EUR.