Jedro

V tožbi zaradi varstva ustavnih pravic mora tožnik jasno izkazati možnost, da so bile njegove ustavne pravice kršene in ne zadošča zgolj predstavitev in zatrjevanje kršitve, brez konkretnih navedb, v čem so bile te pravice kršene. Brez navedene trditvene podlage tožbe po 3. odstavku 1. člena ZUS ni mogoče obravnavati in jo je prvostopno sodišče, ker je tožnik v postavljenem roku ni dopolnil, utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 394/99-8 z dne 30.6.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, v kateri je zahteval ugotovitev, da je tožena stranka, v nasprotju s 3. odstavkom 67. člena Zakona o odvetništvu, sprejela v dopisu z dne 17.12.1998 nezakonito odločitev. Izpodbijani akt je naslovljen na odvetniško zbornico Slovenije kot zaprosilo za poročilo o poteku postopka v zvezi s predlogom za uvedbo disciplinskega postopka zoper odvetnika J.Š. iz L. Tožnik je predlagal tudi, naj sodišče prve stopnje naloži toženi stranki plačilo odškodnine v znesku 10.000.000,00 SIT, ki naj se izplača v korist P.k. v L., povrnitev stroškov postopka ter ga oprosti plačila sodnih taks.

V razlogih izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je zato, ker tožba ni vsebovala vsega kar določa 28. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS), tožnika pozvalo dne 25.3.1999 na podlagi določbe 1. odstavka 29. člena ZUS, naj v sodno odmerjenem roku odpravi ugotovljene pomanjkljivosti nepopolne in nerazumljive tožbe in ga opozorilo, da bo zavrglo tožbo, če v odmerjenem roku ne bo sledil zahtevi sodišča. Tožnik je tožbo dopolnil in priložil fotokopijo dveh vlog ministru za pravosodje z dne 14.10.1998 in 1.11.1998. V dopolnitvi tožbe je tožnik navedel, da je toženi stranki predlagal pobudo za uvedbo disciplinskega postopka zoper odvetnika J.Š. in predlagal izrek začasnega ukrepa prepovedi opravljanja odvetniškega poklica, zaradi njegove izkazane namere, da bo kot član in nepooblaščeni predsednik disciplinske komisije S. d.d., pristransko odločal v korist svojega pooblastitelja. Na ta dva dopisa ni prejel nobenega odgovora. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik z dopolnitvijo tožbe ni odpravil pomanjkljivosti tožbe in jo zato ni moglo obravnavati. Zato je tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo.

Sodišče je tudi zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila stroškov postopka in za oprostitev plačila sodnih taks, ker niso izpolnjeni pogoji po določbah Zakona o sodnih taksah za tako oprostitev.

Tožnik v pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. To sodišče ni pravilno utemeljilo, katerega elementa ne vsebuje njegova tožba. Bila je vložena zato, ker je minister za pravosodje opustil dolžno ravnanje po 3. odstavku 67. člena, v zvezi s 3. odstavkom 65. člena Zakona o odvetništvu. Njega ni seznanil kako namerava ukrepati glede pobude za uvedbo disciplinskega postopka in glede predloga za izrek začasnega ukrepa prepovedi opravljanja odvetniškega poklica J.Š., zaradi izkazane namere, da bo kot samovoljno samooklicani predsednik disciplinske komisije, odločal v korist svojega pooblastitelja S. d.d.. Tožena stranka tega ni storila niti tedaj, ko jo je tožnik seznanil, da je odvetniška zbornica neutemeljeno zaščitila samovoljnega odvetnika. Iz listin, ki jih je predložil sodišču, skupaj z dopolnitvijo, izhaja, da so podani vsi pogoji za vodenje upravnega spora in da je sodišče prve stopnje napačno presodilo vsebino priloženih listin. Očita pristranskost sodišču prve stopnje.

Napačno je presojena tudi njegova vloga za oprostitev stroškov postopka in dokazi, ki jih je v ta namen predložil. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Za svojo odločitev je navedlo prepričljive razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ponovno ne navaja. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik z dopolnitvijo tožbe sledil napotkom sodišča. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožba, kljub dopolnitvi, ni sposobna za obravnavanje, saj v njeni trditveni podlagi ni opredeljeno in obrazloženo, v čem naj bi tožena stranka zaradi zatrjevane opustitve, kršila tožnikove ustavne pravice iz 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena (enako varstvo pravic) Ustave RS. Tožnik ni jasno izkazal možnosti, da so bile kršene njegove ustavne pravice, saj zgolj predstavitev in zatrjevanje kršitve, brez konkretnih navedb, v čem naj bi bile kršene te pravice, niso zadostna podlaga za tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS. Sodišče prve stopnje se pri obravnavanju tožbe zaradi varstva ustavnih pravic ni moglo samo opredeljevati do zatrjevanih posegov v ustavne pravice, če tega tožnik v trditveni podlagi tožbe ni navedel. Samo na podlagi splošne navedbe, da so bile kršene njegove ustavne pravice, ne da bi utemeljil, v čem naj bi tožena stranka posegla v njegovo pravico enakosti pred zakonom (člen 14. Ustave RS) in v pravico do enakega varstva pravic (22.člen Ustave RS), sodišče prve stopnje tožbe ni moglo obravnavati. Zato je bila zahteva za dopolnitev tožbe utemeljena. Ker tožnik pomanjkljivosti ni odpravil, je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu zakonita.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila stroškov postopka (sodne takse). To odločitev je sodišče obrazložilo in je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi razlogov, ki jih je navedlo prvo sodišče, plačilo stroškov postopka (sodne takse) ne bo občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja tožnik ali se preživljajo njegovi družinski člani.

Ker niso podani uveljavljani tožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.