Jedro

Tožena stranka za prevedbo plač javnih uslužbencev ni bila dolžna sprejeti posebnega akta o prevedbi, ampak je prevedbo lahko opravila na podlagi prevedbe novinarskih delovnih mest, ki je vsebovana v Aneksu h Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje. Prevedbo plače tožnika je pravilno opravila in tožnika uvrstila v ustrezni plačni razred skladno z določili ZSPJS in Aneksom h KP JZ RTV S, zato je izpodbijani aneks o prevedbi zakonit.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča v II. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 420,00 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 10,93 EUR pritožbenih stroškov v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi št. 1/A-12293-05-1 z dne 14. 8. 2008 nezakonit, da mu je tožena stranka dolžna predložiti v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto producent programa II. in ga uvrstiti v 42. plačni razred, da je dolžna obračunati razliko prikrajšanja v plači med izplačano bruto plačo po 37. plačnem razredu in plačo po 42. plačnem razredu, upoštevaje odpravo nesorazmerij, od ugotovljenih bruto zneskov prikrajšanj odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske prikrajšanj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega prikrajšanja v plačilo, torej do vsakega 10. dne v tekočem mesecu za prikrajšanje iz predhodnega meseca do plačila, ter da mu je dolžna povrniti stroške postopka. V II. točki izreka je odločilo, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 1.068,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da bi morala tožena stranka ob jasnih določilih Zakona o sistemu plač v javnem sektorju tožnikovo plačo prevesti v 36. plačni razred in ne v 30. plačni razred, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka, saj tožniku ni dopustilo postavljati vprašanj v zvezi z razponom plačnih razredov za delovno mesto producent oglasnih vsebin in ali je tožena stranka pri prevedbi upoštevala tudi dodatna redaktorska dela. Ker je tožnik zatrjeval, da ima ustrezno izobrazbo za prevedeno delovno mesto, bi mu morala tožena stranka priznati dodatnih 5 plačnih razredov napredovanj oziroma prevesti plačo brez zmanjšanja za en plačni razred. Tožnik trdi, da ob odsotnosti dogovora med sindikatom in toženo stranko tabela primerljivosti delovnih mest kot enostranski akt ni veljaven. Tožena stranka je akt o sistemizaciji delovnih mest sprejela šele 21. 5. 2009, ni pa predložila nobenega dokaza, da naj bi tožnikovo delo ustrezalo prevedenemu delovnemu mestu ter da se opis del in nalog ni spremenil. Meni, da ni pomemben opis delovnega mesta, temveč uvrstitev dela tožnika v plačni razred z opisom del in nalog, ki se ne spreminjajo. Sodišče je prezrlo izpoved tožnika, da opravlja tudi dela trženja, kar izhaja iz opisa del in nalog iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je napačno in mimo izvedenih dokazov zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja aktivnega znanja angleškega jezika. Temu tožena stranka ni ugovarjala, zato je ugotovitev sodišča napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Trdi, da redaktorska dela v aneksu k pogodbi o zaposlitvi niso ovrednotena. Napačen je po mnenju tožnika tudi zaključek sodišča, da tožnik kot edini producent ne opravlja dejansko del in nalog delovnega mesta producent programa II. Tožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj bi moralo sodišče pravdne stroške odmeriti na podlagi Odvetniške tarife. Poudarja, da je pooblaščenec tožene stranke pristopil šele k podpisu zapisnika, pred tem pa na naroku dne 8. 11. 2012 ni bil prisoten. Ker je imel pooblaščenec tožene stranke tega dne skoraj 10 obravnav, je v tem sporu neutemeljeno priglasil potne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje z izjemo stroškovne odločitve pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pred prevedbo plače na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2005 zasedal delovno mesto producent EPP programa, ki ga je tožena stranka prevedla v delovno mesto producent oglasnih vsebin in mu ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je zaradi prehoda na nov plačni sistem skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) po pogajanjih s sindikati skupaj z njimi podpisala Aneks h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija (Ur. l. RS, št. 69/2008; v nadaljevanju Aneks h KP JZ RTV S). Iz tabele v plačni skupini G, ki je sestavni del Aneksa h KP JZ RTV S, izhaja, da je delovno mesto producent oglasnih vsebin pod šifro G027098, za katero je tožnik prejel v podpis sporni aneks, uvrščeno v 33. plačni razred brez napredovanj in v 43. plačni razred z vsemi možnimi napredovanji. Delovno mesto producent programa II pod šifro G027100 pa je uvrščeno v 38. plačni razred brez napredovanj in v 48. plačni razred z vsemi napredovanji. Ker je uvrstitev prevedene plače v plačne razrede vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ko tožniku ni dopustilo vprašanj v zvezi z razponom plačnih razredov za delovno mesto producent oglasnih vsebin.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik po pogodbi o zaposlitvi ves čas zaposlen v okviru Službe za ..., v kateri ni bilo zaposlenih drugih producentov. Ves čas je opravljal dela in naloge na področju trženja oglasnih vsebin oziroma produkcije oglasov. V drugih enotah je organizacijska shema takšna, da imajo po hierarhiji sistemizirana delovna mesta glavnega producenta, producentov programov I in II ter organizatorjev. Tožnik je bil edini producent v svoji enoti, zato dela drugih producentov in organizatorjev v smislu subordinacije ni koordiniral ne organiziral. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da tožnik, ki koordinira produkcijske procese, ne pa producentov (oseb), ne opravlja ene izmed nalog producenta programa II. Prevedeno delovno mesto tudi pomensko ustreza „staremu“ delovnemu mestu producent EPP programa. Delo, ki ga tožnik opravlja, bolj ustreza opisu delovnega mesta producenta oglasnih vsebin (ki je bilo tožniku ponujeno v spornem aneksu k pogodbi o zaposlitvi), kot pa delu producentu programa II, v zvezi s katerim tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka ponuditi aneks k pogodbi o zaposlitvi. Drugačne pritožbene navedbe tožnika, s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede primerljivosti tožnikovega dela z delom „producenta oglasnih vsebin“ so neutemeljene, glede na navedene zaključke in določbo 49.a člena ZSPJS, po kateri je podlaga prevedbe nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca in delovnega mesta, ne pa dejansko delo javnega uslužbenca, pa tudi navedbe o izpolnjevanju pogoja zahtevane izobrazbe (znanju angleškega jezika).

Akt o sistemizaciji delovnih mest je bil res sprejet po tem ko je bil tožniku ponujen v podpis aneks, tj. v maju 2009, vendar pa iz tega razloga aneks k pogodbi o zaposlitvi ni nezakonit, saj ni šlo za razporeditev tožnika, temveč zgolj za izvedbo prevedbe, ki predstavlja realizacijo zakonske obveznosti iz 48. člena ZSPJS. Sprejetje posebnega akta o prevedbi niti ni bilo potrebno, saj je tožena stranka že na podlagi prevedbe iz Aneksa h KP JZ RTV S lahko pravilno izvedla prevedbo in tožnika uvrstila v ustrezni plačilni razred skladno z določbami ZSPJS. Pri tem se je upoštevala tožnikova osnovna plača pred prevedbo (skladno z 49.a in 49.b členom ZSPJS), ki se je prevedla v osnovno plačo po ZSPJS z uvrstitvijo v najbližji plačni razred v prilogi 1 ZSPJS (49.c člen). V času prevedbe je bil to 36. plačni razred, katerega vrednost je znašala 1.862,71 EUR, in ne 30. plačni razred, kot je to očitno pomotoma zapisalo sodišče prve stopnje. Takšna pomota ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka oziroma zmotne uporabe materialnega prava, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Enako velja za pritožbeni očitek, da se pri prevedbi osnovne plače ni upoštevalo del redaktorja. Dodatek za dela redaktorja je po pogodbi o osnovni plači znašal 0,50 in je bil vsebovan v osnovnem količniku delovnega mesta (3,80), ki je bil nato tudi predmet prevedbe tožnikove osnovne plače. Ob ugotovitvi, da tožnik z diplomo o visoki strokovni izobrazbi Ekonomske fakultete (izobrazba prve stopnje) ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta v VII/2. tarifni skupini (izobrazbo druge stopnje), je tožena stranka plačni razred uvrstitve na podlagi 14. člena ZSPJS pravilno zmanjšala za en plačni razred in so pritožbene navedbe o tožnikovi ustrezni izobrazbi za prevedeno delovno mesto neutemeljene.

Prevedba tožnikove plače je bila ob uveljavitvi novega plačnega sistema leta 2008 torej izvedena v skladu z ZSPJS in Aneksom h KP JZ RTV S, zato je izpodbijani aneks o prevedbi zakonit. Zaradi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožnika, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka je stroške postopka na prvi stopnji priglasila v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ki se po 41. členu v zvezi s 44. členom uporablja za odvetniške storitve opravljene po 1. 1. 2009, za postopke uvedene pred njegovo uveljavitvijo pa se uporablja prejšnja odvetniška tarifa. Ker je bila tožba vložena decembra 2008, se za odločitev o nagradi in izdatkih odvetnika uporabljajo določbe stare Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT). Pritožbeno sodišče je namesto priglašene nagrade za narok po 3. točki tarifne številke 15 OT priznalo nagrado za zastopanje na prvem naroku (500 točk) in drugem naroku (250 točk), na katerem je bil po ugotovitvah iz zapisnika prisoten odvetniški kandidat pooblaščene odvetniške družbe, skupno torej 750 točk, kar skupaj z 2 % materialnimi stroški in 20 % davkom na dodano vrednost znaša 420,00 EUR. Ni pa toženi stranki priznalo stroškov nagrade za postopek oziroma stroškov sestavljanja vlog, ker teh stroškov ni izkazala.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5 alinee 358. člena ZPP ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških in jih znižalo za 648,00 EUR, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

Tožnik je s pritožbo delno uspel le glede odločitve o stroških postopka. Tožnikov uspeh v pritožbenem postopku znaša 3 % (tožnik je uspel z 648,00 EUR od izpodbijanih 14.068,00 EUR /13.000,00 EUR + 1.068,00 EUR/). V tem deležu je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Le-te je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 364,26 EUR (za pritožbo 625 odvetniških točk ali 286,88 EUR, 20 % DDV in sodne takse v znesku 20,00 EUR), pri čemer 3 % znaša 10,93 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).