Jedro

Zatrjevanje, da naj bi prav možnost obdolženčeve zaposlitve in brezplačnega najema stanovanja v Republiki Sloveniji kljub vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam, izključevali obstoj pripornega razloga begosumnosti, pomeni uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Za ekstradicijski pripor ne veljajo določbe rednega postopka o trajanju pripora, podaljševanju pripora in dvomesečnem preizkusu. Trajanje pripora na največ 6 mesecev pred vložitvijo obtožnega akta (20. člen Ustave, 205.člen ZKP) je omejeno le na primere, ko zoper nekoga teče kazenski postopek pred domačim sodiščem.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je ob preizkusu pripora po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženemu I.K. podaljšalo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega I.K. dne 11.7.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona in vrhovnemu sodišču predlagal, naj izpodbijani pravnomočni sklep spremeni in pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in podala mnenje, da je zahteva neutemeljena. Pritožbeno sodišče je navedlo, zakaj ni mogoče upoštevati navedb obrambe o možnosti zaposlitve in brezplačnega stanovanja, zato ni podana kršitev postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj ima pravnomočni sklep razloge o teh dejstvih. Obdolženec je v priporu od 25.4.2003, dne 19.6.2003 je bila zoper njega vložena obtožnica, ki je bila 20.6.2003 poslana sodnemu tolmaču v prevod, istega dne je sodišče tudi odločalo o podaljšanju pripora obdolžencu po vložitvi obtožnice, dne 26.6.2003 se je obramba odpovedala pravici do ugovora, pritožbeno sodišče je o pritožbi zoper podaljšanje pripora odločilo 27.6.2003, dne 4.7.2003 pa je predsednik razpravljajočega senata razpisal glavno obravnavo, ki naj bi se začela 27.8.2003. Zato ni mogoče pritrditi navedbi, da bi sodišče ravnalo v nasprotju z 2. odstavkom 200. člena ZKP. Tudi določba 205. člena ZKP ni bila kršena, saj je pripor trajal v okviru rokov, določenih v tej zakonski določbi, pri čemer k tem rokom ni mogoče prišteti časa, ki ga je obdolženec prebil v ekstradicijskem priporu, saj ni šlo za pripor v fazi kazenske preiskave.

Zaheva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da je bila obdolženemu I.K. kratena "ustavna pravica možnosti pritožbe", ker sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo okoliščin, ki izključujejo priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, to je okoliščin glede možnosti obdolženčeve zaposlitve za nedoločen čas in možnost brezplačnega najema stanovanja v Republiki Sloveniji; to je bilo storjeno šele s sklepom sodišča druge stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sklepa navedlo, da še vedno obstajajo okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bi se obdolženec v primeru odprave pripora poskušal z begom izogniti kazenskemu postopku. Na to po mnenju sodišča kažejo okoliščine, da je obdolženec državljan ZR Jugoslavije, na Kosovu je sedež njegove gospodarske družbe, družino pa ima v Sarajevu in ga tako na ozemlje Republike Slovenije ne veže nič. Poleg tega pa je bil prijet na podlagi mednarodne tiralice, saj je na naslovu stalnega bivališča v Sarajevi neznan. Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo zoper ta sklep zavrnilo in v razlogih navedlo, da okoliščine, na katere se sklicuje vložnik zahteve v svoji vlogi z dne 23.5.2003 in ki jih izkazuje z dokazili, nimajo takšne teže, da bi zmanjševale nevarnost obdolženčevega pobega.

Sodišče prve stopnje je torej v svojem sklepu skladno z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP določno navedlo in presodilo okoliščine na strani obdolženca, na podlagi katerih je sklepalo na obstoj pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP; takšni odločitvi tudi ni mogoče odrekati razumnosti presoje. Glede na konkretno obrazložitev sklepa je bila obrambi omogočena presoja njegove pravilnosti, s tem pa tudi učinkovita obramba, ne glede na to, da prvostopenjsko sodišče pri tem res ni upoštevalo okoliščin, na kateri se sklicuje vložnik zahteve. Kolikor trdi, da naj bi prav ti okoliščini (možnost obdolženčeve zaposlitve in brezplačnega najema stanovanja v Republiki Sloveniji), kljub vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam, izključevali obstoj pripornega razloga begosumnosti, uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa se je glede teh zagovornikov pomislekov, ki jih je izrazil tudi že v pritožbi, izreklo sodišče druge stopnje in ocenilo, da so neutemeljeni. Zaradi navedenih razlogov po mnenju vrhovnega sodišča obdolžencu ni bila kratena ustavna pravica do pritožbe.

Vložnik zahteve trdi, da ekstradicijski pripor "predstavlja enoten pripor", ki je bil odrejen proti obdolžencu zaradi izvedbe tega kazenskega postopka in da je zato njegovo trajanje v konkretnem primeru v nasprotju z določbo 205. člena ZKP, po kateri pripor za hujša kazniva dejanja lahko traja največ 6 mesecev. Na to naj bi kazala tudi določba 4. odstavka 536. člena ZKP, po kateri se mora tak pripor všteti v morebitno izrečeno kazen.

Takšno zagovornikovo stališče, ki je nepravilno, izhaja iz zmotnega pojmovanja pravne narave ekstradicijskega pripora, to je pripora v postopku za izročitev obdolženega ali obsojenega tujca. Ta postopek, ki je posebna oblika mednarodne pravne pomoči, je namenjen ugotavljanju pogojev za izročitev tujega državljana tudi državi na njeno prošnjo. Namen pripora v tem postopku je zagotoviti navzočnost tujca v postopku odločanja o izročitvi in s tem možnost njegove dejanske izročitve. Ekstradicijski pripor je urejen v posebnem poglavju v določbah od 521. do 537. člena ZKP, med katerimi se le 524. člena ZKP sklicuje na določbe ZKP o priporu in sicer na 201. člen, ki določa priporne razloge. Za ekstradicijski pripor torej ne veljajo določbe rednega postopka o trajanju pripora, podaljševanju pripora in dvomesečnem preizkusu. Trajanje pripora na največ 6 mesecev pred vložitvijo obtožnega akta (20. člen Ustave, 205.člen ZKP) je omejeno le na primere, ko zoper nekoga teče kazenski postopek pred domačim sodiščem. Ekstradicijskega pripora kot rečeno ni mogoče enačiti s priporom po določbah 201. ali 432. člena ZKP. Določba o štetju ekstradicijskega pripora v kazen, na katero se sklicuje zagovornik pravilno v zahtevi zagovornikovega stališča ne potrjuje. Njen namen je, da se prepreči, da bi bil storilec zaradi storjenega kaznivega dejanja dolžan brez kakršnihkoli omejitev trpeti še različna druga sankcioniranja, ki sicer ne veljajo kot kazen, imajo pa v bistvu enak učinek. Iz podatkov v spisu izhaja, da je obdolženec v priporu od 25.4.2003, ko je bil prijet na podlagi mednarodne tiralice, dne 19.6.2003 pa je bila zoper njega vložena obtožnica. Tako je treba ugotoviti, da obdolženčevo trajanje pripora ni bilo v nasprotju z določbo 205. člena ZKP.

Ker razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podani, je vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).